Jedro

V odškodninskih pravdah zaradi škode, ki je nastala tožniku med služenjem v JLA na območju naše države, lahko sodišče tudi brez predloga strank povabi Republiko Slovenijo, naj prevzame postopek, ki se je začel proti SFRJ in ki je bil prekinjen zaradi njenega prenehanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se pravdni postopek v tej zadevi, ki je bil prekinjen s sklepom, opr. št. III P 445/90-133 z dne 11.11.1992 (ker je prvotna tožena stranka prenehala obstajati - 3. točka 212. člena ZPP/77), nadaljuje s pravnim naslednikom tožene stranke Republiko Slovenijo z dnem 10.7.2003. Po 1. členu Ustavnega Zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - UZITUL) so organi Republike Slovenije prevzeli izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Ker se ta odškodninska pravda nanaša na škodo, ki jo je tožnik pretrpel na ozemlju Republike Slovenije, ko je služil vojsko v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), je glede odgovornosti za to škodo pravna naslednica tedanje SFRJ sedanja Republika Slovenija.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani sklep. Po njegovem stališču je ta sklep v skladu s prvim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je z njim sodišče v zvezi s poprej prekinjenim postopkom zaradi prenehanja SFRJ pozvala sedanjo toženo stranko, naj prevzame postopek. Ta je pravna naslednica prejšnje tožene stranke za razmerja, glede katerih teče ta spor. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-195/99-35 sledi, da se določbe Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97-ZSSuk), ki določajo prekinitev pravdnega postopka, ne uporabljajo za odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, ki je nastala pri služenju vojaškega roka v JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva). Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sta sodišči nepravilno uporabili določbo prvega odstavka 208. člena ZPP, pa tudi 2. točke 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ter zmotne uporabe materialnega prava, ker sta sodišči nepravilno uporabili določbo tretjega odstavka I. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I-TUL) v povezavi s 1. členom UZITUL. Zavzema stališče, da lahko sodišče odloči o nadaljevanju postopka šele na predlog stranke. Iz spisa ni razvidno, da bi Republika Slovenija samoinicijativno ali na sodnikovo povabilo prevzela postopek kot naslednica, niti da bi tožnik predlagal nadaljevanje postopka zoper Republiko Slovenijo. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, naj bi sodišče prve stopnje ob sami odločitvi o nadaljevanju pozvalo pravnega naslednika SFRJ, naj postopek prevzame, kar pa se vsebinsko izključuje. Za takšno odločitev ni podlage v prvem in tretjem odstavku 208. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v izreku izpodbijanega sklepa pravnomočno ugotovilo, da je Republika Slovenija pravna naslednica prvotno tožene stranke. Sodišči sta s tem presegli pooblastila, ki jih imata v navedenih procesnih določbah, saj gre pri pravnem nasledstvu za materialnopravno vprašanje. Zato zahteva uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker novo nastala država Republika Slovenija ni postala univerzalna temveč le singularna pravna naslednica nekdanje države SFRJ in je tako prevzela obveznosti JLA v zvezi z opravljanjem vojaške službe le nasproti slovenskim državljanom. Tožnik pa to ni. Tožnik sicer ne sme ostati brez pravnega varstva zaradi razpada SFRJ. Pri tem se zahteva sklicuje na določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-195/99 v zvezi z razveljavitvijo 15.č in 15.d člena ZSSuk. Ker med državami, ki so nastale na območju nekdanje države SFRJ še ni nasledstvenega sporazuma, ki bi dajal drugačno podlago za presojo pravic in obveznosti, kot izhaja iz osamosvojitvenih predpisov Republike Slovenije, in ob dejstvu, da tožnik ni njen državljan in ves čas živi v Črni gori, sta sodišči zmotno dali Republiki Sloveniji v tej pravdi položaj pravne naslednice SFRJ. Zato predlaga razveljavitev sklepa obeh sodišč.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama, vendar nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

Zahteva pravilno ugotavlja, da je treba v tej zadevi uporabljati Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99; p.b. št. 36/04), in to na podlagi 503. člena tega zakona. Zakon določa, da če je bil postopek prekinjen, ker je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP oziroma prej 3. točka 212. člena ZPP/77), se nadaljuje med drugimi primeri tudi v primeru, ko sodnik povabi pravne naslednike, naj prevzamejo postopek (prvi odstavek 208. člena ZPP). Ni se mogoče strinjati s stališčem zahteve, da je to dopustno le na predlog stranke. Tako je bilo urejeno v starem zakonu, ki je določal, da povabi sodišče stranko k prevzemu postopka na predlog nasprotne stranke (prvi odstavek 215. člena ZPP/77). Novela zakona je torej prinesla možnost sodišču, da samo, brez predloga stranke povabi pravnega naslednika stranke, ki je prenehala obstajati. Takšna sprememba zakona je bila nujna zaradi ne tako osamljenih primerov neaktivnosti strank.

