Jedro

Na tožnikovo zahtevo sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda.

Stranka mora v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva. Na njej je tako trditveno, kot dokazno breme.

Pogoj težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1 postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe se pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Inšpektor medobčinske inšpekcije in redarstva, Skupne občinske uprave občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora s kmetijskega zemljišča parcela številka ... k.o. ..., na svoje stroške odstraniti enostranski kovinski pano za oglaševanje (1. točka izreka); da je rok izvršitve ukrepa pod točko 1. 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka); da mora inšpekcijski zavezanec o izvedbi ukrepa in točke 1. te odločbe v roku 3 dni obvestiti inšpektorja (3. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka); ter da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka).

2. Župan Občine Slovenske Konjice (drugostopenjski organ) je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uveljavlja, da je toženka zagrešila več bistvenih kršitev določb postopka, ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembni za odločitev, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je nekonsistentna in nejasna. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka.

4. Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi predvidene dolžine postopka. Navaja, da bo v upravnem sporu dokazal, da sporni objekt ni postavljen v nasprotju z rabo kmetijskega zemljišča. Pojasnjuje, da ima za naveden objekt (oglasne površine) sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ter da za navedene oglasne površine prejema najemnino in pavšal ter je v primeru odstranitve oglasnih površin nezmožen izvršiti dolgoročno pogodbo. Posledično bi tožniku nastala izguba na dobičku. Po pogodbi, katere vsebina je poslovna skrivnost med strankama (tožnika bi v primeru izdaje te doletela visoka kazen), bi v primeru odstranitve oglasnih površin zaradi inšpekcije, lahko odstopil od pogodbe in zahteval zmanjšan pavšal, s čimer bi tožniku nastala nepopravljiva škoda.

5. Težko popravljivo škodo tožnik utemeljuje tudi s tem, da odškodninsko odgovarja do naročnikov, saj so na oglasnih površinah plakati. Gre za velika podjetja, ugledna na slovenskem trgu, katera, tudi če se kasneje izkaže, da je tožba utemeljena, v prihodnosti gotovo ne bi želela sodelovati s podjetji, ki jim je inšpekcija porušila oziroma odstranila oglasne površine. Težko popravljiva škoda v obliki okrnjenega ugleda bi v primeru rušenja oglasnih površin tekom postopka nastala tudi napram dolgoročnemu pogodbenemu partnerju, saj bo ta izgubil oglasne površine, ki jih najema od tožnika, nadalje pa tudi napram lastniku zemljišča, s katerim ima tožnik sklenjeno dolgoročno najemno pogodbo. Tožniku, ki je pozitivno naravnano podjetje, ni v korist, da mu inšpekcija odstranjuje oglasne površine na objektih njegovih najemnikov ter sproža izvršilne in prekrškovne postopke. Takšna škoda bo v primeru neizdaje začasne odredbe tožniku nastala že v času sodnega postopka in jo bo v primeru uspeha s tožbo težko popraviti. Tožnik si namreč ugleda napram pogodbenim partnerjem, naročniku in lastniku ne bo mogel popraviti ali pridobiti nazaj.

6. Tožnik dalje poudarja, da podiranje objekta za oglaševanje spremeni njegovo strukturo, saj je večinski gradbeni element les, ki je z vijaki, žeblji in spojkami čvrsto povezan med sabo. Njihova odstranitev bi poškodovala strukturo lesa, letnic (ksilema in floema), tako, da bi bil nadalje uporaben zgolj za kurjavo. Strošek odstranitve gotovo znaša 10.000,00 EUR.

7. Tožnik uveljavlja še, da izdaja začasne odredbe nikakor ne posega v javni interes in javno korist, ki s trenutno postavljenim objektom nista prizadeta. Objekt za oglaševanje kot enostaven objekt popolnoma sovpada z okolico, njegova morebitna odstranitev pred pravnomočnostjo odločbe tega sodišča pa je nepotrebna, saj mimovozečega prometa nikjer ne omejuje, zastira ali kako drugače moti, iz njega tudi ne izvirajo prepovedane imisije. Ker je bil upravni postopek uveden po uradni dolžnosti, je očitno tudi, da ljudi v okolici objekt ni popolnoma nič oviral, prav tako naslednji mesec ali dva, do odločitve sodišča, ne bi oviral tudi toženke.

