Jedro

V obravnavani zadevi je torej za materialno pravno presojo odločilno, da zatrjevani ustni dogovor, četudi v celoti sledimo trditvam in dokazom toženca, ne more pravno učinkovati na prodajno pogodbo z dne 8. 1. 2019, ki so jo podpisali vsi pogodbeniki in v kateri ni posebne določbe o delitvi kupnine, ki ne bi bila odvisna od velikosti solastniškega deleža posameznega solastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) v višini 15.231,64 EUR, ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženec) v znesku 605,80 EUR (točka I izreka) ter da ne obstoji v višjem znesku, ki je bil uveljavljen v pobot v višini 10.664,20 EUR (točka II izreka). V točki 3 je razsodilo, da je zaradi pobota terjatev iz I. in II. točke izreka, toženec dolžan tožnici plačati znesek 14.625,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2023 dalje do plačila.

2. Pritožba graja kot napačne zaključke sodišča prve stopnje in kot pritožbeni razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki pa v konkretnem primeru pomeni tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev pravil postopka. Kot protispisno in v nasprotju z izvedenimi dokazi, z navedbami toženca in izpovedbo toženca in zaslišanih prič A. A. in B. B. je zaključek sodišča: "Nobenih trditev ni, da je obstajal kakršenkoli dogovor o razdelitvi kupnine med solastniki, sklenjen pred realizirano prodajno pogodbo z dne 8. 1. 2019 oziroma v zvezi z njo." Toženec je svoje navedbe in dokaze podal pravočasno. Navajal je, da so solastniki pred sklenitvijo prodajne pogodbe ustno dogovorili, da tožnik pri prodaji nepremičnin prejme del kupnine v višini 15.000,00 EUR in traktor znamke Steyr. Pri navedenem dogovoru so bili prisotni vsi trije solastniki (tožnik, toženec in A. A.) in priča B. B. Sodišče se do navedenih dokazov ni opredelilo in ni navedlo zakaj jih ni upoštevalo. Sodišče v zvezi z dogovorom o plačilu kupnine pred sklenitvijo pogodbe z dne 8. 1. 2019 zgolj povzema zmotne navedbe sodišča druge stopnje iz sklepa z dne 17. 11. 2022. Sodišče ni zaključilo komu verjame in komu ne. S temi opustitvami ni samo zmotno ugotovilo dejansko stanje, temveč je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno ugotovilo materialno pravo. Spregledalo je izpovedi prič B. B. in A. A., ki sta izpovedala, da so se tudi pred prodajo nepremičnin kupcu Č. Č. pogovarjali o delitvi kupnine in se tako kot že ob prodaji prvemu kupcu dogovorili, da tožnik prejme del kupnine v višini 15.000,0 EUR in traktor znamke Steyr. V nadaljevanju povzema izpovedbe toženca in prič. Poudarja, da so tako toženec kot priče potrdili, da je bil sklenjen ustni dogovor neposredno pred sklenitvijo prodajne pogodbe s kupcem Č. Č. Sodišče pri tem spregleda, da je bil razlog za sklenitev dogovora o razdelitvi kupnine ta, da sta toženec in njegova žena več kot 40 let vlagala v nepremičnine, ki so bile predmet prodaje. Zato se je pokojni D. D. s takšno delitvijo kupnine strinjal in si izgovoril še traktor. Ustni dogovor je bil tudi v celoti izpolnjen, toženec je pokojnemu nakazal znesek 15.000,00 EUR in mu izročil traktor, poskrbel je za legalizacijo prizidka in plačal stroške v zvezi z izvedbo posla. Ker sodišče v zvezi z ustnim dogovorom o delitvi kupnine ni sprejelo dokazne ocene o izpovedi zaslišanih prič in drugih izvedenih dokazih, graja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in tudi pristranskost. Očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni navedlo razlogov. Nadalje graja tudi zaključek sodišča, da ni bila posebej dogovorjena kupnina za premičnine v višini 3.000,00 EUR. V nadaljevanju pritožba očita, da je sodišče napačno zavrnilo toženčev pobotni ugovor iz naslova vlaganj v nepremičnine. Uvodoma pojasnjuje zemljiškoknjižno stanje in način pridobitve nepremičnin, ki so bile predmet prodaje ter kot materialnopravno zmoten graja zaključek sodbe, da ima toženčev pobotni ugovor iz naslova vlaganj dedno pravno naravo in bi ga moral uveljavljati v zapuščinskem postopku. Poudarja, da je postal lastnik tudi na podlagi darilne pogodbe in ne le na podlagi dedovanja. Sklicuje se na določbo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki