Jedro

V času, ko je bila pogodba za obravnavane nepremičnine sklenjena, je bil pomen zemljiške knjige manjši, zaradi česar nevpogled v zemljiško knjigo avtomatično ne izključuje obstoja dobre verne posestnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so nepremičnine parc. št. 001, 002 k. o. X ter parc. št. 003 in 004 k. o. Y, pri katerih je vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije, dejansko last tožeče stranke (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.945,37 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek ali vsaj razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo izpodbiti dobrovernosti tožnice in njenih pravnih prednikov, ocenjuje za napačen. Dokazne ocene glede nekaterih navedb in predlaganih dokazov toženke ni ali pa je pomanjkljiva. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da so tožnica in njeni pravni predniki ves čas vedeli, da lastništvo spornih nepremičnin ni zemljiškoknjižno urejeno, kar naj bi dokazovala izjava tožnice v nepravdnem postopku N 3/2013 s 4. 11. 2013, v katerem je bila F. R. razglašena za mrtvo. Toženka je opozorila na odločbo VSL II Cp 3548/2009, da posestnik nepremičnine, ki ve, da ni ni vknjižen v zemljiško knjigo, tudi če razpolaga z verigo pogodb, ni dobroveren. Sodišče prve stopnje glede tega ni naredilo nikakršne dokazne ocene. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je privedlo do napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa do zmotne uporabe materialnega prava. Da so tožnica, kot tudi njeni pravni predniki, ves čas vedeli, da niso kot lastniki spornih nepremičnin vknjiženi v zemljiško knjigo, kaže tudi zapis v zvezku, kamor so vpisovali pomembne stvari, saj zapis pogodbe kot „tista zemlja v P.“ brez navedb parcelnih številk in zemljiškoknjižnih vložkov, ne omogoča vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v preteklosti sporne nepremičnine niso bile v družbeni lastnini, temveč v lasti konkretne fizične osebe, za katero so tožnica in njeni pravni predniki vedeli, da je že davno odšla v Ameriko, od koder se ni več vrnila. Z njo veljavne pogodbe niso sklenili, zaradi česar se niso mogli vpisati kot zemljiškoknjižni lastniki spornih nepremičnin. Pravno nevzdržen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil oče tožnice dobroveren tudi zato, ker je katastrski organ prodajalko spornih nepremičnin U. T. štel za upravljalko in zato, ker naj bi slednja izhajala iz rodu R. Upravljalke oz. posestnice ni mogoče enačiti z lastnico. Dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zanemarilo, je, da sta pravna prednika tožnice sporne nepremičnine kupila od nelastnice, kar pomeni, da na njih nista pridobila lastninske pravice in zato tudi nista imela razpolagalne pravice. Tožnica je tekom postopka izpovedala, da sta sporne nepremičnine leta 1966 kupila tako oče kot mama in da sta kupnino zanje prispevala oba, kar pomeni, da je bila tudi mama tožnice nedobroverna, saj se tudi ona ob nakupu spornih nepremičnin ni prepričala o lastništvu. Tožnica je v odgovoru na tožbo navedla tudi, da spornih nepremičnin sploh ne obdeluje, saj sta GERK za sporne nepremičnine uveljavljala F. S. in J. S. iz C., česar sodišče ni dokazno ocenilo. Zaključek sodišča, da tožnica iz opravičljivih razlogov ne ve za natančno število parcel v njeni lasti in da je zato lahko spregledala, da ji davek za približno 3000m2 kmetijskih površin ni bil odmerjen, ni pravilen. Gre za nepremičnine, ki nikoli niso sodile v okvir enotne obdelovalne površine tožničine kmetije in kmetije njenih pravnih prednikov, kar kaže tudi dejstvo, da se sporne nepremičnine nahajajo v Občini A, medtem ko so ostale tožničine nepremičnine v Občini B. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala, da je obravnavane nepremičnine priposestvovala, ker so jih v sklopu kmetije njeni pravni predniki in ona mirno in dobroverno uživali že vsaj 50 let. Nepremičnine so prehajale iz roda v rod. Trdila je, da so ji njeni pravni predniki povedali, da so nepremičnine kupili od R. Tekom postopka pa je tožnica našla kupoprodajno pogodbo iz leta 1966, iz katere izhaja, da je obravnavane nepremičnine, ki se nahajajo v P., od U. T., polsestre F. R., kupil tožničin oče, F. A. 6. V času začetka teka priposestvovanja, to je leta 1966, je veljal Obči državljanski zakonik (ODZ), ki je po načelnem mnenju VS 1/1960 priposestvovalno dobo poštenemu posestniku skrajšal na dvajset let, pri čemer pošteni posestnik za priposestvovanje ni potreboval veljavnega pravnega naslova. ODZ je v paragrafu 1477 namreč izrecno določal, da tistemu, ki opira priposestvovanje na dobo tridesetih ali štirideset let (kar je bilo, kot že prej rečeno, z načelnim pravnim mnenjem skrajšano na dobo dvajset let), ni treba označiti pravičnega naslova. ODZ je v 326 paragrafu določil, da je pošten posestnik tisti, ki ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo. Enako je določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je pričel veljati 1. 1. 1980, in sicer da dobroverni posestnik lastninsko pravico na nepremičnini pridobi s potekom dvajsetih let, medtem ko zakoniti posestnik, katerega posest temelji na veljavnem pravnem naslovu, posest pridobi po preteku desetih let, pri čemer je ZTLR določal, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Po določilu tretjega odstavka 72. člena ZTLR, enako kot po 328. paragrafu ODZ, se dobrovernost posesti domneva.