8. Tožnik predlaga, da sodišče izda naslednjo začasno odredbo: - izvršitev izpodbijane odločbe se zadrži do pravnomočne odločbe v tem postopku; - ta začasna odredba velja do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku (tožnik v očitni pomoti navaja „pravdnem postopku“ - opomba sodišča); - vloženo pravno sredstvo zoper to odredbo ne zadrži njene izvršitve; - toženka je tožniku dolžna povrniti stroške izdaje te začasne odredbe.

9. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev predlagane začasne odredbe in meni, da zakonski pogoji za izdajo ne odložitvene in ne ureditvene začasne odredbe niso podani. Tožnik ni izkazal težko popravljive škode, zaradi česar je predlog za izdajo začasne odredbe povsem neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

K I. točki izreka:

10. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

11. Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vložene zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo občinskega inšpektorja, ki predstavlja upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Tožba je pravočasno vložena (23. marca 2023) v 30 dnevnem roku po vročitvi drugostopenjske odločbe (27. februar 2023). Sodišče ugotavlja, da ni podan niti noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna, tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva. Prav tako sodišče ni našlo drugega razloga, zaradi katerega zahteva za izdajo začasne odredbe ne bi bila sposobna za meritorno reševanje.

12. Na tožnikovo zahtevo sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče za določen čas odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (tako imenovana odložitvena, neprava ali suspenzivna začasna odredba). Namenjena je le zadržanju izpodbijanega akta, s katerim je bila zadeva vsebinsko rešena in stranki naložena določena obveznost. Po tretjem odstavku pa tožnik lahko iz istih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

13. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora stranka v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva. Na njej je tako trditveno, kot dokazno breme. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je postopek z začasno odredbo že po sami naravi hiter in vezan na okvir, ki ga postavijo stranke s svojim navedbami in dokazi.

14. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je v zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.

15. Tožnik v bistvenem zatrjuje, da mu bo zaradi odstranitve objekta za oglaševanje (kot je opredeljen v 1. točki izreka izpodbijane odločbe), nastala premoženjska škoda (1) kot izpad dohodka po dolgoročni pogodbi, (najemnina, pavšal, dobiček) (2) zaradi odškodninske odgovornosti tožnika do naročnikov, ki oglašujejo na predmetnih objektih (ki je tožnik po višini ne opredeljuje), ter (3) v višini 10.000,00 EUR, kot strošek odstranitve objekta. Tožnik uveljavlja tudi, da mu bo zaradi odstranitve nastala nepremoženjska škoda zaradi izgube ugleda, in sicer v razmerju do dolgoletnega partnerja in lastnika zemljišča. 16. Sodišče sodi, da iz trditvene podlage, kot jo v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe podaja tožnik, ne izhaja, da bi mu zaradi izvršitve izpodbijane odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, torej da tožnik nastanka težko popravljive škode ni uspel utemeljiti že na trditveni ravni.

17. Vezano na premoženjsko škodo, katere nastanek uveljavlja tožnik, sodišče pojasnjuje, da iz ustaljene sodne prakse naslovnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Praviloma je taka škoda namreč nadomestljiva. Vrhovno sodišče je tako že večkrat poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma pomembno posega v njegovo dejavnost (pri pravnih osebah) in zato ni le začasna ali odvrnljiva.