omogoča, da lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Nadalje meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi del stroškov iz naslova vzdrževanja nepremičnine ter plačilo stroškov izdelave projektne dokumentacije za legalizacijo prizidave enostanovanjske hiše v višini 610,00 EUR. Sodišče bi moralo tožencu priznati celoten znesek iz naslova stroškov, in sicer znesek v višini 911,87 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvene kršitve določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pa niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, s katerimi je utemeljilo odločitev o obstoju terjatve tožnice ter tudi ustrezne razloge za presojo, da je terjatev toženca utemeljena le do višine 605,80 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je konkretni dejanski stan ugotovilo delno na podlagi nespornih, med pravdnima strankama neprerekanih, dejstev. Obstoj dogovora o razdelitvi kupnine pa je presojalo na podlagi trditev in dokazov, ki jih je predlagal toženec. Toženec je zatrjeval, da so solastniki (toženec, njegova žena ter brat toženca - pravni prednik tožnice) ustno dogovorili način razdelitve kupnine, ki jo bodo prejeli s prodajo solatnih nepremični. Pritožba očita sodišču glede zaključka o ustnem dogovoru, dvoje: da je sodišče v nasprotju s trditvami toženca štelo, da je toženec zatrjeval le sklenitev ustnega dogovora ob sklepanju prvega osnutka prodajne pogodbe, po katerem bi se morala solastna nepremičnina prodati kupcu E. E., ni pa trditev o sklenitvi takega dogovora ob sklepanju kupoprodajne pogodbe s kupcem Č. Č., do sklenitve katere je dejansko prišlo. Nadalje pa pritožba glede ustnega dogovora sodišču očita, da ni ocenjevalo izvedenih dokazov, s katerimi je toženec dogovor dokazoval. 7. Sodišče druge stopnje povzete pritožbene navedbe, zavrača kot neutemeljene. Drži sicer, da je toženec navedel, "da je bil pred prodajo spornih nepremičnin med solastniki sklenjen ustni dogovor glede delitve kupnine." Navedel je še, da so bili pri sklenitvi prisotni vsi trije solastniki ter priča B. B., zet toženca. V dokaz je predlagal zaslišanje toženca in prič. Z njimi je torej toženec dokazoval svojo zelo splošno trditev, da je bil ustni dogovor sklenjen pred prodajo nepremičnin. Vendar ob nespornem dejstvu, da so solastniki nepremičnine prodali šele z drugo pogodbo, so pritožbeni očitki neutemeljeni. Toženec je, zaslišan kot stranka, odgovoril na vprašanje sodišča: "Kdaj sem to mojemu bratu rekel, da ne more več dobiti kot 15.000,00 EUR in traktor, povem, da to že takrat, ko smo se dogovarjali s prvim kupcem E. E. ter na vprašanje svojega pooblaščenca, ali smo se pred prodajo Č. Č. pogovarjali o tem, kako si bomo razdelili kupnino, povem, da je že pri prvem kupcu bilo dogovorjeno, koliko dobi tožnik. Priča B. B. (zet toženca) je o zatrjevanem dogovoru izpovedal: "Slišal sem na lastna ušesa dogovor med tožnikom, in tožencem in toženčevo ženo, ki je bil glede delitve kupnine od hiše, ki je znašala 90.000,00 EUR, pri čemer so se dogovorili, da tožnik dobi 15.000,00 EUR in traktor, ostalo pa dobita tast in tašča. Ta dogovor je bil sklenjen kakšen mesec pred prodajo, v decembru 2018." Iz Osnutka prodajne pogodbe (B14) pa izhaja, da je v njej zapisan kot kupec E. E. ter kupnina v znesku 90.000,00 EUR ter, da vsebuje tudi zapis dogovora, da prejme pokojni D. D. 15.000,00 EUR. V zvezi s sklepanjem osnutka prve pogodbe je toženec navedel (list. št 53), da je celoten postopek prodaje spornih nepremičnin vodila nepremičninska agencija F. F., nepremičninski posrednik G. G. in pravnica H. H. Iz osnutka prodajne pogodbe tudi izhaja, da je ta agencija tudi pripravila prvo pogodbo (priloga B14). Nadalje je toženec navedel, da sta z ženo našla drugega kupca Č. Č., s katerim je nato pogodba tudi bila sklenjena ter, da je to drugo pogodbo pripravil kupec. Pravilno je zato sodišče upoštevalo, da ni dovolj konkretiziranih navedb, da je tudi ob sklepanju druge kupne pogodbe, ki je bila realizirana, prišlo med solastniki do dogovora o razdelitvi kupnine na način, da pravni prednik tožnice prejme 15.000,00 EUR.

