Jedro

Tožnica v tožbi zatrjuje, da opravlja socialno varstvene storitve po ZSV ter v dokaz prilaga pogodbe o zaposlitvi, anekse in druga dokazila, kot npr. potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, dokazila o uspešno končanih programih strokovnega izobraževanja in dodatnih strokovnih delih. Sodišče teh razlogov tožbe ne more preizkusiti, saj se toženka v obrazložitvi glede tega ne izreka. Kljub temu, da gre za konkretni, posamični akt, toženka v obrazložitvi navaja abstraktne in posplošene razloge za zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv, pri čemer se niti ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice kot predlagateljice in njenega konkretnega dela in nalog, ki jih opravlja na SCSD oziroma socialno varstvenih storitev, ki jih dokazuje, da jih opravlja kot strokovna delavka v SCSD na področju socialnega varstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 12203-194/2019/2 z dne 24. 4. 2020 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv samostojne svetovalke. V obrazložitvi navaja 1. člen Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa pogoje in postopek za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva. V skladu 4. členom Pravilnika lahko strokovni delavec oziroma strokovni sodelavec, ki ima visokošolsko izobrazbo, napreduje v naziv samostojni svetovalec, če izpolnjuje naslednje pogoje: - da ima opravljen strokovni izpit, - ima najmanj 4 leta delovne dobe na področju socialnega varstva kot strokovni sodelavec ali strokovni sodelavec z visokošolsko izobrazbo, - je uspešen pri delu, - je z uspešno končanimi programi strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegel najmanj 20 točk. Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v 69. členu in 70. členu določa, da so strokovni delavci in strokovni sodelavci tisti, ki opravljajo socialno varstvene storitve, dalje pa določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati. Po 10. členu ZSV so socialno varstvene storitve namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva. Po 11. členu ZSV so storitve, namenjene opravljanju socialnih stisk in težav: 1. prva socialna pomoč, 2. osebna pomoč, 3. podpora žrtvam kaznivih dejanj, 4. pomoč družini, 5. institucionalno varstvo, 6. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji, 7. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.

2. Navaja 68.a člen ZSV, da se Javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, lahko povezujejo v skupnosti in da skupnosti opravljajo zlasti naslednje naloge: - koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri oblikovanju politike razvoja socialnega varstva, - sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, - uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju. Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno pooblastilo, določi zakon. Navaja 68.c člen ZSV, po katerem Skupnosti centrov za socialno delo (v nadaljevanju SCSD) na področju izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge: 1. Določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo:- kot socialno varstvene storitve,- kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in - kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva; 2. Določa standarde in s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, določa normative za izvajanje posameznih vrst nalog: - nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in - nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.

3. Glede na pristojnosti SCSD, kot so določene v ZSV, Pogodbi o ustanovitvi SCSD ter Statutu SCSD, komisija ugotavlja, da na SCSD ne izvajajo socialno varstvenih storitev, temveč so njene pristojnosti in namen povsem drug in gre za poslovno združenje, ki zastopa interese CSD in jim nudi pomoč in podporo, sodeluje pri oblikovanju politik in sistema v delu, ki se nanaša na delo CSD, organizira izobraževanje, idr. Glede na navedeno komisija ugotavlja, da zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialno varstvenih storitev ter ni mogoče govoriti o strokovnih delavcih in strokovnih sodelavcih v smislu 69. člena in 70. člena ZSV, ki opravljajo storitve. Posledično zaposleni na SCSD zaradi tega ne morejo napredovati v nazive na podlagi Pravilnika. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom Pravilnika, saj le ta določa pogoje za napredovanje v nazive za strokovne delavce in strokovne sodelavce, ki dejansko opravljajo socialno varstvene storitve.