18. Tožnik je v zahtevi navedel, kakšna premoženjska škoda naj bi mu grozila v primeru izvršitve izpodbijane odločbe, vendar pa je v tem zvezi popolnoma izostala dokazna podlaga. Predložil ni ne pogodbe o dolgoročnem sodelovanju, niti navedel partnerja s katerim je to pogodbo sklenil, naročnika in lastnika zemljišča. V celoti je izostala tudi kakršnakoli konkretizirana trditvena podlaga v smeri zatrjevanja višine te škode (razen stroška odstranitve) in zatrjevanja, da je ta škoda težko popravljiva. Kot že pojasnjeno, je premoženjska škoda namreč praviloma nadomestljiva, tožnik pa ni z ničemer pojasnil, zakaj naj bi bilo v konkretnem primeru drugače (npr., kako naj bi nastanek navedene škode posegal v njegovo dejavnost ali vplival na njegovo nadaljnje poslovanje). Že po povedanem sodišče sodi, da tožnik v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena utemeljevanja njene težke popravljivosti (nepopravljivosti).

19. Sodišče v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo še dodaja. Iz navedb tožnika izhaja, da naj bi bil v primeru odstranitve objekta nezmožen izpolniti pogodbo o sodelovanju. Glede na navedeno pa tožnik v zahtevi ne navaja konkretizirano pogodbenega partnerja, niti da se najemnina in pavšal, ki naj bi ju prejemal na podlagi te pogodbe, nanašata zgolj na predmetni objekt, posledično pa tudi ne, da bi izpad plakatnih mest pomenil izpad celotnih dohodkov po omenjeni pogodbi. Prav tako z ničemer ne pojasni, ali je predmetni objekt edini objekt za oglaševanje, s katerimi razpolaga oz. s katerimi bi lahko izpolnil svojo obveznost po pogodbi z družbo, ki je sopogodbenik, ali pa razpolaga tudi z drugimi objekti, s katerimi bi (tudi v primeru odstranitve predmetnega objekta) lahko izpolnil svoje obveznosti po pogodbi. Pomanjkljiva je tudi trditvena podlaga tožnika glede posledic njegove nezmožnosti zagotavljanja oglaševalskih objektov v razmerju do pogodbenika, saj tožnik po eni strani navaja, da bi v primeru odstranitve predmetnega objekta sopogodbenik lahko odstopil od pogodbe s tožnikom, po drugi strani pa, da bi lahko prišlo zgolj do zmanjšanja pavšala. Tožnikovo zatrjevanje, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do izpada dohodkov, ki ga niti ne opredeli po višini, je tako povsem pavšalno in nekonkretizirano.

20. Povsem pavšalne in nekonkretizirane so tudi tožnikove navedbe glede premoženjske škode, ki naj bi mu grozila zaradi odškodninske odgovornosti tožnika po pogodbi (visoka kazen). Tožnik z ničemer konkretizirano ne pojasni, kakšna odškodninska odgovornost naj bi mu grozila, ter v kakšni višini. Tako oblikovana trditvena podlaga izdaje zahtevane začasne odredbe ne utemeljuje.

21. Tožnik uveljavlja tudi škodo, ki naj bi mu grozila zaradi odškodninske odgovornosti do naročnikov, ki oglašujejo na predmetnem objektu. Tožnik z ničemer ne pojasni, v kakšnem razmerju naj bi bil z naročniki, ki oglašujejo (ne zatrjuje niti, da takšno razmerje obstaja), ravno tako pa tudi ne, na kakšni podlagi naj bi bil odškodninsko odgovoren do njih. Glede na navedbe tožnika o tem, da ima za oglasne površine sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, bi bil do naročnikov, ki oglašujejo na objektu, odškodninsko odgovoren le sopogodbenik, pri čemer pa škode, ki bi lahko nastala tretjim, ni mogoče upoštevati kot škodo, ki bi grozila tožniku in s tem utemeljevala izdajo začasne odredbe.

