Jedro

Ne sprememba količin ne vrsta del ne pomeni nekaj drugega kot je bilo dogovorjeno; če je pogodbena obveznost tožeče stranke ostala enaka in je bila tožeča stranka enako pogodbeno obveznost dolžna izvesti tudi po spremembi projekta, ni mogoče govoriti, da se je njena pogodbena obveznost spremenila. Vsebina pogodbene obveznosti je za tožečo stranko ostala enaka, spremenila se je le količina izvedenih del. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke", se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 25.5.2018 (15.6.2018) ter zoper sklep z dne 15.5.2018 se zavrne in se izpodbijani sodni odločbi potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 569,16 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom in sodbo (I.) dopustilo spremembo tožbe, (II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 8254/2017 z dne 2.2.2017 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.637,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2017 in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje, v ostalem delu pa se v 1. odstavku izreka zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi razveljavi in postopek ustavi, (III.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 13.002,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2017 ter (IV.) plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.372,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. S (popravnim) sklepom je sodišče prve stopnje navedeno sodbo in sklep popravilo v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov pravilno glasi 2.174,39 EUR.

2. Zoper navedeno sodno odločbo in popravni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je pritožbenim navedbam nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijanih sodnih odločb ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi zoper sodbo in sklep ter zoper popravni sklep nista utemeljeni.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 33.639,44 EUR kot preostanek plačila pogodbeno dogovorjene cene 65.011,71 EUR brez DDV. Pogodba je bila sklenjena po sistemu „ključ v roke“, tožena stranka pa je pogodbeni znesek plačala le delno. V tej zadevi ni bilo sporno, da je tožeča stranka izvedla manj del, kot je bilo prvotno predvideno, sporno pa je, ali je tožena stranka zaradi sistema „ključ v roke“ upravičena do plačila celotne pogodbeno dogovorjene cene.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da do dogovora o spremembi pogodbeno dogovorjene cene po sistemu „ključ v roke“ ni prišlo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožeča stranka sledila predlogu tožene stranke, da izdela novo ponudbo, upoštevaje spremembo razpisne dokumentacije, ki jo je tožena stranka v obsegu glede vrste in količine del v celoti potrdila, ne pa tudi glede cen, vsa potrebna pogodbena dela pa so bila s strani tožeče stranke pravilno in kvalitetno izvedena ter prevzeta s strani naročnika. Tožena stranka se na predloge tožeče stranke, da se glede končne cene dogovorita za popust ali eventualno kakšno drugo opcijo ter v tem smislu skleneta aneks, ni odzvala, v pritožbi pa pojasnjuje, da so bile cene v novi ponudbi bistveno višje in so v bistvenem odstopale od realnih tržnih cen. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da zaradi spremenjene projektne dokumentacije do spremembe pogodbe, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z glavnim izvajalcem, ni prišlo, niti tožena stranka ni zatrjevala (in ne dokazovala), da bi ne prejela pogodbeno dogovorjenega plačila.

7. Pritožnik ponavlja, da se je dejansko izgradilo nekaj drugega, kot je bilo v ponudbi, tako v smislu količin kot v smislu izvedbe oziroma vrste del, čemur višje sodišče ne pritrjuje. Ne sprememba količin ne vrsta del ne pomeni nekaj drugega kot je bilo dogovorjeno; če je pogodbena obveznost tožeče stranke ostala enaka (v konkretnem primeru: gradbena dela za izvedbo inštalacije diesel električnega agregata) in je bila tožeča stranka enako pogodbeno obveznost dolžna izvesti tudi po spremembi projekta, ni mogoče govoriti, da se je njena pogodbena obveznost spremenila. Vsebina pogodbene obveznosti je za tožečo stranko ostala enaka, spremenila se je le količina izvedenih del. 8. Če vsebuje gradbena pogodba določilo "ključ v roke" ali kakšno drugo podobno določilo, se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta (1. odstavek 659. člena OZ). V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo (2. odstavek 659. člena OZ). Določitev cene s klavzulo „ključ v roke“ ima značilnost odpovedi izvajalca sklicevati se na določene spremenjene okoliščine (prim. 115. člen OZ).