4. Tožnica izpodbija navedeno odločitev. Dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, napačno je uporabljeno materialno pravo, odločitev toženke je po mnenju tožnice pravno zmotna. Tožnica je kot strokovna delavka zaposlena na SCSD na področju socialnega varstva v skladu z 69. členom ZSV ter izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv samostojna svetovalka. Sklicuje se na pogodbe o zaposlitvi in anekse s toženko, kot jih navaja. Navaja, da izpolnjuje vsebinske in formalne pogoje za naziv samostojni svetovalec. Sklicuje na določbe 69. člena1 in 74. člena2 ZSV in 1. člena in 4. člena Pravilnika, ki jih citira. Po 74. členu ZSV in po določbah Pravilnika napredujejo v naziv tako delavci, ki opravljajo dejavnost varstva v mreži javne službe, kot tisti, ki opravljajo dejavnost socialnega varstva izven mreže javne službe. Posebej glede pogojev za strokovnega delavca se sklicuje na določbe 69. člena in 70. člena3 ZSV, ki jih citira. Opravljanje storitev iz 11. člen ZSV ni pogoj, da je oseba strokovni delavec ali sodelavec, saj ZSV tega ne določa. Ni določeno, da so strokovni delavci in sodelavci le tisti, ki opravljajo te storitve. Prvi odstavek 69. člena ZSV zgolj določa, da lahko storitve opravljajo le strokovni delavci in sodelavci, torej tisti, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega in tretjega odstavka. Citira 11. člen ZSV, kjer so opredeljene storitve. Sklicuje se na normative in standarde, ki jih določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Za večino storitev je določeno, da jih opravljajo strokovni delavci iz drugega in tretjega odstavka 69. člena ZSV s tremi oziroma petimi leti delovih izkušenj. Kolikor bi veljala trditev toženke, da zaposleni na SCSD ne opravljajo socialnovarstvenih storitev (in zato niso strokovni delavci v skladu z 69. členom in 70. členom ZSV) bi to veljalo za velik del zaposlenih na CSD, saj jih veliko opravlja javna pooblastila in naloge po zakonu, kar bi bilo neenakopravno obravnavanje zaposlenih na CSD. Tako ozka razlaga pojma strokovni delavec in strokovni sodelavec ni v skladu ZSV, niti s pravilniki na področju socialnega varstva, kot jih navaja. Razlaga, da tožnica kot zaposlena na SCSD, ki izvaja javna pooblastila na področju socialnega varstva, ni strokovna delavka, in da zato ne more napredovati v nazive skladno s Pravilnikom, ni v skladu z ZSV. Tožnica v okviru svoje zaposlitev izvaja naloge na področju socialnega varstva in izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca po 69. členu ZSV. Toženka je napačno uporabila materialno pravo ter zmotno ugotovila dejansko stanje. Navaja dokaze - diplomo, potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu za strokovne delavce na področju socialnega varstva in pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2019. 5. Glede statusa SCSD pojasni, da SCSD izvaja pooblastila in druge naloge na področju socialnega varstva. Poleg določb 68.a člena in 68.c člena ZSV navaja, da ustanovitveni akt po ZSV in Zakonih o zavodih ter s soglasjem Vlade RS - Pogodba o ustanovitvi SCSD, ki so jo sklenili vsi CSD 26. 11. 1996, med drugim določa, da je SCSD skupnost javnih socialno varstvenih zavodov - CSD, ki delujejo na območju Republike Slovenije in da SCSD na podlagi 68.c člena ZSV izvaja javna pooblastila na področju socialnega varstva in sicer določa katalog nalog, ki jih izvajajo CSD ter določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog, med drugim na področju rejniške dejavnosti; usposabljanju koordinatorjev invalidskega varstva kot tudi druge naloge po Pogodbi o ustanovitvi in Statutu SCSD, vse povezano s področjem socialnega varstva.

6. Tožnica izvaja nalogo javnega pooblastila SCSD, določeno v 68.c členu ZSV, kar izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi (z dne 21. 12. 2016 in 30. 10. 2019), ki jih navaja, med drugim nudi strokovno podporo strokovnim delavcem CSD in jim svetuje glede opravljanja storitev, javnih pooblastil in nalog po zakonu, organizira in vodi aktive, katerih člani so strokovni delavci zaposleni na CSD, kot jih navaja, sodeluje v medresorskih skupinah, odgovarja na vprašanja strank. Po pogodbi o zaposlitvi med drugim za vse pravice, obveznosti in odgovornosti tožnice, ki niso urejene s pogodbo o zaposlitvi, veljajo ZDR, Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, za javni sektor, za dejavnost zdravstva in socialnega varstva in drugih predpisov. Po 74. členu ZSV napredujejo tako delavci, ki opravljajo dejavnost socialnega varstva v mreži javne službe, kot tisti, ki opravljajo dejavnost socialnega varstva izven mreže javne službe. Navaja Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v strokovni službi SCSD, med drugim sistemizirani delovni mesti strokovnega delavca in strokovnega delavca specialista, s šiframa, kot ju navaja. Zatrjuje, da zaposleni, kot tudi tožnica, na teh delovnih mestih izpolnjuje(jo) pogoje za strokovnega delavca po 69. členu ZSV, da ima(jo) potrebno izobrazbo, potrebne izkušnje in opravljen strokovni izpit. Tožnica je 16. 4. 2015 opravila strokovni izpit, predpisan za strokovne delavce na področju socialnega varstva in izpolnjuje pogoj glede delovne dobe. Navaja, da ima več kot 4 leta delovne dobe na področju socialnega varstva, kar pojasni ter navaja pogodbe o zaposlitvi. Pojasni, da izpolnjuje tudi pogoj uspešnosti pri delu skladno z 10. členom Pravilnika ter da je v napredovalnem obdobju od 1. 6. 2015 do 31. 3. 2019 dosegla 15 točk ter s tem izpolnila pogoje za napredovanje v višji razred, kot tudi razloge glede izpolnjevanja pogoja doseganja 20 točk s programom strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli.

