Jedro

Ker je položaj države ob prehodu zapuščine nanjo bistveno podoben položaju dediča, je tudi odgovornost države za dolgove zapustnika enaka, kot je odgovornost dediča – država odgovarja pro viribus hereditatis; torej omejeno do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar ne samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi I 413/2009 z dne 10. 12. 2009, izpodbijani sklep razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo. Kot nosilni razlog je navedlo, da je dolžnica, ki ima zaradi svojega posebnega statusa pravico do ločitve zapuščine, s prodajo nepremičnine na dražbi v izvršilnem postopku v celoti izpolnila svojo kaducitetno obveznost. 2. Sodišče druge stopnje je dolžničini pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo. Zavzelo je stališče, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS), enako kot dediči, za zapustnikove dolgove odgovarja pro viribus hereditatis, kar pomeni, da gre za vrednostno omejeno, vendar predmetno (stvarno) neomejeno odgovornost za zapustnikove dolgove. Ločitev zapuščine lahko zahtevajo le upniki zapustnika.

3. Zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot posledico nepravilne uporabe prvega odstavka 142. člena in neuporabe 143. člena člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Opozarja, da se RS ne more odpovedati zapuščini, ampak jo pridobi na podlagi samega zakona. V izvršilnem postopku se premoženje običajno proda po nižji vrednosti, kot je bilo ocenjeno. Stališče, da RS odgovarja z zapustnikove dolgove v vrednosti zapuščine, tako pomeni, da mora, ne da bi se ji lahko očitala kakršnakoli krivda, zapustnikove dolgove plačati iz svojih sredstev. Pravičnejša je analogna uporaba 143. člena ZD z ločitvijo zapuščine od premoženja RS. Ločitev zapuščine je sicer institut, ki je določen v korist upnikov, vendar pa je v primeru zapuščine brez dedičev smiselna uporaba tega določila primerna tudi za RS. Stališče, da RS odgovarja za zapustnikove dolgove do vrednosti zapuščine v primerih, ko je zapuščina prezadolžena in so se ji dediči prav zaradi tega odpovedali, RS pa jo mora prevzeti na podlagi zakona, bi bilo v nasprotju z namenom 9. člena ZD.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče zaradi jasnejše opredelitve pravnega vprašanja, o katerem je odločalo, najprej povzema potek relevantnih procesnih dejanj v izvršilnem postopku: - Okrajno sodišče v Žalcu je na upnikov predlog s pravnomočnim sklepom I 363/95 z dne 14. 9. 1995 dovolilo izvršbo zoper dolžnika B. Š. zaradi izterjave 10.000 DEM spp.

- Ker so se dolžnikovi dediči odpovedali dedovanju po zapustniku in je njegova zapuščina postala last RS, se je izvršilni postopek s prodajo nepremičnine po zapustnikovi smrti 21. 8. 2001 nadaljeval zoper RS.

- Nepremičnina, katere tržna vrednost je po cenitvi znašala 28.033,63 EUR, je bila prodana na tretji javni dražbi za 23.500 EUR.

- Iz pravnomočnega sklepa o poplačilu In 1995/38 oziroma In 99/18 z dne 12. 6. 2009 izhaja, da je bila iz kupnine upnikova terjatev v višini 29.328,35 EUR le delno poplačana, in sicer v višini 10.075,21 EUR in 986,93 EUR (stroški izvršilnega postopka).

- Na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi I 363/95 z dne 14. 9. 1995 je upnik z novim predlogom za izvršbo zahteval plačilo 4.533,63 EUR, ki pomeni razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnine 28.033,63 EUR in višino kupnine 23.500 EUR, za katero je bila prodana dolžnikova nepremičnina v izvršbi.

7. ZD v 9. členu določa, da zapuščina brez dedičev postane lastnina RS. Pomembno pravno vprašanje, o katerem je odločalo Vrhovno sodišče v tej izvršilni zadevi in glede katerega še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodna praksa Višjih sodišč pa je neenotna, je, kakšna je odgovornost države RS za zapustnikove dolgove.

8. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD je odgovornost dediča za dolgove zapustnika vrednostno omejena, vendar predmetno (stvarno) neomejena (odgovornost pro viribus heredidatis). Država v skladu s slovenskim dednim pravom ni dedič.(1) Zato se postavlja vprašanje, na katero ZD ne daje izrecnega odgovora, o vrsti odgovornosti države za zapustnikove dolgove.

9. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je položaj države, kar zadeva odgovornost za zapustnikove dolgove, v bistvenih lastnostnih podoben položaju dediča. Prehod zapuščine na državo je poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije), kot da bi šlo za dedovanje. Na državo preide zapuščina v celoti, pravice in obveznosti, aktiva in pasiva, na podlagi enega dogodka – zapustnikove smrti. Državi gre zapuščina brez dediča zlasti zato, da se dokončno likvidirajo zapustnikova premoženjska razmerja. Namen prehoda zapuščine ni zgolj zagotovitev koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak varovanje javnega interesa, ki je tudi v tem, da se prepreči razlikovanje med zapustnikovimi upniki glede na to, ali obstajajo dediči zapuščine ali ne, oziroma da se prepreči, da terjatve zapustnikovih upnikov ne bi bile poplačane, če zapuščina ostane brez dedičev. V funkciji javnega interesa je zato ureditev, da se država zapuščini ne more odpovedati. Ker je položaj države ob prehodu zapuščine nanjo bistveno podoben položaju dediča, je tudi odgovornost države za dolgove zapustnika enaka, kot je odgovornost dediča – država odgovarja pro viribus hereditatis; torej omejeno do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar ne samo s podedovanim, ampak tudi z lastnim premoženjem. Gre torej za omejitev po vrednosti, ne pa tudi po vrsti premoženja.(2)

10. Smisel instituta ločitve zapuščine (143. člen ZD) je varstvo zapustnikovih upnikov. Dedič s prehodom zapuščine postane lastnik stvari in imetnik premoženjskih stvari, ki so bila predmet dediščine, zato lahko v breme tega premoženja poplačilo terjatve dosežejo ne le zapustnikovi upniki, temveč tudi dedičevi upniki. Analogna uporaba določbe iz 143. člena ZD za državo, ki v konkretnem primeru ni upnik, zato ne pride v poštev.

11. Vrhovno sodišče se ni ukvarjalo s hipotetičnim vprašanjem, ali se v primeru stečaja zapuščine za oblikovanje stečajne mase ločita premoženje dediča in zapustnikovo premoženje ter dediči za dolgove zapustnika odgovarjajo cum viribus heredidatis, saj dolžnica stečaja zapuščine na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ni predlagala.

12. Z novelo ZFPPIPP (Uradni list RS 47/2013), ki je začela veljati 15. 6. 2013, je bila dednopravna ureditev v primerih prehoda zapuščine na državo spremenjena tako, da je RS pridobila pravno možnost odkloniti prevzem zapuščine brez dedičev (417.a do 417-d. člen ZFPPIPP). V skladu z novo ureditvijo mora zapuščinsko sodišče pred izdajo sklepa o prenosu zapuščine brez dediča na državo obvestiti RS. Da bi ta lahko uveljavljala možnost odkloniti prevzem zapuščine brez dedičev, mora zahtevati, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev in predlagati začetek stečaja zapuščine brez dedičev. Šele na podlagi nove ureditve, ki pa je glede na pravila o časovni veljavnosti predpisov v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, torej velja pravilo, da v primeru, če so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka zapuščine brez dedičev, RS za dolgove zapustnika odgovarja cum viribus hereditatis.(3)

13. Vrhovno sodišče je neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Zupančič in Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 32. Glede končnega rezultata je nebistveno, da v pravni teoriji ni enotnega mnenja glede pravne kvalifikacije prehoda zapuščine na državo.

Op. št. (2): Enako: Žnidaršič, Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa 24/2005, str. 16. Op. št. (3): Primerjaj Poročevalec DZ z dne 23. 4. 2013, str. 69.