9. Izvajalec v primeru klavzule „ključ v roke“ prevzema večje tveganje kot v primeru, da gre za skupaj dogovorjeno ceno. Res je sicer, da ta klavzula ne izključuje uporabe pravil o spremembi pogodbene cene zaradi spremenjenih okoliščin (2. odstavek 34. uzance PGU), pri čemer PGU določajo posebna pravila o spremenjenih okoliščinah, ki vplivajo na ceno pogodbenih del in se razlikujejo od splošne ureditve v OZ (izvajalec / naročnik ima pravico zahtevati spremembo pogodbene cene, ne pa razveze pogodbe (1. odstavek 23. uzance PGU), s pogodbo se lahko odpove sklicevanju na spremenjene okoliščine, odpoved pa ima učinek samo v obsegu, v katerem ta okoliščina vpliva na vrednost del do višine 10 odstotkov pogodbene cene (28. uzanca PGU)).

10. Vzrok za dela, ki imajo značilnost nepredvidljivih del, predstavljajo predvsem izredni nepričakovani dogodki med gradnjo (2. odstavek 653. člena OZ). Le takšni dogodki štejejo za izredne dogodke, zaradi katerih je izvajalec upravičen zahtevati spremembo pogodbene cene (4. točka 2. odstavka 23 uzance PGU). V konkretnem primeru ne gre za nobeno od naštetih okoliščin, kar pravilno poudarja že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, pač pa za to, da določena dela niso bila potrebna. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo „ključ v roke“, bo dogovorjena cena obveljala, četudi se izkaže, da je (nujno) treba izvesti tudi dela, ki niso zajeta s pogodbo (2. odstavek 653. člena OZ in 7. točka uzance 9) ali pa, da količina izvedenih del (ki so zajeta s pogodbo), presega pogodbene količine. Na drugi strani pa se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo (sodba VSRS III Ips 52/2010 z dne 20.12.2011).

11. Četudi se pravdni stranki nista odpovedali sklicevanju na spremenjene okoliščine, pa tožeča stranka zaradi zatrjevanih spremenjenih okoliščin ni zahtevala razveze pogodbe. Določba 112. člena OZ pogodbeniku priznava izpodbojno upravičenje, to pa se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom. Toženec bi moral, če bi želel, da se pogodba razveže na podlagi omenjene določbe, vložiti tožbo ter z njo zahtevati, naj se pogodba razveljavi oziroma razveže, saj uveljavljanje razveze pogodbe z ugovorom ne zadošča (prim. sodbi VSRS II Ips 94/2008 z dne 26.5.2011 in III Ips 17/2012 z dne 12.9.2012). Sodišče prve stopnje v tem postopku ni moglo presojati vpliva spremenjenih okoliščin (tožena stranka v zvezi s tem tudi sicer ni navedla relevantne trditvene podlage). Ker je pogodba v nespremenjeni obliki ostala v veljavi, je tožena stranka dolžna plačati v njej dogovorjeno ceno. Pri tem pa ne gre spregledati niti tega, na kar je bilo opozorjeno že zgoraj: tožena stranka ni zatrjevala in tudi ne dokazovala, da bi zaradi spremenjene projektne dokumentacije prišlo do spremembe pogodbe, ki jo je imela sklenjeno z glavnim izvajalcem, prav tako ne, da ni prejela pogodbeno dogovorjenega plačila.

12. Vse, kar podaja toženec v pritožbi glede oderuške pogodbe (110. člen OZ), predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati.

13. V konkretnem primeru pa niso podane niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke pravilno zavrnilo, česar pritožbena navajanja, da bi izvedenec znal pojasniti, v čem je vsebina poslovnega razmerja med strankama drugačna ob koncu gradnje v primerjavi s situacijo iz ponudbe, tudi sicer pomeni dokaz v informativne namene, ki ga naše civilno procesno pravo ne pozna (prim. 1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Med strankama ni bilo sporno, da je bilo potrebno izvesti manj del od prvotno predvidenih, zaradi česar je bil dokaz z izvedencem tudi iz tega razloga nepotreben.

14. Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, v katerem zatrjuje, da pri odločitvi o stroških postopka ni šlo za pisno napako, odpravljivo s popravnim sklepom. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 2.135,94 EUR (stroške je tudi podrobno navedlo, zneskovno opredelilo in obrazložilo), v IV. točki izreka pa je navedeno, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati pravdne stroške v znesku 1.372,94 EUR. V konkretnem primeru gre za tipično pisno (in deloma računsko) pomoto pri navedbi in seštevanju zneska stroškov, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom (1. odstavek 328. člena ZPP), kot je to storilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15.6.2018. 15. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.