Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, sprejemljive in tehtne razloge, ko je obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge po 3. točki 358. člena ZKP (torej, da ni dokazov, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžena pravna oseba D. z.o.o. pa kazensko odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje). Takšno komuliranje razlogov sicer ni na mestu, vendar na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri tem okoliščina, da iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o oprostitvi oprlo na 3. točko 358. člena ZKP, čeprav je nato navedlo pravilne razloge po 1. točki 358. člena ZKP, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke P. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. je dolžna plačati potrebne izdatke obdolžencev, potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov na pritožbeni stopnji ter sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 8950/2021 z dne 17. 10. 2022 iz razloga po 3. točki 358 člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe po tretjem odstavku 211. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo P. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka P. d.o.o. dolžna poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in obdolžene pravne osebe ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2. Zoper sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva storitve očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornik obdolženega A. A. in zagovornik obdolžene pravne osebe D. z.o.o., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdo zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 se kaznuje, če sta goljufijo storili dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale, ali če je storilec z dejanjem iz prvega odstavka tega člena povzročil večjo premoženjsko škodo.

6. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina obtožnega akta, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Iz konkretnega dela opisa izhaja, da sta obdolženi A. A. in obdolžena pravna oseba D. z.o.o. iz koristoljubnosti in z namenom, da si pridobita protipravno premoženjsko korist, ogoljufala oškodovanko kot tožilko s tem, da sta oškodovanka in obdolžena pravna oseba sklenili gradbeno pogodbo, katero je v imenu obdolžene pravne osebe sklenil njen zakoniti zastopnik B. B., v kateri sta se pogodbenici dogovorili, da P. d.o.o. naroča, D. z.o.o. pa izvede vsa gradbena in obrtniška dela. Med drugim je bilo tudi dogovorjeno, da bo izvajalca na objektu zastopal odgovorni vodja del A. A. gr. teh., torej obdolženec, pri čemer pa obdolženec ni izpolnjeval pogojev iz Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ) veljavnega od dne 1. 6. 2018, ki v 14. členu izrecno določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati izvajalec, torej obdolžena pravna oseba, za opravljanje dejavnosti gradbeništva. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja ni konkretizirano, koga in na kak način je obdolženec spravil v zmoto ali pustil v zmoti in ga s tem zapeljal, da naj bi le-ta kaj storil ali opustil v škodo svojega ali tujega premoženja. Iz opisa inkriminiranih ravnanj, naslovljenih na obdolženega prav tako ne izhaja, katere dejanske okoliščine naj bi obdolženec in komu lažno zatrjeval oziroma mu jih prikrival in ga s tem spravil v zmoto. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisu dejanja tudi ni konkretizirano, katerih pogojev po GZ naj ne bi izpolnjeval obdolženec, saj inkriminirani očitek le pavšalno omenja 14. člen GZ, ki pa določa pogoje za opravljanje dejavnosti gradbeništva za izvajalca, v konkretnem primeru torej za obdolženo pravno osebo. Tako iz opisa dejanja v obtožnici tudi ne izhaja konkretizacija očitka, katerega pogoja iz 14. člena GZ, ki določa več pogojev, obdolženi ni izpolnjeval. Da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zahtevanih zakonskih znakov kaznivega dejanja, sta v odgovorih na pritožbo pravilno izpostavila tudi zagovornik obdolženega A. A. in zagovornik obdolžene pravne osebe D. z.o.o.. Opis kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta mora skladno z načelom zakonitosti in načelom določnosti vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.1 Vsled navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je navedena utemeljitev odločitve prvostopenjskega sodišča po 1. točki 358. člena ZKP pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, sprejemljive in tehtne razloge, ko je obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge po 3. točki 358. člena ZKP (torej, da ni dokazov, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžena pravna oseba D. z.o.o. pa kazensko odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje). Takšno komuliranje razlogov sicer ni na mestu, vendar na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri tem okoliščina, da iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o oprostitvi oprlo na 3. točko 358. člena ZKP, čeprav je nato navedlo pravilne razloge po 1. točki 358. člena ZKP, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.2

8. Glede na naravo sprejete odločitve pritožnik ne more biti uspešen z grajo zavrnitve dokazov, torej z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ne s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Sklep o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in drugega odstavka 96. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7222 Taksne tarife.

1 Sodba VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 2 Sodbe VSRS I Ips 254/2007 z dne 30. 3. 2009, I Ips 130/2002 z dne 7. 10. 2004, I Ips 50/98 z dne 19. 10. 2000, I Ips 278/96 z dne 22. 10. 1997.