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravni predniki tožnice posest obravnavanih nepremičnin pridobili v letu 1966. Glede na to, da se dobrovernost posesti domneva, je bilo dokazno breme o nedobrovernosti posesti tožnice in njenih pravnih prednikov, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, na toženki, ki pa dobrovernosti posesti ni izpodbila (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pravni prednik tožnice, njen oče F. A., leta 1966 z U. T., polsestro F. R. sklenil kupoprodajno pogodbo za obravnavane nepremičnine. U. T. je bila polsestra F. R., zemljiškoknjižne lastnice, ki je odšla v Ameriko. Ker je tudi takratni katastrski organ U. T. štel za upravljalko nepremičnin (C3 do C5), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil F. A. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe upravičeno prepričan, da je pogodbo sklenil z upravičeno osebo. Leta 1970, le štiri leta po nakupu nepremičnin, je tožničina mati podedovala vse nepremičnine po možu, F. A. Zgolj okoliščina, da mati tožnice ni preverjala zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, vedela pa je za sklenitev pogodbe iz leta 1966, ne izključuje njene dobre verne, kot zmotno meni pritožnica. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dobrovernosti pravnih prednikov tožnice, so neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, skrbna, življenjsko logična in prepričljiva, zato pritožbeno grajo v tem delu pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača. 8. Pritožnica navaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo dobrovernosti toženke ni opredelilo do odločbe VSL II Cp 3548/2009. Sodišče prve stopnje se je do pomena vpogleda v zemljiško knjigo v zvezi s presojo dobre vere posestnika opredelilo v 20. točki obrazložitve, kjer je pravilno pojasnilo, da je bil v času, ko je bila pogodba za obravnavane nepremičnine sklenjena, pomen zemljiške knjige manjši, zaradi česar nevpogled v zemljiško knjigo avtomatično ne izključuje obstoja dobre verne posestnika, kot zmotno meni toženka. Pa tudi sicer iz odločbe VSL II Cp 3548/2009, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka, izhaja, da gre za drugačno situacijo kot v obravnavani zadevi, saj v tisti zadevi posestnica (poleg tistega, kar selektivno izpostavi tožena stranka v pritožbi) ni imela nobene predstave o tem, kako je njen pravni prednik postal lastnik nepremičnine, medtem ko je v tej zadevi tožnica ves čas trdila, da so njeni pravni predniki, starši ali stari starši, obravnavane nepremičnine odkupili od R., kar se je potrdilo tudi v dokaznem postopku.

9. Ker so pravni predniki tožnice od leta 1966 do 1986 (in naprej) kot dobroverni posestniki posedovali obravnavane nepremičnine, so na podlagi četrtega odstavka 28. ZTLR nepremičnine priposestvovali. Tožnica nastopa priposestvovanja ni utemeljevala z obstojem veljavnega pravnega naslova, za kar pogoje določa 3. odstavek 28. člena ZTLR. Zato so posledično nerelevantne vse pritožbe navedbe, s katerimi pritožba izpostavlja zemljiškoknjižno neizvedljivost pogodbe iz leta 1966. Zgolj okoliščina, da pogodba iz leta 1966 zemljiškoknjižno ni bila izvedljiva, ne izključuje možnosti priposestvovanja nepremičnine v primeru obstoja dobroverne posesti, ki pa je bila v obravnavanem primeru podana, saj toženka v dokaznem postopku ni uspela dokazati nasprotno. Pritožbena navedba, da so tako pravni predniki tožnice kot tožnica ves čas vedeli, da zadeva ni zemljiškoknjižno urejena, kar naj bi izhajalo iz izjave tožnice v zadevi N 3/2017 pa tudi sicer ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (26. točka obrazložitve), da je bil šele M. S., tožničin sin, tisti, ki je leta 2011 oz. 2012 ugotovil, da tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih nepremičnin, zaradi česar je tožnica kot predlagateljica marca 2013 sprožila postopek razglasitve F. R. za mrtvo.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj toženka s sklicevanjem na okoliščino, kdo je kot upravičenec za obravnavane nepremičnine uveljavljal GERK, na dejstvo, da tožnici za obravnavane nepremičnine ni bil odmerjen davek od katastrskega dohodka ter na okoliščino nezaokroženosti tožničine kmetije, dobrovernosti pravnih prednikov tožnice ni izpodbila. Razlogi sodišča prve stopnje so navedeni v 22., 23. in 25. točki obrazložitve in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo okoliščine, kdo je za sporne nepremičnine uveljavljal GERK, ni utemeljen, saj je to sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v 23. točki obrazložitve.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP in 2. odstavek 154. člena ZPP). To pa velja tudi za tožnico, ki v odgovoru na pritožbo ne navede razlogov, ki bi v primeru utemeljenih pritožbenih razlogov lahko izboljšali njen procesni položaj. Glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora na pritožbo, stroškov za sestavo slednjega ni mogoče umestiti med potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.