Omenjene določbe prvega odstavka 208. člena ZPP nikakor ne gre povezovati z določbo tretjega odstavka tega člena, ki določa, da se v vseh primerih nadaljuje prekinjeni postopek na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev. Smisel te določbe je v časovni opredelitvi, kdaj se nadaljuje prekinjeni postopek, kadar stranka predlaga nadaljevanje. Tako je mogoče sklepati tudi iz drugega odstavka obravnavanega člena, ki določa, da se v primeru, če je sodišče prekinilo postopek iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena tega zakona, postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec. Pravkar opisano se dogaja brez predloga strank. Po povedanem je torej prvostopenjsko sodišče imelo pooblastilo v zakonu za to, da je povabilo pravno naslednico prvotne tožene stranke, naj prevzame postopek.

Odločitev, da se postopek nadaljuje, in povabilo stranki, naj ga prevzame sta procesni dejanji sodišča, ki se ne izključujeta, kot meni zahteva. Nasprotno sta sočasni in, še več, sovisni, saj po zakonskem besedilu prvega odstavka 208. člena ZPP povabila k prevzemu postopka ni brez odločitve o njegovem nadaljevanju.

Ni se tudi mogoče strinjati z zahtevo v njenem stališču, da je prvostopenjsko sodišče pravnomočno odločilo o pravnem nasledstvu tožene stranke. Zahteva sama sicer ugotavlja, da je to odločitev o materialnopravnem vprašanju. O takšnem vprašanju pa lahko sodišče odloča le s sodbo (tudi vmesno), ne pa s sklepom, s katerim se praviloma rešujejo procesnopravna vprašanja in le izjemoma materialnopravna vprašanja (drugi, četrti in peti odstavek 128. člena ZPP). Tako že iz tega razloga ni mogoče šteti, da bi sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da je povabljena tožena stranka pravna naslednica, in to še posebej glede na vtoževane obveznosti. V nadaljevanju postopka bo šele o tem odločeno, če bo tožena stranka še vztrajala pri ugovoru pasivne legitimacije.

Da pa je sodišče povabilo Republiko Slovenijo, naj prevzame postopek, je imelo podlago ne le v omenjenih določbah tretjega odstavka pod I TUL in 1. člena UZITUL, marveč tudi v Sporazumu o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji tega sporazuma, Uradni list RS, št. 71/02 - MP, št. 20/02 - sporazum), ki v svojem uvodnem delu ugotavlja, da je med drugimi državami tudi Republika Slovenija naslednica nekdanje federativne Republike Jugoslavije (prvi odstavek). Zakon o ratifikaciji tega sporazuma je bil izdan že pred izpodbijano odločitvijo na prvi stopnji, ta čas pa je sporazum tudi začel veljati med naslednicami (obvestilo o začetku veljavnosti v Uradnem listu RS MP št. 18/04). Tako je tožena stranka vsekakor ena izmed naslednic SFRJ.

Z razveljavitvijo določb 15.č in 15.d člena ZSSuk, kolikor se nanašajo na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije (z že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-195/99-35 v Uradnem listu RS, št. 7/03), je tudi odpadla podlaga za prekinitev postopka na podlagi tega zakona (ki je tudi sicer v celoti nehal veljati na podlagi Zakona o preoblikovanju sklada Republike Slovenije za sukcesijo in ustanovitvi javne agencije Republike Slovenije za nasledstvo, Uradni list RS, št. 86/04 - prvi odstavek 9. člena; se pa še uporablja do začetka poslovanja agencije - drugi odstavek tega člena).

Sodišče je potemtakem imelo pravno podlago za odločitev, da se prekinjeni postopek nadaljuje in da pozove toženo stranko, naj ga prevzame, hkrati pa ni prejudiciralo odločitve o tem, da je tožena stranka pravna naslednica prejšnje tožene stranke glede odškodninske obveznosti nasproti tožniku. Smisel oziroma vsebina izpodbijanih sklepov je le v tem, da se prekinjeni postopek nadaljuje, ne pa da bi bilo s tema sklepoma meritorno odločeno o pasivni legitimaciji tožene stranke.

Uveljavljene kršitve po povedanem niso podane. Zato je moralo sodišče neutemeljeno zahtevo zavrniti (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).