8. Glede na povzeto je zato neutemeljena pritožbena navedba, da dokazna ocena sodišča ni v skladu z 8. členom ZPP. Dolžnost sodišča je namreč dokazno ocenjevati ter vključiti v skupno dokazno oceno dejstva, ki so pravno relevantna ter med pravdnimi strankami sporna. Ravnalo je tudi v skladu z napotki sodišča druge stopnje glede materialnopravne kvalifikacije konkretnega dejanskega stanu. Na podlagi skupne dokazne ocene, skladne z določbo 8. člena ZPP je zaključilo, da so pravni prednik tožnice, toženec in toženčeva žena prodali njim solastne nepremičnine, in sicer parcelo ... 1202/1 ter parcelo ... 1202/2, za kupnino v znesku 93.000,00 EUR, s prodajno pogodbo z dne 8. 1. 2019, kupcu Č. Č. V pogodbi so zapisani solastniški deleži posameznih solastnikov in vsi solastniki so s podpisom prodajne pogodbe izrazili svoje soglasje vsem bistvenim sestavinam te pogodbe. Le tako je lahko prišlo do njene sklenitve. Pravilno je upoštevalo tudi, da v tej prodajni pogodbi ni ničesar zapisano o delitvi kupnine, ki bi odstopala od vrednosti, ki posameznemu solastniku pripada glede na velikost njegovega solastniškega deleža. Ker do realizacije prve pogodbe ni prišlo, ni pa dovolj konkretiziranih trditev o tem, da bi bil kakršenkoli dogovor o delitvi kupnine med solastniki sklenjen tudi v zvezi s kasneje sklenjeno prodajno pogodbo, s katero je bila nepremičnina dejansko prodana, je očitek, da sodišče ni dokazno ocenjevalo dokazov, ki se nanašajo na prvo pogodbo, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno presodilo, da zatrjevani ustni dogovor, ne more imeti učinka na kupno pogodbo z dne 8. 1. 2019, saj je bila ta sklenjena z drugim kupcem in dogovorjena tudi drugačna kupnina. Poleg tega je pomembno tudi, da je osnutek prvotne pogodbe dejansko vseboval določbo o tem, da se tožniku nakaže od kupnine 90.000,00 EUR znesek 15.000,00 EUR.

9. V obravnavani zadevi je torej za materialno pravno presojo odločilno, da zatrjevani ustni dogovor, četudi v celoti sledimo trditvam in dokazom toženca, ne more pravno učinkovati na prodajno pogodbo z dne 8. 1. 2019, ki so jo podpisali vsi pogodbeniki in v kateri ni posebne določbe o delitvi kupnine, ki ne bi bila odvisna od velikosti solastniškega deleža posameznega solastnika.

