Jedro

Ker sodišče prve stopnje presoje v smislu 318. člena ZPP glede izdaje zamudne sodbe ni opravilo, bi takšno presojo prvič opravilo šele sodišče druge stopnje.

Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Obstoj takšnih razlogov v smeri nepotrebnosti, nerelevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga ali obrazložitve končne odločbe.

Sodišče prve stopnje standardu obrazloženosti ni zadostilo, saj ni pojasnilo zakaj prič, ki so podale pisne izjave, kljub zahtevi tožnice ni zaslišalo.

Nenazadnje se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do pisnih izjav prič in strank ni opredelilo in jih dokazno ocenilo.

Sodišče druge stopnje celovite dokazne ocene ne more prvič izvesti samo in s tem v celoti napisati razloge za odločitev, stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da ji tožene stranke (v nadaljevanju toženci) plačajo znesek 38.009,65 EUR in povrnejo stroške postopka (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožnici naložilo plačilo stroškov prvo in drugo toženca v višini 2.599,38 EUR in v III. točki izreka stroške tretje toženca v višini 2.525,36 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagala, o slednjem pa tudi ni sprejelo ustreznega dokaznega sklepa. Tožnica je predlagala dokaz z izvedencem grafološke stroke in izvedencem, ki bo preračunal porabo energentov pri njej, saj je slednje nujno, da se ugotovi, da sporni računi niso bili podpisani s strani A.K. st.. Tožnica je že v tožbi izpostavila, da so v spornem obdobju bili izstavljeni računi dveh različnih oblik, zato je predlagala pridobitev celotne dokumentacije, ki jo je tretje toženka izstavila tožnici. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo zatrjevanjem prvega in drugega toženca, da so dobavnice podpisane s strani A.K. st. Prav tako je tožnica predlagala izdajo zamudne sodbe zoper tretjo toženko. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati že prve predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnosti. Protipravno ravnanje tožencev predstavlja dejstvo fiktivnih izdobav, med toženci je bil sklenjen dogovor, da se tožnici zaračuna blago, ki nikoli ni bilo dobavljeno. Krivda za to pa je na strani tožencev, ki so v tej smeri ravnali naklepno. Sodišče prve stopnje se do teh trditev ni opredelilo, dokazni postopek sodišča pa je bil izveden pomanjkljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je račune potrjeval in posredoval v plačilo prvi toženec in kolikšne količine energentov je tožnica sploh potrebovala, sodba sodišča prve stopnje pa o slednjem nima razlogov, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po odhodu prvo toženca iz podjetja je namreč prišlo do bistvenega zmanjšanja stroškov porabe energentov. Prav tako je drugi toženec ravnal naklepno v smer oškodovanja tožnice, deloval je kot posrednik in sam podpisoval dobavnice. Tožnica je predlagala neposredno zaslišanje pravdnih strank in prič ter I.N., sodišče prve stopnje pa je takšen predlog zavrnilo, kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, priče pa bi morale biti zaslišane kljub temu, da so podale pisno izjavo, v kolikor katera izmed strank to zahteva. Zaključek sodišča, da gre za družinski spor in maščevalni pohod A.K. st. je neizkazan, pavšalen in tudi neresničen. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišče prve stopnje.

3. Prvi in drugi toženec v odgovoru na pritožbo predlagata, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, saj med A.K. st. in prvim tožencem poteka več postopkov. Dejstvo pa je, da je prvi toženec bil kot direktor vpisan v sodni register in so ga vsi zaposleni in poslovni partnerji imeli za direktorja. Tožnica pa ni dokazala kakšno nedopustno ravnanje je posamezen toženec storil, ampak je zgolj pavšalno navedla, da se nedopustno ravnanje prvo in drugo toženca nanaša na izstavitev računov za blago, ki tožnica naj ne bi nikoli bilo dobavljeno. Tretja toženka v odgovoru na pritožbo prav tako predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, saj sodišče zamudne sodbe v predmetnem postopku ni moglo izdati, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

K pritožbi zoper tretje toženko:

6. Nesporno med pravdnimi strankami je, da tretje toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zato bi sodišče prve stopnje njeno zamudo moralo presojati v okviru pogojev za izdajo zamudne sodbe na podlagi 318. člena ZPP. Ob odsotnosti odgovora na tožbo tožene stranke in ugotovitvi oziroma zaključku, da so izpolnjeni pogoji iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, bi moralo sodišče prve stopnje oceniti ali utemeljenost zahtevkov tožnice izhaja iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi in v primeru pozitivnega odgovora izdati zamudno sodbo.

