Jedro

1. Ob upoštevanju vseh posebnosti tožnikovega primera in na drugi strani upoštevajoč okvire sodne prakse, ki se je izoblikovala ob obravnavanju drugih podobnih primerov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za to obliko škode primerna odškodnina, na kolikor jo je tožniku odmerilo prvostopenjsko sodišče. 2. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča iz junija 2002 je bila sodna praksa na področju obresti od prisojenih odškodnin spremenjena, tako da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu že od uveljavitve OZ dalje torej od 1.1.2002, razen če zamuda ni nastala pozneje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki dne 11.4.1998, odškodnino v višini 7.428.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 25.4.2003 po temeljno obrestno mero, od 16.4.2003 dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti in tožniku povrniti stroške postopka v znesku 199.064,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.4.2003 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 12.072.000,00 SIT je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo zaradi utrpelega strahu in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da je odškodnina za utrpeli strah, ki jo je sodišče tožniku prisodilo v višini 1.000.000,00 SIT, izrazito previsoka. Potrebno je namreč izhajati iz tega, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, v času zdravljenja pa je potrebno njegove številne obiske pri zdravnikih raziskati tudi z vidika resničnih razlogov za te obiske. Iz mnenja izvedenca dr. F. je nesporno razviden razlog pogostega obiskovanja zdravnikov s tožnikove strani, saj so bili posledica rentnih in odškodninskih pričakovanj. Zato bi bila za to obliko škode po mnenju pritožbe primerna odškodnina v višini 750.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti je previsoka in bi bila primerna odškodnina le v višini 8.000.000,00 SIT. Posledice pri tožniku so potravmatski sindrom, psihoorganski sindrom in potravmatska stresna motnja, kar vse pa je le del tistih vzrokov, ki so vplivali na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti. Gre predvsem za vpliv na poklicnem področju, ne pa tudi na ostalih področjih, ki jih predstavljajo domača opravila ter šporna in rekreacijska dejavnost. Med vzroki za tožnikovo invalidnost je bila namreč tudi bolezen, ki ne izvira iz poškodbe pri delu in sicer je ta vplivala na 20 % delež tožnikove invalidnosti. Poleg tega pri tožniku niso podane intenzivne posttravmatske stresne motnje, tožnik je bil ob dogodku in po njem nezavesten, zato mu niso nastali neki vsiljivi spomini, ki bi bili podlaga za intenzivnejše stresne motnje. Škodni dogodek se je zgodil v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in zato je ta zakon podlaga za presojo škodnega primera. Po ZOR-u pa pričnejo zakonite zamudne obresti za nematerialno škodo teči od dne izdaje sodbe in ne prej.

Tožeča stranka pa v pritožbi vloženi po pooblaščencu zatrjuje, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno odškodnino. V pritožbi opozarja, da je tožnik pred nezgodo opravljal delo žerjavovodje, za kar je potrebna srčnost, pogum in odsotnost kakršnegakoli strahu. To delo je vestno opravljal dolga leta, sedaj pa je socialno marginaliziran, doživlja občasne depresivne epizode z motnjami spoznavnih funkcij, zaradi tega je slabše socialno gibljiv tudi v okolju, v katerem živi. Pojavljajo se mu občasna depresivna stanja in občasno potrebuje hospitalno obravnavo. Dejansko je sedaj osebnostno ruševina, popolnoma osebnostno spremenjen, zato meni, da njegov tožbeni zahtevek v višini 17.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni pretiran. Tudi za strah bi mu moralo prisoditi celotno vtoževano odškodino, to je 3.000.000,00 SIT. Ne drži, da strahu ob nezgodi ni trpel. Nezavest je namreč nastopila šele po pretresu možganov, kar pomeni, da je tožnik doživljal rušenja dvigala vse do padca na tla. Takrat je doživljal zelo intenziven strah za samo življenje, saj v kolikor ga ne bi, tudi vse kasnejše težave ne bi imele podlage. Da tožnik podoživlja nesrečo, ugotavlja tudi izvedenec. Šlo je za izjemno intenziven in močan strah in ko mu je bilo zopet odrejeno delo v bližini žerjavov, ga je to povsem vrglo iz tira, tako da je bila potrebna hospitalizacija. V zvezi s pretrpelimi fizičnimi bolečinami poudarja, da so te bolečine v ožjem smislu sicer relativno hitro izzvenele, povsem nekaj drugega pa so bili stalni glavoboli, vrtoglavice, utrudljivost, nespečnost, kar vse je trajalo dobro leto dni. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbi tožeče in tožene stranke skupaj in o njiju zavzelo skupne razloge, saj obe izpodbijata višino prisojene odškodnine, le da tožnik zatrjuje, da je bila ta odmerjena v prenizkem znesku, tožena stranka pa zatrjuje, da je prisojena odškodnina previsoka.

Med strankama ni bilo sporno, da se je tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki, dne 11.4.1998 poškodoval med delom na žerjavu, saj se je žerjav zrušil in je tožnik s kabino padel 10 m globoko. Sodišče je ugotovilo, da so bile pri tem posebej hude posledice pretresa možganov, utrpel pa je še udarnine leve podlahtnice, obeh gležnjev, desnega kolka, desnega kolena ter obeh goleni. Tožnik je bil sedem dni hospitaliziran na kirurškem oddelku Bolnišnice v Izoli, slikanje ni pokazalo znakov frakture, bil pa je sprejet na opazovanje. Kasneje se je štirinajst dni zdravil v Zdravilišču v S., nato pa do konca leta 1998 in do junija 1999 večkrat obiskal Psihiatrično ambulanto, nevrološko ordinacijo in se dvakrat (prvič 1 mesec, drugič pa 12 dni) zdravil v Psihiatrični bolnišnici v I. z diagnozo ponavljajoče se depresivne motnje in posttravmatski možganski sindrom. Iz izvedeniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da gre pri tožniku za pokomocijski sindrom, potravmatsko stresno motnjo in ponavljajočo se depresivno motnjo. Glede na ugotovitve, da je tožnikovo zdravljenje potekalo v razdobju od desetih mesecev do enega leta, da pa je imel intenzivne telesne bolečine največ štiri do pet mesecev, (sicer pa so psihične težave trajale šest do osem mesecev), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je bila odmerjena na 1.500.000,00 SIT, primerna in določena v skladu z 200. čl. ZOR. Tožnik v pritožbi sicer prepričljivo zatrjuje, da je glede na potek delovne nezgode, ko je s kabino žerjava padel 10 m v globino, doživljal intenziven primarni strah in da zaključek sodišča, da primarnega strahu ni doživljal, ker je bil po poškodbi nezavesten, nelogičen. Nezavest je namreč nastopila kot posledica pretresa možganov. Tudi izvedenec je pojasnil, da je tožnik ob dogodku utrpel hud strah in je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Ocena izvedenca je, da je pri tožniku primaren strah trajal nekaj mesecev, kasneje pa, da se je ta primarna bojazen "preobrazila" v stanje anksioze - iracionalnega strahu in tesnobe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v tem delu tožnikovo stanje, ki ga izvedenec opisuje kot več mesecev trajojoč strah prepleta s psihičnimi nevšečnostmi, ki jih je imel tožnik v času zdravljenja in ki so bile zato tudi kot nevšečnosti med zdravljenjem upoštevane že pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, v nadaljevanju pa prešle v tožnikovo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Upoštevajoč tako intenziven primarni strah, kot tožnikovo nadaljnjo zaskrbljenost za izid zdavljenja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki je bila odmerjena na 1.000.000,00 SIT, za to obliko škode primerna. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da sta psihoorganski sindrom in posttravmatska stresna motnja ter psihoorganski sindrom sicer v pretežni meri vplivali na tožnikovo invalidsko upokojitev, vendar je 20 % ugotovljene invalidnosti, ki je vplivala na njegovo delovno zmožnost, posledica njegovih drugih (prejšnjih) bolezni. Tožnikovo življenje se je tudi po ugotovitvah izvedenca spremenilo v tem smislu, da je poleg nesposobnosti za opravljanje prejšnjega dela, sedaj socialno marginaliziran, zaradi občasnih depresivnih epizod in motenj spoznavnih funkcij slabše socialno gibljiv, da pa sta mu tako družina, kot sosedi, naklonjeni. Njegova živahnost in dejavnost pred nesrečo se je spremenila, saj je sedaj zaprt vase, skeptičen do življenja, anksioza in druge potravmatske motnje pri njem trajajo še zmeraj. Ob upoštevanju vseh posebnosti tožnikovega primera, kot so te podrobneje opisane v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (individualizacija odškodnine) in na drugi strani upoštevajoč okvire sodne prakse, ki se je izoblikovala ob obravnavanju drugih podobnih primerov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za to obliko škode primerna odškodnina v višini 10.000.000,00 SIT, na kolikor jo je tožniku odmerilo prvostopenjsko sodišče. Glede na zgoraj omenjeno prepletenost različnih oblik negmotne škode v tožnikovem primeru, do katere je prišlo zaradi narave poškodb, ki jih je utrpel in posledic, ki so pri njem nastopile, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je celokupna odškodnina, ki je bila odmerjena na 12.500.000,00 SIT v skladu z namenom odškodnin, kot je ta opredeljen v 200. čl. ZOR. Tožeča stranka se pritožuje še glede obresti na prisojeno odškodnino, saj meni, da bi morale zakonite zamudne obresti za negmotno škodo začeti teči šele od dne izdaje sodbe in ne prej, ker se je škodni dogodek pripetil v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta pritožbena trditev ni utemeljena, saj je bila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča iz junija 2002 sodna praksa na področju obresti od prisojenih odškodnin spremenjena, tako da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu že od uveljavitve OZ dalje torej od 1.1.2002, razen če zamuda ni nastala pozneje. To velja tudi za tisto nepremoženjsko škodo, ki je bila odmerjena po določilih ZOR. Enako kot po 299. čl. OZ je namreč tudi po 324. čl. ZOR dolžnik prišel v zamudo, če obveznosti ni izpolnil v roku, določenem za izpolnitev, oz. ko je upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteval od njega, naj izpolni obveznost. Sprememba ZPOMZO, uveljavljena s 1.1.2002, je omogočila sočasno z uveljavitvijo OZ spremembo sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti, saj je ZPOMZO-A izrecno ločil prave zamudne od valorizacijskih obresti, kar je omogočilo, da se od njegove uveljavitve dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude kot čiste zamudne obresti, brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).