K pobotnemu ugovoru toženca:

10. Nesporno je, da je pokojni D. D. - pravni prednik tožnice, postal solastnik nepremičnine parcele ... 1202/1 in parcele ... 1202/2, prve do 1/4 in druge do 1/2, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. D 632/2006, z dne 12. 6. 2007 po pokojni materi I. I. Toženec pa je postal solastnik navedenih nepremičnin do 1/4 na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po materi z dne 12. 6. 2007, 1/4 solastniški delež na nepremičnini parc. št. ... 1202/1 pa je pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 12. 1. 1983 sklenjene z materjo I. I. ter da je tudi žena toženca, to je A. A., postala do 1/4 solastnica te parcele na podlagi iste darilne pogodbe z dne 12. 1. 1983. Pritožbeno tudi ni sporno, da je toženec skupaj z ženo opravil zatrjevana vlaganja v sporno nepremičnino v 80. in 90. letih, torej za časa življenja matere pravdnih strank, ki je umrla v letu 2007. Tožnik je torej pridobil 1/4 lastniški delež na sporni nepremičnini kot dedič po pokojni materi. V zapuščino je spadala 1/2 sporne nepremičnine, ker sta na drugi polovici bila zemljiškoknjižna lastnika na podlagi darilne pogodbe že toženec in njegova žena. Dediča po materi sta bila D. D. in toženec J. J. 11. Glede na dejstvo, da je tožnik svoj solastniški deleže v celoti pridobil na podlagi dedovanja po materi, bi moral toženec že v zapuščinskem postopku, v katerem je sodeloval, uveljavljati zahtevek, ki ga sedaj kot obogatitvenega naslavlja zoper tožnika. Pritrditi je materialno pravni presoji sodišča prve stopnje, da je imel toženec, glede na navedbe v tej pravdi, v kolikor bi jih dokazal, pravni naslov z naslova ohranjanja oziroma povečanja zapuščine, saj je nesporno, da so bila takrat, ko je tekel zapuščinski postopek, zatrjevana vlaganja že izvedena. Ker torej gre za vlaganja oziroma zatrjevano obogatitev na račun vlaganj, ki jih je toženec opravil v letih 1983 do 1987, zapuščinski postopek po pokojni materi pa je bil pravnomočno končan leta 2007 in je tožnik po materi podedoval 1/4 solastniški delež, je odločitev sodišča pravilna. Zahtevka, kot ga uveljavlja v pobot toženec, namreč po zaključenem pravnomočnem postopku ni več dopustno uveljavljati. Glede na to, da je bilo o dedovanju zapuščine po materi pravdnih strank (kamor je spadala 1/2 polovica spornih nepremičnin, katerih 1/4 je podedoval tožnik), pravnomočno odločeno, ni dopustno ponovno odločanje.1 Na podlagi podatkov spisa je mogoče zavrniti tudi pritožbene navedbe, da so bila zatrjevana vlaganja razlog za manjši delež kupnine, ki bi naj pripadala bratu toženca. Toženec in njegova žena sta namreč dobila vsak do 1/4 solastniškega deleža na spornih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe, zato je zapuščino po materi pravdnih strank predstavljala le še ena polovica.

12. Odločitev sodišča je pravilna tudi glede stroškov realizacije prodajne pogodbe, ki jih v pobot uveljavlja toženec. Sodišče je dokazno pravilno zaključilo ter razloge navedlo v točki 20. Izvedeni dokazi pa ne omogočajo prepričljivega zaključka, da je tudi račun gradbenega biroja v znesku 610,00 EUR poravnal toženec. Zato je v tem delu v pobot uveljavljena terjatev utemeljeno zavrnjena.

13. Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo kot neutemeljeno zavrača pritožbo toženca ter v celoti potrjuje sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, navedbe v odgovoru na pritožbo tožnika pa niso bistveno pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154., 155. in 164. člena ZPP).

1 Tako tudi VSL I Cp 1870/2022.