Jedro

Rok za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje tujca in prijavljenem stalnem prebivališču po ZUSDDD je določen v prehodni določbi 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je začela veljati dne 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B). Skladno z navedeno določbo se je morala prošnja vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se vloga A.A. (tožnice v tem sporu) državljanke BiH, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZUSDDD, zavrže. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 7. 7. 2014 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD). Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (ZUSDDD-B) določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, lahko vloži v roku treh let od uveljavitve novele zakona, to je do vključno 24. 7. 2013. Ker je bila vloga vložena po roku treh let od uveljavitve novele, to je po 24. 7. 2013, je vlogo po določbi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), organ zavrgel, ker niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka.

2. Tožena stranka s pritožbeno odločbo v 1. točki izreka odpravlja prvostopenjski sklep. V 2. točki izreka je odločeno, da se prošnja tožnice zavrže. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje navedel napačen datum vložitve prošnje, to je 7. 7. 2014, ker se po zakonu šteje kot datum vložitve prošnje, datum oddaje priporočene pošiljke na pošto, to je v tem primeru 3. 7. 2014. Ne glede na to, je prošnja vložena prepozno, po roku določenem v prehodni določbi četrtega odstavka 8. člena novele ZUSDDD-B. 3. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je Mednarodno sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, ker je ta nezakonito izbrisala 37.000 neslovenskih občanov in odločila, da mora država vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, izdati posebno odločbo za nazaj, zlasti, če je bilo prebivanje že dokazano. Uveljavlja več procesnih kršitev, ker stalnega bivališča ni nikoli odjavil. Organ je ravnal v nasprotju z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu izda odločba za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Upravni organ prve stopnje je sklep o zavrženju prošnje tožnice za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, oprl na 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, skladno s katero organ zahtevo, ki ni vložena v predpisanem roku, s sklepom zavrže. Rok za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje tujca in prijavljenem stalnem prebivališču po ZUSDDD, je določen v prehodni določbi 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je začela veljati dne 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B). Skladno z navedeno določbo se je morala prošnja vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013. Ker je tožnica prej navedeno prošnjo, na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložila, kot izhaja iz oddane priporočene poštne pošiljke dne 3. 7. 2014, torej po 24. 7. 2013, je bila prošnja vložena prepozno in ni bilo mogoče njeno vsebinsko obravnavanje. Glede na navedeno, se sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, da je bila odločitev obeh upravnih organov zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in postopkovnih kršitev, nepravilna.

7. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.