7. Tožnica je glede tretje toženke v tožbi podala trditve, da je v obdobju od leta 2015 do 6. 6. 2016 tožeči stranki izstavila račune v skupnem znesku 31.155,45 EUR brez DDV oziroma 38.009,65 EUR z vključenim DDV, za 38.630 litrov kurilnega olja in 8.193 plinskega olja. Pri vseh dobavah in izdanih računih je na strani prodajalca sodeloval drugi toženec. Tožnica je po preverbi izdanih računov ugotovila, da zaračunane količine goriva niso bile izdobavljene tožnici in da gre za fiktivne dobave, ter navaja fiktivne račune, ki so bili podpisani in likvidirani s strani prvo toženca, ki je odobril vse račune in odredil njihovo plačilo. Za navedene zneske je tretje toženka obogatena in tožnica prikrajšana, saj je plačala storitve, ki niso bile opravljene. V dokaz je predlagala pregled opravljenih plačil za plačilo kurilnega olja in gorivo v obdobju od 2015 do 2016, kontno kartico in izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje pa, kot pravilno ugotavlja pritožba, v konkretnem primeru sklepčnosti tožbe v smislu 3. in 4. točke 318. člena ZPP, torej ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, ni presojalo.

8. Ker sodišče prve stopnje presoje v smislu 318. člena ZPP glede izdaje zamudne sodbe ni opravilo, bi takšno presojo prvič opravilo šele sodišče druge stopnje, zato je bilo potrebno iz tega razloge, v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP v zvezi 318. členom ZPP, v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo sojenje.

K pritožbi zoper prvo in drugo toženko:

9. Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem stranki odvzelo pravico do izjave. Prav tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izdaje in potrjevanja računov ter dobave blaga, zaradi slednjega pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič in strank ter dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ter predložitvijo listin tretje tožene stranke z obrazložitvijo, da je lahko dejansko stanje ugotovilo že na podlagi listinskih dokazil v spisu. Nadalje je zapisalo, da je upoštevaje vse okoliščine zadeve ter relativno časovno odmaknjenost dogodka (ki se je zgodil v letu 2015 in 2016) sodišče odločitev oprlo primarno na listinska dokazila, ki v sodni praksi veljajo kot objektivna sredstva dokazovanja.

11. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Obstoj takšnih razlogov v smeri nepotrebnosti, nerelevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga ali obrazložitve končne odločbe (287. člen ZPP). Sodišče prve stopnje standardu obrazloženosti ni zadostilo, saj ni pojasnilo zakaj prič, ki so podale pisne izjave, kljub zahtevi tožnice ni zaslišalo. Takšna neobrazložena zavrnitev zahteve tožnice po neposrednem zaslišanju prič in strank, katerih zaslišanje se je izrecno zahtevalo, predstavlja poseg v pravico tožnice do izjave v postopku. Sodba sodišča prve stopnje nadalje nima razlogov zakaj verjame dopisu drugega toženca z dne 24. 8. 2016 glede sodelovanja z A.K. st., saj je tožnica verodostojnosti dopisa oporekala, sodba sodišča prve stopnje pa o slednjem nima razlogov. Nenazadnje se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do pisnih izjav prič in strank ni opredelilo in jih dokazno ocenilo. Tožničini pravici do izjave namreč ustreza dolžnost sodišča, da se do vseh njenih navedb, v kolikor so za odločitev relevantne in niso nedopustne, tudi opredeli, s tem pa je podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno zapisalo, da sledi izvajanjem tretje toženke, da so bile dobave energentov izvršene, prav tako sledi izvajanju prvega in drugega toženca, da je v imenu in za račun tožnice dobavnice podpisoval A.K. st (10. in 11. točka obrazložitve). Nadalje je v 12. točki obrazložitve zapisalo, da ni sledilo izvajanjem tožnice, da ji je dobavnice podpisoval drugi toženec v soglasju s prvim tožencem. Sodišče prve stopnje se po oceni sodišča druge stopnje v dokazni oceni ni opredelilo ne do listinskih dokazov tožnice ne do pisnih izjav prič. Takšna dokazna ocena pa ne le da je pomanjkljiva in ni v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, ampak je sploh ni, zaradi slednjega pa pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti s čemer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Napaka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do nosilnih trditev in dokazov tožnice glede neupravičene obogatitve oziroma odškodninske odgovornosti toženk ni opredelilo, ni mogoče odpraviti v postopku pred sodiščem druge stopnje (II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018), prav tako sodišče druge stopnje celovite dokazne ocene ne more prvič izvesti samo in s tem v celoti napisati razloge za odločitev, stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja, zato je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter jo vrnilo v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in po potrebi izvesti še ostale dokaze. Dokazna ocena pa mora biti tudi vsebinsko prepričljiva, to je logična in življenjska. Obrazložitev, da sodišče ne verjame A.K. st., ker gre za spor med očetom in sinom in da A.K. st. sam ali preko tožeče stranke zoper prvo toženo stranko sproža številne postopke z namenom kaznovanja prvo tožene stranke ni prepričljiva in zadostna.

15. O stroških postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s tretjim odstavkom 165. členom ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).