Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na NFL, samo po sebi ni nedovoljen dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev izvedenca B. B., izvedenskega mnenja izvedenca B. B. z dne 13.4.2015 ter dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca B. B. z dne 5.5.2015. 2. Zoper sklep sta se pritožila obtoženčeva zagovornika brez navedbe pritožbenega razloga ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izločitev izvedenca ter izvedenskega mnenja z dopolnitvijo, ugodi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe vsebinsko predstavljajo ponavljanje predloga za izločitev sodnega izvedenca B. B. iz razlogov po 6. točki prvega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, posledično pa izločitev njegovega izvedenskega mnenja z dopolnitvijo kot nedovoljenega dokaza. Na določenih mestih pritožnika svoje stališče dopolnjujeta.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da pri izvedencu B. B. nista podana izločitvena razloga, ki ju zatrjujeta pritožnika. Res je, da pritožnika v predlogu nista uveljavljala izločitvene razloge po prvem in drugem odstavku 251. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa v točki 4. navedlo zakonski tekst tudi glede teh izločitvenih razlogov, kar pa ne predstavlja hipnosti izpodbijanega sklepa. Pri izločitvi izvedencev namreč pridejo v poštev poleg smiselne uporabe izločitvenih razlogov iz 39. člena ZKP, tudi razlogi navedeni v 251. členu ZKP.

6. Pri presoji ali je podan pri izvedencu B. B. izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine ter ustavno sodno prakso. Izvedenec B. B. je bil v času izdelave izvedenskega mnenja direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL). Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je odločba Ustavnega sodišča RS U-I-132/95 z dne 8.1.1999 obravnavala drugačno situacijo, saj je bil v njej kot izvedenec odrejen Center za kriminalistično tehnične raziskave Ministrstva za notranje zadeve, torej organ, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju funkcije pregona. V obravnavani kazenski zadevi pa za izvedenca ni bil odrejen NFL, temveč konkreten sodni izvedenec B. B., ki je sicer voden kot stalni sodni izvedenec balistike in rekonstrukcije streljanja pri Ministrstvu za pravosodje. Glede takšnih primerov pa je Vrhovno sodišče RS v odločbah I Ips 500/2008 in I Ips 160/2008 zavzelo stališče, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec zaposlen pri Centru za forenzične preiskave (enako velja za NFL), ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče v naprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu, saj naloge izvedenca ta oseba opravlja zunaj svoje zaposlitve, to je brez nadzora in brez navodil delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Ips 500/2008 upoštevalo tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Brandstetter proti Avstriji z dne 28.8.1991. Neupoštevani so pomisleki pritožnikov, da je ta sodba neupoštevna, ker je po njihovem obravnavala „bagatelno“ zadevo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri stalnemu sodnemu izvedencu B. B. nista podana niti objektivni niti subjektivni element morebitne pristranskosti. Res je bil izvedenec B. B. v času izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve direktor NFL, ki pa je glede na 19. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) specializirana notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti. V drugem odstavku istega člena je določeno, da NFL izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in mnenja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov. V tretjem odstavku je določeno, da NFL opravlja naloge avtonomno in v skladu s strokovnimi standardi in vodili, v četrtem odstavku pa je izrecna določba, da so forenzični strokovnjaki pri opravljanju izvedeništva neodvisni. Položaj NFL je glede na sedanjo zakonsko ureditev drugačen kot je bil položaj Centra za kriminalistično tehnične preiskave, ki se omenja v ustavni odločbi U-I-132/95, zato je stališče pritožnikov, da gre za povsem primerljiv položaj, nesprejemljivo.

7. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva sklicevanje pritožnikov na starejšo odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 313/2006. V njej je Vrhovno sodišče RS povzelo zaključke iz že omenjene ustavne odločbe, vendar vsebinske presoje glede dovoljenosti oziroma nedovoljenosti dokaza ter ali je bil za izvedenca odrejen Center za kriminalistično tehnične preiskave ali konkreten izvedenec, kot je to v obravnavani zadevi, ni opravilo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe usmerjene v diskreditacijo izvedenca B. B., češ da nima registrirane dejavnosti ter da ni znano komu bo izplačana nagrada za opravljeno izvedensko delo. Splošno znano dejstvo je, da izvedenci, vsaj tisti, ki ne izdelujejo velikega števila izvedenskih mnenj, nimajo registrirane samostojne dejavnosti, ker za to ni potrebe. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je izvedenec B. B. k izdelanemu izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi predložil stroškovnika za opravljeno delo ter navedel, da naj se nagrada izplača na njegov osebni račun, kar je sodišče s sklepoma tudi storilo. Trditev pritožnikov, da je bila nagrada morda izplačana NFL-ju, je zato protispisna.

9. Pri izvedencu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi ni podan izločitveni razlog iz 1. točke drugega odstavka 93. člena ZKP. Le-ta bi bil podan, če bi izvedenec v tej kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ki so našteta v XVIII. poglavju ZKP. V konkretni zadevi izvedenec ni opravljal niti preiskovalnih dejanj niti ni zbiral nobenih obvestil. Pritožnika se ponovno sklicujeta na uradni zaznamek (list. št. 1076 in 1077), iz katerega le izhaja, da so policisti od njega in C. C. zbirali obvestila o sodelovanju med Centrom za forenzične preiskave in Kemijskim inštitutom glede sofinanciranja stroja za ionsko kromatografijo v letih 2007 in 2008. Ti podatki se torej ne nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje, poleg tega pa niti izvedenec niti C. C. z obtožencem nista imela nobenih stikov. Gre torej le za podatke med dvema inštitucijama, katerim skušata pritožnika neutemeljeno pripisati pomembnost. 10. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obtoženčev zagovornik odvetnik D. D. dne 17.4.2015 na izvedensko mnenje B. B. podal pripombe v smeri, da je le-to nestrokovno in površno. Šele dne 20.4.2015 je izpostavil, da je B. B. direktor NFL, ni pa pri tem podal konkretnega predloga za njegovo izločitev. Zato je pritožbena kritika razlogov izpodbijanega sklepa, da je obramba takrat očitno ocenila, da izvedensko mnenje za obtoženca ni ugodno, kar samo po sebi na nepristranskost izvedenca v ničemer ne vpliva, povsem neutemeljena.

11. Razlogi, s katerimi sta pritožnika zahtevala izločitev izvedenca iz kazenskega postopka posledično pa izločitev njegovega mnenja in dopolnitve kot nedovoljenega dokaza, so bili neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrnilo.