Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo ter ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv, tožnik pa terjane obveznosti nedvomno ni poravnal.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, navedenim v izreku te sodbe, odločila, da je tožnik na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016, dolžan plačati znesek premoženjske koristi v višini 2.634.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je tožniku naložil tudi plačilo stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR ter določil, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) FURS kot pristojnemu davčnemu organu poslalo predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. FURS navaja, da je v primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne davčne obveznosti v skladu s 146. členom ZDavP-2, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Izvršilni naslov je v predmetni zadevi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016, ki je postala izvršljiva dne 10. 6. 2017. 2. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 treba zoper njega začeti davčno izvršbo. V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 so iz davčne izvršbe izvzeta denarna sredstva iz naslova denarnih prejemkov iz 159. člena ZDavP-2, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec. Poleg tega banka, oziroma hranilnica upošteva tudi omejitve iz 160. člena ZDavP-2, in sicer da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Upravičenost do višine omejitve zaradi preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, izkazuje dolžnik z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi. Navedene omejitve veljajo le za prejemke, ki so nakazani na tekoči račun. FURS v nadaljevanju povzema še določbe 93., 160., 159., 168. in 170. člena ZDavP-2. 3. Tožnik je zoper sklep FURS vložil pritožbo. Ministrstvo za finance, ki je odločalo v pritožbenem postopku, je z odločbo, št. DT-498-2-2019/2017-2 z dne 13. 4. 2018, izpodbijani sklep prvostopenjskega organa v 1. točki izreka spremenilo z dopolnitvijo navedbe izvršilnega naslova tako, da se ta v celoti pravilno glasi: "sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016, ki je v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II KP 59294/2010 z dne 12. 4. 2017, postala izvršljiva dne 9. 6. 2017"; v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. V zvezi z dopolnitvijo izreka izpodbijanega sklepa je Ministrstvo za finance navedlo, da ta sklep vsebuje sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2. Ker je iz spisa zadeve razvidno, da je podlaga za izterjavo zneska premoženjske koristi v višini 2.634.000,00 EUR sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 59294/2010 z dne 9. 5. 2016, ki je v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II KP 59294/2010 z dne 12. 4. 2017, postala izvršljiva dne 9. 6. 2017, je pritožbeni organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v tem delu spremenil izrek izpodbijanega sklepa. Dejstvo, da je v izpodbijanem sklepu napačno naveden datum izvršljivosti izvršilnega naslova, ne predstavlja nezakonitosti izpodbijanega sklepa, saj je bila izvršba dovoljena, ko je bil ta že izvršljiv. Za začetek izvršbe so bile izpolnjene vse procesne predpostavke, obstajal je izvršljivi naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 9. 6. 2010. To, da bi terjano obveznost poravnal, pa tožnik niti ne zatrjuje. V zadevi ni sporno, da je tožnik zoper izvršilni naslov vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa ta, upoštevajoč določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, razen če pristojno sodišče odloči drugače, česar pa v konkretnem primeru ni storilo.
4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je toženi stranki predlagal, da izvršbo ustavi do odločitve Vrhovnega sodišča RS o ponovnem sojenju. Vrhovno sodišče je enkrat v isti zadevi že ugotovilo, da je bila prvostopenjska sodba nepravilna in je bila posledično odločitev o premoženjski koristi razveljavljena. Sodba, po kateri sedaj nastaja dolg glede premoženjske koristi in posledično izvršba, je praktično enaka prvi sodbi in je v ponovnem odločanju na Vrhovnem sodišču, ki bo zelo verjetno o njej odločalo v kratkem. S tem bi se izognili nepotrebnim stroškom izvršbe, pri čemer je bistveno, da ima FURS že leta izvršbe na vse njegove prihodke in na vse premoženje ter da že leta plačuje dolgove in stroške izvršb po zmožnostih. Dodatna okoliščina, ki bi jo lahko tožena stranka upoštevala, pa je, da se od septembra 2017 po isti sodbi nahaja na prestajanju kazni zapora in je zato brez dohodkov. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi. Iz nadaljnjih navedb tožnika izhaja, da je zoper izvršilni naslov ter sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, dne 10. 6. 2019 Ustavnem sodišču RS vložil pri ustavno pritožbo, ki se vodi pod opr. št. Up-670/2019. 5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise. V odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega sklepa ter odločbe organa druge stopnje.
K točki I izreka:
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:
8. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo na podlagi 156. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ je ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv 9. 6. 2017, nedvomno pa tožnik terjane obveznosti ni poravnal. Kakor je bilo tožniku že pojasnjeno, v zadevi ni sporno, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016 (izvršilni naslov), izdana v ponovljenem postopku, ki je po podatkih predlagatelja izvršbe v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017, postala pravnomočna dne 23. 5. 2017 ter izvršljiva dne 9. 6. 2017. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa ta, upoštevajoč določbe ZKP, ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe. Tožnik niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi v času izdaje izpodbijanega sklepa pristojno sodišče odločilo drugače (tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena ZKP). Tožnik je sicer med tekom upravnega spora zoper izvršilni naslov ter odločitev Vrhovnega sodišča v predmetni kazenski zadevi pri Ustavnem sodišču RS vložil ustavno pritožbo, ki se vodi pod opr. št. Up-670/2019. Kot izhaja iz odgovora Ustavnega sodišča z dne 4. 6. 2021, je ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Ips 25929/4/2010 z dne 5. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017 ter izvršilni naslov v fazi preizkusa.
9. V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanašajo na njegov težak socialni položaj, sodišče dodaja, da se socialni položaj dolžnika pri davčni izvršbi upošteva v okviru določb ZDavP-2, ki urejajo izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe (159. in 160. člen ZDavP-2), pri čemer se zagotavlja, da dolžniku kljub izvršbi ostanejo za eksistenco potrebna sredstva. Da je treba upoštevati tudi omenjene določbe ZDavP-2, v konkretnem primeru izhaja tudi iz izreka prvostopenjskega sklepa.
10. Glede na povedano, je izpodbijani sklep, dopolnjen z odločbo drugostopenjskega organa, pravilen in zakonit, pravilen pa je tudi postopek, v katerem je bil izdan. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
11. Sodišče je v upravnem sporu odločalo brez glavne obravnave. Tožnik v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na obrazloženo pomembna za odločitev, ni konkretizirano prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v tožbi pa tudi ni predlagal nobenih, za odločitev pomembnih novih dejstev ali novih dokazov (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
K točki II izreka:
12. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.