Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in prisodilo stroške za pot tožnika na preglede k zdravniku ter za obiske svojcev (žene in otrok) v bolnici. Drugi stroški niso izkazani (na primer participacija za zdravstvene storitve, stroški za boljšo prehrano med boleznijo), zato je tožbeni zahtevek povsem pravilno zavrnilo. To velja tudi za stroške za prihode k odvetniku, ki spadajo med pravdne stroške.

Pri odmeri stroškov za pomoč in postrežbo v času zdravljenja je sodišče prve stopnje z izvedeniškim mnenjem pravilno objektiviziralo izpovedbo tožnika in njegove žene, ki je subjektivna, pavšalna in pretirana, ter priznalo odškodnino za 11 mesecev in pol.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe o plačilu premoženjske škode za tožnikovo nego v znesku 280.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1993 dalje in zavrnilni del za presežek tožbenega zahtevka.

Ugotovi se, da je drugotožena stranka umaknila pritožbo.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 280.008,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od različnih datumov za posamezne zneske, kot je navedeno v izreku sodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Plačilo tožnikovih pravdnih stroškov je naložilo v nerazdelno plačilo toženima strankama, poleg tega pa je sklenilo tožnika oprostiti plačila sodnih taks.

Proti tistemu delu sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se nanaša predvsem na plačilo premoženjske škode zaradi tožnikove potrebe po tuji pomoči, se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi pritožbe navaja samo očitke v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za tujo pomoč. Trdi, da ta ni bila potrebna samo 11 mesecev in pol, temveč štiri leta, kot je izpovedala tožnikova žena priča F. Š.; in da je sodišče za njeno delo določilo prenizko ceno urne postavke, saj je tožnika negovala bolje kot bi ga strežnica in ves dan, ne samo ponoči. Po pritožnikovem mnenju bi morale teči obresti od tedaj, ko je bila nudena strežba in ne šele od dneva izdaje sodbe.

Pritožila se je tudi drugotožena stranka, ki pa je naknadno umaknila pritožbo, zato sodišče druge stopnje njene vsebine ne povzema, enako kot ne povzema tožnikovega odgovora na pritožbo. Ker pravdne stranke samostojno razpolagajo s svojimi zahtevki in pravnimi sredstvi, je sodišče druge stopnje po določilu 2. odst. 349. čl. Zakona o pravdnem postopku s sklepom ugotovilo umik pritožbe.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje preizkusilo v skladu z določilom 365. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ker je tožnik navedel, da izpodbija sodbo v celoti, je preizkusilo ves zavrnilni del sodbe v mejah razlogov, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti; pri zavrnilnem delu tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči pa je upoštevalo tudi razloge, ki so navedeni v obrazložitvi pritožbe.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in zelo skrbno izvedlo postopek, v katerem ni najti nobene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku iz 2. odst. 354. čl. tega zakona, in tudi pritožnik je ne navaja. V dokaznem postopku so bili izvedeni številni dokazi in je sodišče po uradni dolžnosti opravilo mnoge poizvedbe, da je pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z njim je pravilno uporabilo materialno pravo. V izčrpni obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče navedlo vse štiri elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti in sodišče druge stopnje razloge v celoti sprejema.

V zvezi z zavrnilnim delom sodbe sodišče druge stopnje dodaja, da so bili stroški v zvezi s tožnikovim zdravljenjem dovolj natančno ugotovljeni. Ker tožnik ni predložil nobenega voznega listka ali drugega zanesljivega listinskega dokaza, je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v spisu IV P 20/87 ter zdravstvene dokumentacije povsem pravilno ugotovilo, da so tožnika mnogokrat prevažali z rešilnim avtomobilom. Zato je na podlagi izpovedi tožnikove žene pravilno ugotovilo stroške za tožnikove prevoze na preglede z avtobusom 4,80 tolarjev in za obiske žene in otrok 3,20 tolarjev.

Stroški za prehrano, ki naj bi bili višji od običajnih, niso izkazani in tudi prispevki za participacijo ne. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določilo prvega odst. 195. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in priznalo tožniku le tiste stroške v zvezi z zdravljenjem, ki so bili potrebni, presežek pa je povsem pravilno zavrnilo. To velja tudi za stroške za prihode k odvetniku, ki ne spadajo v glavnico tožbenega zahtevka, marveč med pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov v zvezi z zavrnitvijo tistega dela vtoževanega zneska za pomoč in postrežbo v času zdravljenja, ki presegajo znesek 280.000 tolarjev. Sodišče prve stopnje je natančno in povsem prepričljivo pojasnilo zakaj je verjelo izvedencu dr. V. S. in ne tožniku in njegovi ženi, ki sta o negi izpovedala subjektivno, pavšalno in sta pretiravala v prikazovanju dolžine. Zato je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja objektiviziralo dobo potrebne pomoči bolnika in štelo, da potreba po pomoči in negi ni presegla obdobja enajstih mesecev in pol. Ker pa potreba po negi v vsem obdobju ni bila enako intenzivna in dnevni čas ni bil enako dolg, je ob pogojih iz 223. čl. Zakona o pravdnem postopku pravilno uporabilo prosti preudarek in dobrosrčno uporabilo analogijo s povprečnim urnim in dnevnim delom bolniške strežnice.

Povprečje 7 ur dnevno je več kot primerno, pritožbena trditev o tem, da je tožnikova žena prizadeta, ker naj bi bolje negovala tožnika od verzirane strežnice, ki bi skrbela samo za enega pacienta, pa ni sprejemljiva. Ko je sodišče prve stopnje na podlagi prostega preudarka ugotovilo povprečje, je upoševalo zadnje podatke UKC o višini plačila za tako delo in opravilo ustrezen izračun. Ker je uporabilo podatke v času odločanja, je tudi obresti priznalo odtlej dalje. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi morale obresti teči že pred tem. Pritožba bi bila utemeljena samo v primeru, če bi tožnik vmes res kaj plačal za nego, tako da bi šlo za čisto denarno terjatev, ki bi jo lahko izkazal z računom ali potrdilom o plačilu.

Ker torej pritožba tožeče stranke ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo po določilu 368. čl. Zakona o pravdnem postopku in potrdilo izpodbijano sodbo, ki je povsem pravilna ter skrbno, jasno in zgledno obrazložena.

Po določilu prvega odst. 166. čl. Zakona o pravdnem postopku je odločalo tudi o pritožbenih stroških. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določilu prvega odst. 154. čl. ni upravičena do njihove povrnitve. Tudi drugotožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za pritožbo, ker jo je umaknila, tožnik pa v odgovoru na pritožbo ni navedel nič takega, kar bi prispevalo k pojasnitvi stvari (155. in 158. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).