Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da bi se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadržalo do pravnomočne odločitve, ker na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 020-32/2012-20 z dne 10. 8. 2012 tožnici, dokler ne bo pravnomočno končana ta pravda (1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške te začasne odredbe v osmih dneh od dneva izdaje začasne odredbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (2. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper izpodbijani sklep iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe, mora upnik kumulativno izkazati dve predpostavki, najprej verjetnost, da terjatev zoper dolžnika obstoji, poleg pa, da izkaže za verjetno tudi eno izmed treh predpostavk, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev njegove pravice onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od drugih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala za verjetno, da ji terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala, ni pravilen. Sodišče je presojalo utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe prestrogo oziroma s previsokim standardom. Sodišče je sodilo o trditvah in dokazih pravdnih strank, jih vrednotilo in se opredeljevalo do njih na način, kot bi to smelo storiti šele v pravdi. Sodišče utemeljenost izredne odpovedi utemeljuje na dejstvih, da je bila tožnica zadolžena za izvajanje postopkovnega dela javnih naročil in je odgovarjala za zakonitost izvedbe postopka javnega naročila, da je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je pri tem ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vsa ta dejstva pa so sporna in bodo šele predmet (podrobnega) dokazovanja v postopku pred delovnim sodiščem. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala obstoj terjatve in bi sodišče moralo presoja tudi izpolnjevanje predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tožnica tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča prve stopnje in izda predlagano začasno odredbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ).

Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ v prvem odstavku 272. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po določilih drugega odstavka 272. člena ZIZ, mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevaje napotila pritožbenega sodišča vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranke ter ugotovilo, da predlagani predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče strinja v celoti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila pravil postopka, določenih z ZDR, pri čemer je tožena stranka tožnici omogočila tudi zagovor in ji je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v postopku javnega naročila, kot članica projektne skupine za izvedbo projekta „Obnova dela starega mestnega jedra v Celju“ in strokovne komisije za pripravo razpisane dokumentacije, javnega odpiranja ponudb, pregleda in ocene ponudb, ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti in pred podpisom pogodbe z glavnim izvajalcem CM Celje d.d. z dne 26. 3. 2012 ni preverila izpolnjevala pogojev za priznanje osnovne sposobnosti po četrtem odstavku 42. člena Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 128/2006 s sprem. - ZJN). Tožnica je bila po dosedanjih ugotovitvah sodišča zadolžena za izvajanje postopkovnega dela javnih naročil in odgovarja za zakonitost izvedbe postopka javnega naročanja. Tako tožnica do sedaj ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Sodišče prve stopnje pa bo v rednem kontradiktornem postopku sicer ugotavljalo ali je tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije utemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.