22. Povsem pavšalne in nekonkretizirane so tudi navedbe glede stroškov, ki naj bi tožniku nastali z odstranitvijo objekta. Tožnik zgolj pavšalno navrže, da bi odstranitev objekta poškodovala strukturo lesa in letnic, pri čemer pa tega ne konkretizira in ne pojasni, zakaj objekta ne bi bilo mogoče odstraniti na način, ki bi omogočal njegovo ohranitev in morebitno vnovično postavitev. Zgolj iz zatrjevanega dejstva, da naj bi bil večinski gradbeni element teh objektov les, ki je med seboj čvrsto povezan z vijaki, žeblji in spojkami (pri čemer iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre za kovinski pano), to po presoji sodišča namreč ne izhaja. Povsem neobrazložena je tudi višina škode, ki naj bi tožniku s tem v zvezi grozila, saj ni jasno ali predstavlja materialno vrednost objekta ali pa strošek odstranitve itd. V celoti nepojasnjeno pa je tudi, zakaj naj tožnik v primeru, če bi mu zatrjevana škoda dejansko nastala, povrnitve te (v primeru, če bi se odstranitev naknadno izkazala za neutemeljeno) ne bi mogel uspešno zahtevati od toženke – tožnik torej ne izkazuje, da je škoda nepopravljiva oz. težko popravljiva.

23. Tožnik uveljavlja tudi, da bi mu zaradi izvršitve izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva nematerialna škoda v obliki izgube ugleda. Sodišče s tem v zvezi najprej ponavlja, da se tožnik v utemeljitev svoje zahteve ne more uspešno sklicevati na škodo, ki grozi tretjim - pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč upoštevna zgolj škoda, ki grozi tožniku (prvi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1). Trditve o nematerialni škodi, ki naj bi grozila pogodbenemu partnerju tožnika, so za odločitev v zadevi tako nerelevantne. Sodišče dalje ponavlja, da tožnik z ničemer ne pojasni, v kakšnem razmerju naj bi bil z naročniki, ki oglašujejo na predmetnih objektih - ne zatrjuje niti, da takšno razmerje obstaja, kot tudi ne, da naročniki sploh vedo, da oglašujejo na objektu, ki jih družba – pogodbeni partner tožnika najema od tožnika. Posledično je povsem pavšalno in neobrazloženo tudi tožnikovo zatrjevanje, da naj bi v primeru odstranitve prišlo do izgube njegovega ugleda pri naročnikih.

24. Kolikor tožnik uveljavlja izgubo ugleda pri pogodbenem partnerju in lastniku zemljišča, sodišče sodi, da so tudi s tem povezane trditve tožnika povsem pavšalne in nekonkretizirane.

25. Sodišče je pri presoji tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe upoštevalo listine upravnih spisov. Iz tožnikove vloge izhaja, da ta v zvezi s predlagano začasno odredbo podaja tudi dokazni predlog „kot doslej“. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da je stranka tista, ki mora predlagati izvedbo dokaza za ugotovitev posameznih odločilnih dejstev, zgolj navedba dokaza „kot doslej“, brez ustrezne (predhodne) obrazložitve (substanciranja), torej trditvene podlage, pa sodišča ne zavezuje k izvedbi dokaza (na slepo oz. za vsak slučaj). Stranka mora konkretno in jasno navesti, katero odločilno pravno dejstvo (trditev) naj se dokazuje z izvedbo posameznega dokaza. Torej tudi, kolikor bi bilo treba šteti, da tožnik v zahtevi za izdajo začasno odredbe predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika (slednji dokazni predlog podaja v tožbi), sodišče tega dokaza ni izvedlo zaradi pomanjkljive trditvene podlage v zahtevi, iz katere ne izhaja, da se izvedba tega dokaza nanaša na dokazovanje katere od trditev v zahtevi.

26. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik ni izpolnil ne trditvenega in ne dokaznega bremena in ni uspel utemeljiti, da bi se mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadejala težko popravljiva škoda. Sodišče je zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

27. Stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Vrhovno sodišče je v zadevi, I Up 216/2017, sprejelo stališče, da lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odloči o tem, kdo nosi stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, šele, ko je znan končni uspeh v zadevi. Zato je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.