Jedro

Prikriti preiskovalni ukrepi po naravi stvari predstavljajo poseg tudi v zasebnost oseb, zoper katere sicer niso odrejeni, so pa v stiku z osumljenci, zoper katere se ti ukrepi izvajajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma na dokaz, na katerega se v skladu z ZKP ne sme opirati, ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, oziroma razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da zniža izrečeno zaporno kazen in jo spremeni v pogojno obsodbo.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bila odredba, ki je bila podlaga za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, zakonita, kar je ustrezno obrazložilo že sodišče druge stopnje. Trditev, da je bil zoper E.R. izvajan ukrep tajnega opazovanja, predstavlja golo trditev, ki ni izkazana, medtem ko policisti izpovedujejo nasprotno. Tudi videokonferenca je bila opravljena v skladu s predpisi, pri čemer je bilo obsojencu omogočeno, priči postavljati vprašanja, zato njegova pravica do obrambe ni bila prekršena. Sodba avstrijskega sodišča je bila izdana po opravljenem postopku v skladu z avstrijsko zakonodajo, zato ni nedovoljen dokaz in o okuženosti senata ni mogoče govoriti.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki vztraja pri navedenem v zahtevi.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Trditve zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na zakonitost odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kranju KTR 100/04-5 z dne 1.6.2004 prestavljajo ponovitev enakih pritožbenih navedb, na katere je v celoti odgovorilo že sodišče druge stopnje, zakonitost odredbe za izvajanje posebnih preiskovalnih ukrepov pa je presojalo že sodišče prve stopnje. Zahteva navaja, da v obrazložitvi odredbe ni navedeno, zakaj policisti s klasičnimi metodami policijskega dela ne bi mogli zbrati pomembnih dokazov in podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ravno tako tožilstvo ni presojalo, ali bi se dalo dokaze zbrati na drug dovoljen način, ter je izdalo odredbo, s katero je policiji dovolilo hkratno izvajanje kar treh ukrepov in sicer tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa. Glede slednjega zahteva zatrjuje, da odredba ne vsebuje navedbe, da se nanaša zgolj na enkratni ukrep. Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi te odredbe, ne bi smelo upoštevati, saj je bila nezakonita. Višje sodišče ugotavlja, da je odredba Okrožnega državnega tožilstva Kranj KTR 100/04-5 z dne 1.6.2004, ki vsebuje dovoljenje za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa, ustrezno obrazložena, prav tako pa vsebuje tudi razloge o tem, zakaj klasične metode policijskega dela v konkretnem primeru ne zadoščajo in je zato potrebno uporabiti posebne preiskovalne ukrepe (ter je s tem zadoščeno načelu subsidiarnosti, ki velja za odrejanje teh ukrepov). Odredba vsebuje tudi izrecno navedbo, da se dovoljenje za navidezni odkup prepovedane droge nanaša zgolj na enkratni ukrep, zato je pritožbena navedba, da je tožilstvo z izpodbijano odredbo preseglo svoja pooblastila in je odredba nezakonita, neutemeljena.

7. Vrhovno sodišče sprejema razloge prvo in drugostopenjskega sodišča, s katerimi utemeljujeta zakonitost odredbe. Trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da odredba KTR 100/04-5 nima obrazložitve o tem, zakaj policisti s klasičnimi metodami dela ne bi mogli zbrati dokazov za izvedbo kazenskega postopka, namreč ne drži. V nasprotju s podatki spisa pa je tudi trditev zahteve, da odredba ne navaja, da se nanaša zgolj na enkraten ukrep. Vrhovno sodišče sprejema obrazložitev sodišča druge stopnje tudi glede pritožbenih navedb (zahteva za varstvo zakonitosti jih zgolj ponavlja), ki se nanašajo na podlago za izdajo omenjene odredbe. Zahteva navaja, da se zoper obdolženega R. pred 1.6.2004 (torej dnem izdaje odredbe) dokazi niso zbirali na podlagi klasičnega policijskega dela, temveč s tajnim delovanjem, opazovanjem in poskusi navideznega odkupa, za kar pa ni bilo zakonite podlage. Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, iz katerih izhaja, da so se prikriti preiskovalni ukrepi izvajali zoper druge osumljence, s katerimi pa je komuniciral tudi obsojenec. Po naravi stvari je nujno, da določeni prikriti preiskovalni ukrepi predstavljajo tudi poseg v zasebnost oseb, zoper katere sicer niso odrejeni. Ker je bil obsojeni v stiku z drugimi osumljenci, so bili v zvezi z njim pridobljeni določeni podatki, ki so kazali na to, da se ukvarja s kaznivo dejavnostjo, to pa je predstavljalo podlago za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov tudi zoper njega. Zahteva za varstvo zakonitosti zato ni utemeljena, kolikor skuša dokazati, da je odredba KTR 100/04-5 nezakonita.

8. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da je policija zoper E.R. brez ustrezne odredbe, torej nezakonito izvajala ukrep tajnega opazovanja in pregled. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta navedla razloge, iz katerih izhaja, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali zoper E.R., pač pa zoper R.R., je pa policija na podlagi opazovanja R.R. in opravljenih prisluhov (kjer je bila prestrežena tudi komunikacija obsojenca in E.R.) sklepala, da je E.R. dne 11.6.2004 imel kontakt z obsojencem. O tem so zato obvestili patrulje, ena izmed patrulj je njegovo vozilo nato ustavila, E.R. pa je bilo zaseženo cca. 10 gramov heroina in 10 gramov kokaina. Zoper E.R. se torej prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali, pač pa je bil ustavljen, ker je policija sklepala, da je od obsojenca kupil drogo, kar se je tudi izkazalo za resnično. V takem ravnanju policije po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče najti nobene nezakonitosti.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje zatrjuje, da je bilo pričanje E.R. preko videokonference izvedeno nezakonito, saj je sodišče prekršilo zadnji odstavek 10. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju Konvencija). Ker v času oprave tega procesnega dejanja ZKP še ni vseboval določbe 244.a člena, ki sedaj določa pogoje za opravo zaslišanja preko videokonference, je sodišče ravnalo pravilno, ko se je oprlo na Konvencijo, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno. Med določbami o posebnih oblikah medsebojne pravne pomoči omenjena konvencija ureja tudi zaslišanje preko videokonference, pri čemer, kot pravilno opozarja zahteva, opravo zaslišanja veže na soglasje obdolženca. Iz spisa izhaja, da je obsojenec predlagal, da se z zaslišanjem E.R. počaka, dokler se ta ne vrne s prestajanja zaporne kazni ter se ga nato zasliši pred Okrožnim sodiščem v Kranju, saj je menil, da videokonferenca ne omogoča neposrednega zaslišanja in soočenja. Tudi obsojenčev zagovornik je navedel, da videokonferenca ne omogoča soočenja in da ni predvidena za zaslišanje prič. Na glavni obravnavi dne 21.9.2007 pa zagovornik in obsojeni nista več nasprotovala zaslišanju preko videokonference in sta pri zaslišanju priče E.R. aktivno sodelovala. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojeni ni podal svojega soglasja za opravo zaslišanja preko videokonference, zato je sodišče s tem, ko je zaslišanje vseeno opravilo, prekršilo 10. člen Konvencije. Ker pa je ta procesna kršitev relativna bistvena kršitev določb postopka, je upoštevna zgolj v primeru, ko je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe (3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP). Zahteva poleg zatrjevane nezakonitosti izvedbe videokonference navaja še, da je bila videokonferenca opravljena, še preden so bili sprejeti predpisi, ki bi urejali potek videokonference. Ne zatrjuje, da zaslišana oseba ne bi bila priča, ki je bila zaslišana (ne pojavlja se torej vprašanje identitete priče), z navajanji, da videokonference povzročajo psihološke izzive in da lahko pripeljejo do kršitve pravic obdolžencev, poleg tega pa naj bi negativno vplivale na obnašanje in dojemanje obdolženca, sodnika in drugih sodelujočih, pa zahteva ne more uspeti. Navaja namreč zgolj posplošene navedbe, ki se nanašajo na videokonference na splošno (pri čemer je novela ZKP-I videokonferenco uzakonila tudi v slovenskem kazenskem postopku), ne konkretizira pa, v čem konkretno naj bi bil negativen vpliv na zakonitost sodbe. Obsojenec je imel možnost soočenja z obremenilno pričo, saj je bilo zaslišanje preko videokonference opravljeno tehnično korektno in je bila komunikacija omogočena, zato sicer zagrešena procesna kršitev relativne narave (oprava zaslišanja kljub odsotnosti soglasja obsojenca) ni imela vpliva na zakonitost sodne odločbe.

10. Nobene nezakonitosti ni mogoče najti v pribavi in vpogledu v sodbo Deželnega sodišča v Celovcu, s katero je bil E.R. spoznan za krivega. Gre za listinski dokaz, ki pomeni predvsem informacijo sodišču, da je bil postopek zoper to osebo pravnomočno zaključen in da je bila spoznana za krivo določenega kaznivega dejanja. Zato so popolnoma neutemeljene navedbe zahteve, da se je razpravljajoči senat psihološko okužil in ni bil več zmožen objektivno presojati dokazov ter bi ga bilo zato potrebno izločiti.

11. Zaradi odločbe o kazenski sankciji zahteve za varstvu zakonitosti ni mogoče vložiti, zato so navedbe zahteve v zvezi z odmero kazni neupoštevne.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.

14. Zagovornica je predlagala, da se v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodbe odloži, vendar Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve predlogu ni ugodilo.