Jedro

Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan tudi dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, in kateri je zrcalna slika dokaznega bremena tistega (upravičenega tožilca), ki krivdo zatrjuje.

Izrek

I.Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca v pritožbenem postopku bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je še izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v tem delu oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe pa je obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje mučenja živali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po točki 1 obtožbe in mu izreče kazensko sankcijo, predlagano v zaključni besedi na zadnji glavni obravnavi pred izrekom sodbe.

3.Na pritožbo državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožilstva kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP državna tožilka uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza za ponovno zaslišanje policista D. D. , ki bi ob predočanju spremenjene izpovedbe priče E. E. lahko pojasnil, kako je prišlo do zapisa uradnega zaznamka o zbranih obvestilih in kakšno je bilo psihofizično stanje navedene priče. Pritožnici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč problematizirani dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, kar je tehtno obrazložilo v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe, kjer je izpostavilo, da je ta dokazni predlog nepotreben, saj je policist D. D. v okviru neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi izpovedal tudi o okoliščinah sestave uradnega zaznamka z dne 31. 8. 2023, pri čemer je izpostavil, da je zapisal to, kar je povedal E. E. (l. št. 62). Razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.

6.Neutemeljeno pa državna tožilka uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je ustrezno ocenilo, na tej osnovi pa pravilno zaključilo, da slednjemu očitano kaznivo dejanje mučenja živali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1 ni dokazano, zato ga je na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obtožbe v tem delu utemeljeno oprostilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7.Bistvo pritožbe je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenega personalnega dokaza priče Veseljak, ki mu po presoji državne tožilke sodišče prve stopnje nekritično ne sledi, čeprav je slednji v predkazenskem postopku povedal, da je obravnavanega dne pred hišo na ograjenem dvorišču zagledal obdolženega A. A. , ki je stal s puško in meril proti psu B. B. , zatem pa je slišal pok strela in prijateljevega psa, ki je zacvilil in videl, da je ta zavil desno s ceste na travnik proti njivam v smeri svojega doma. Na narokih za glavno obravnavo pa je E. E. izjavo spremenil in izpovedal, da je zgolj slišal pok in videl psa, ki beži, pri tem pa ni videl, kdo je streljal, je pa osumil obdolženca, ki se ubada z orožjem. Pritožbenim navedbam, da sodišče prvotni izpovedbi E. E. nekritično ne sledi, ni mogoče pritrditi. Tako v kazenskoprocesni teoriji kot sodni praksi je ustaljeno stališče, da uradni zaznamki o zbranih obvestilih niso dokaz v formalnem smislu, na katerega bi bilo mogoče opreti sodbo. Izjava, zapisana v uradnem zaznamku, namreč nikakor ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja, saj nobena od zakonskih določb ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih zbere policija, temveč se sme takšna izjava uporabljati zgolj za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpovedba priče E. E. v izpostavljenem delu nezanesljiva oziroma neverodostojna, se pritožbene navedbe, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, izkažejo za neutemeljene.

8.S pritožnico pa se ni mogoče strinjati niti v delu, kjer navaja, da za presojo časa ustrelitve psa ne more biti merodajna okoliščina, da je med 14. in 14.45 uro še hodil, saj ta ob ustrelitvi okrog 12. ure ni obležal niti ni bil vidno poškodovan. Drži sicer, da je veterinarka F. F. zaslišana kot priča dopustila možnost, da je bil pes ustreljen v navedenem času in da je lahko bil glede na krvavitev ustreljen tudi pol dneva pred obravnavo na veterini, vendar pa v tej zvezi ni mogoče zanemariti, da je navedeno oceno veterinarka podala na naroku za glavno obravnavo dne 13. 11. 2025 (stran 12 zapisnika na l. št. 66), čeprav je na dan obravnavanega dogodka (30. 8. 2023) oškodovanki C. C. povedala, da pes s takšnimi poškodbami ni mogel priti daleč in čeprav na dan naroka za glavno obravnavo več ni bila zaposlena v Veterinarskem centru ..., zato več ni imela dostopa do kartotek in se je zaradi večjega števila takšnih primerov sklicevala na izjavo, dano policistom (stran 11 zapisnika na l. št. 66), ko se glede časa ustrelitve psa ni opredeljevala. Po presoji pritožbenega sodišča se zato v tej zvezi kot relevantne izkažejo predvsem okoliščine: (1) da je časovno opredelitev iz očitka v fazi zbiranja obvestil podal zgolj E. E. , ki se v fazi glavne obravnave časa, ko je slišal strel, več ni spomnil (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe); (2) da je, kot predhodno že navedeno, veterinarka oškodovanki C. C. na dan obravnavanega dogodka povedala, da pes, ki je omagal pred domom, s takšno rano ni mogel priti daleč (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe); (3) da je pes okrog 14.45 ure ležal na cesti pred hišo oškodovancev (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe) in (4) da je sin oškodovancev, H. H., psa videl okrog 14. ure, vaščanka G. G. pa okrog 14.30 ure, pri čemer se je ta brez zaznanih posebnosti pri hoji gibal v smeri proti Ptuju (t.j. vstran od doma). Glede na navedeno tako čas storitve kaznivega dejanja, ki je skladno z ustaljeno sodno prakso potreben za individualizacijo kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi z izvedenimi dokazi ni potrjen in posledično očitek v tem delu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Ob tem ko se veterinarka obravnavanega primera ni spomnila natančno in je oceno o času ustrelitve podala šele na naroku za glavno obravnavo in ko iz razlogov izpodbijane sodbe ni razbrati zaključka, da naj bi pes ob ustrelitvi obležal, temveč, da je še ob 14.30 uri brez zaznanih posebnosti hodil v smeri proti Ptuju, državna tožilka ne more biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami, da so razlogi sodišča prve stopnje pri časovni opredelitvi dogodka nejasni in v nasprotju s spisovnim gradivom.

9.Pritožba ni utemeljena niti v delu, kjer državna tožilka razloge izpodbijane sodbe graja z navedbami, da je sodišče prve stopnje pričo Veseljak v enem delu ocenilo kot nesigurno in zato neverodostojno v njegovih zatrjevanjih, v drugem delu pa se je glede slišanega poka malokalibrske puške oprlo na njegovo zatrjevanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati kot celoto, obširno in natančno opredelilo do izpovedbe priče E. E. , v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe pa se je izrecno opredelilo tudi do tega, zakaj je njegovo izpovedbo, da je šlo za strel iz malokalibrskega orožja, v tem delu štelo za prepričljivo. V zvezi s tem je zgrešeno pritožbeno stališče, iz katerega je razbrati, da sodišče priči ne more slediti le delno in da so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu nejasni. Sodišče namreč z ustrezno argumentacijo v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) izpovedbo priče v določenem delu lahko oceni kot prepričljivo, v določenem delu pa kot neprepričljivo, zaradi česar razlogi sodišča v delu, v katerem je zaključilo, da je bil slišan strel malokalibrske puške, ne pa strel zračne puške, katere izstrelek se je sicer nahajal v trebušni votlini poškodovanega psa, niso niti nejasni niti dokazno nepodprti. Ker je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da opis kaznivega dejanja obdolžencu očita strel z natančneje neugotovljeno zračno puško, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo, da je bil pri hišni preiskavi najden tudi dušilec zvoka, ki se ga je dalo namestiti na zračno puško. Glede na vsebino obtožbenega očitka se namreč sodišče prve stopnje glede dušilca zvoka v tem delu sploh ni bilo dolžno opredeljevati.

10.Ob navedenem pritožbeno sodišče še poudarja, da domneva nedolžnosti v okvirih dokaznega prava med drugim pomeni, da mora sodišče odločiti v korist obdolženca in ga skladno s pravilom in dubio pro reo oprostiti obtožbe, če je navkljub izvedenim dokazom v dvomu glede njegove krivde. Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan tudi dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, in kateri je zrcalna slika dokaznega bremena tistega (upravičenega tožilca), ki krivdo zatrjuje. Ta dokazni standard je strog, postavljen tako visoko, da ne sme dopustiti možnosti obstoja razumnega dvoma v upravičenost izreka obsodilne sodbe, za katero se zahteva dokazni standard gotovosti oziroma sodnikovega prepričanja v krivdo obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP). Ob navedenih izhodiščih tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje glede ugotovitve, da v obravnavani zadevi ni bilo brez razumnega dvoma izkazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje iz točke 1 obtožbe.

11.Po obrazloženem, in ker državna tožilka tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost izrečene oprostilne sodbe, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12.Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki se nanašajo na nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolženca, temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------------

1Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020 in druge.

2K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 73-74 in 114; K. Šugman Stubbs, P. Gorkič in Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 137; Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193 (tč. 12 in 14), str. 313 (tč. 20); M. Žaberl, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 793 (tč. 15).

3Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021 in I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017.

4Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.

5Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10362/2010 z dne 31. 8. 2023.

6Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, se na rentgenski sliki lepo vidi oblika izstrelka zračnega orožja - diabole, ki je bil na mestu, kjer ga ni bilo varno odstraniti.

7Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022, tč. 7 in 8.