Jedro

Višino preživnine se določi glede na konkretne potrebe mladoletnega otroka in preživninske zmožnosti roditeljev, pri tem pa je upoštevna tudi primerjava višine potreb s statističnimi podatki o povprečnih življenjskih stroških za otroka enake starosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačevati za mladoletno hčerko preživnino v višini 20.000,00 SIT mesečno od 1.12.1997 do 31.5.1998, v višini 25.000,00 SIT mesečno od 1.6.1998 do 31.12.1998 in v višini 28.000,00 SIT mesečno od 1.1.1998 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Predlaga razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Prvostopni sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti. Zatrjuje, da se sodišče le na splošno sklicuje na statistične podatke o višini življenjskih stroškov, ne da bi jih tudi konkretno navedlo. Tožnica se zato o tem ne more izjasniti. Dejanskih potreb hčerke ni ugotavljalo in jih ni navedlo v razlogih sodbe. Izpovedbe tožnice, ki je bila o teh okoliščinah zaslišana, pa sploh ni ocenjevalo.

Preveliko težo naj bi prvostopno sodišče dalo toženčevi izpovedi, da je preživljal tudi starejšega, že polnoletnega sina. Dolžnost preživljanja mladoletnega otroka je namreč primarna. Iz sodbe po mnenju pritožbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do prisojenih zneskov preživnine. Preživnina je konkretna kategorija, ki se določa po konkretnih okoliščinh vseh prizadetih, to je otrok in staršev.

Bistveno je, da otrok ohrani po razvezi zakonske zveze vsaj približno enak standard, kot ga je imel pred tem. V nadaljevanju pritožbe tožnica specificira stroške hčerkinega preživljanja, skupaj naj bi znašali 83.000,00 SIT do 88.000,00 SIT mesečno.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem ne drži, da prvostopna sodba v obrazložitvi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je preživnino v korist mladoletne hčere določilo v skladu z 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, to je v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Na podlagi tožničine izpovedi in podatkov njenega delodajalca je ugotovilo, da so v letu 1998 znašali povprečni mesečni prejemki tožnice 110.000,00 SIT in da je toženec za leto 1997 v odmerni odločbi napovedal davčno osnovo v znesku 660.916,00 SIT, v letu 1998 pa da se njegove premoženjske razmere po njegovi lastni izpovedbi niso spremenile. Na podlagi povsem jasne izpovedbe tožnice je sodišče tudi ugotovilo, da so v tem obdobju znašali mesečni stroški za hčerkino preživljanje približno 60.000,00 SIT. Ne drži torej, da naj bi prvostopno sodišče višino preživnine določilo le na podlagi statističnih podatkov o višini življenjskih stroškov, saj je prvostopno sodišče izrecno ugotovilo potrebe mladoletne hčerke oz. je tožničino izpoved o višini teh potreb ocenilo v primerjavi s statističnimi podatki o višini individualnih in kolektivnih življenjskih stroškov. Zatrjevane potrebe otroka so bile po ugotovitvah prvostopnega sodišča v teh okvirih. Res je preživnina konkretna kategorija, ki se določa po konkretnih okoliščinah vseh prizadetih, vendar je prvostopno sodišče tako preživninske zmožnosti obeh roditeljev kot potrebe otroka ugotavljalo in upoštevalo. Seveda pa ni mogoče preživnine določiti z matematično natančnostjo, zato je preživnina v višini 20.000,00 SIT mesečno za obdobje od 1.12.1997 do 31.5.1998 v skladu s prej navedenimi ugotovljenimi odločilnimi okoliščinami. Glede na višje mesečne prejemke matere je namreč le-ta tudi dolžna prispevati k preživljanju mladoletne hčerke več kot toženec. Višjih preživninskih zmožnosti toženca od tistih, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopno sodišče, pa tožnica ni zatrjevala. Prvostopno sodišče je tudi jasno obrazložilo, zakaj je od 1.6.1998 tožencu naložilo plačevanje višje preživnine in sicer zaradi spremenjenih razmer, ker je v juniju 1998 odpadla toženčeva preživninska obveznost za sina. Preživnino od 1.1.1992 dalje pa je povišalo zaradi vpisa hčerke na srednjo šolo, zaradi česar naj bi se po izpovedbah tožnice izdatki na njeno preživljanje povišali za 20 %. S tem, ko je prvostopno sodišče naložilo tožencu plačevanje preživnine od 1.1.1999 dalje v višini 28.000,00 SIT mesečno, pa je upoštevalo povečanje otrokovih potreb celo za več kot 20 %. Ker pa je potrebno preživnino prilagoditi tudi možnostim roditeljev in ne le potrebam otroka, tudi v pritožbi specificirani stroški za preživljanje, ki naj bi znašali od 83.000,00 do 88.000,00 SIT mesečno ne predstavljajo občutnega odstopanja od tistih, ki jih je upoštevalo prvostopno sodišče (72.000,00 SIT).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Prvostopno sodišče je sicer preživnino od 1.12.1997 dalje ponovno določilo v višini 20.000,00 SIT mesečno, čeprav je že sodba z dne 3.12.1997, opr.št. P 207/96, v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 10.6.1998, opr.št. Cp 54/98 za navedeni znesek pravnomočna, saj je bila prvostopna sodba razveljavljena le kolikor ni bila določena v korist mladoletne hčere višja preživnina od 20.000,00 SIT mesečno.

Ker pa tožeča stranka izpodbija le zavrnilni del prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče navedene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, zaobsežene v ugodilnem delu sodbe, ni moglo upoštevati.