7. Sklepno navaja, da izpodbijana odločba nezakonito posega v njen pravni položaj, saj zaradi zavrnitve ne more napredovati v naziv samostojna svetovalka s 1. 1. 2020 in s tem v višji plačni razred (46) kot ga ima (42). Komisija je v preteklosti strokovnim delavkam SCSD podelila napredovanje v naziv. Kot dokazilo navaja primer iz leta 2015. Tožnica meni, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv samostojna svetovalka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V odgovoru na tožbo toženka prereka vse navedbe tožnice, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Sklicuje se na 69. člen ZSV, ki ga citira in Pravilnik, ki določa pogoje za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive. Že po naravi stvari in samem namenu Pravilnika gre pri napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive za napredovanje tistih oseb, ki dejansko delajo z uporabniki in upravičenci ter dejansko izvajajo oziroma opravljajo socialno varstvene storitve in naloge na področju socialnega varstva. Gre predvsem za osebe, ki so zaposlene na CSD, domovih za starejše osebe, varstveno delovnih centrih, nevladnih organizacijah ipd, ki jim je vsem skupno, da opravljajo in izvajajo storitve neposredno z uporabniki oziroma strankami. Citira 10. člen in 11. člen ZSV. Navedbe tožnice, da delavci, ki izvajajo naloge na področju preprečevanja nasilja, skrbništva, pravic iz javnih sredstev in dr., ne morejo napredovati, niso utemeljene. Te osebe dejansko opravljajo socialno varstvene storitve v širšem smislu na področju socialnega varstva, ki zajemajo vsa ta primeroma našteta področja, pri čemer delajo neposredno s strankami oziroma uporabniki storitev.

9. Naloge, ki so zaposlenim na CSD podeljene z javnimi pooblastili in z drugimi zakoni, po mnenju toženke spadajo pod socialno varstvene storitve v širšem smislu, kot jih opredeljuje 10. člen ZSV. Gre za posredne in neposredne oblike socialno varstvenih storitev oziroma naloge in storitve, ki iz tega izhajajo. Navaja 1. člen in 10. člen ZSV. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo storitev in ne delajo neposredno z uporabniki in upravičenci, ampak da ni pravično, da na podlagi Pravilnika ne morejo napredovati. Toženka pri tem poudarja, da predmet tega spora ni napredovanje zaposlenih na SCSD, temveč napredovanje tožnice, ki je tam zaposlena in ki po mnenju toženke pri svojem delu ne opravlja storitev. Bistveno je, da osebe, ki napredujejo po Pravilniku, delajo in opravljajo storitve neposredno z uporabniki in upravičenci oziroma strankami ter pri presoji ni toliko važno, ali gre za podeljeno javno pooblastilo ali nalogo določeno z zakonom, ampak za samo vsebino storitev oziroma nalog in njihov namen ter kako in kdo jih izvaja, ki pa je vedno vezano z neposrednim delom s strankami.

10. Toženka ni zatrjevala, da tožnica, ki je zaposlena na skupnosti, ne dela na področju socialnega varstva in mogoče izpolnjuje tudi pogoj izobrazbe in strokovnega izpita, vendar pa ne opravlja storitev in nalog neposredno z uporabniki. Kot navaja toženica v tožbi, v bistvu dela z drugimi strokovnimi delavci (ki pa storitve in naloge dejansko opravljajo). Tožnica zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca ali sodelavca po ZSV in da deluje na področju socialnega varstva, kar v zadevi ni sporno. Tudi iz pristojnosti SCSD po ZSV, Pogodbi o ustanovitvi ter Statutu po mnenju toženke izhaja, da zaposleni v SCSD ne izvajajo oziroma ne opravljajo storitev, temveč so njene pristojnosti in namen povsem drugi. SCSD je združenje, ki zastopa interese CSD (ki so njihovi ustanovitelji) in jim nudi podporo in pomoč, sodeluje pri oblikovanju politike in sistema dela, ki se nanaša na delo CSD, organizira izobraževanja ipd. SCSD je interesno združenje, ki opravlja naloge za svoje člane, kot npr. strokovno in organizacijsko pomoč SCD, organizira različne oblike medsebojnega srečevanja, izobraževanja, sodelovanja izmenjave izkušenj, spoznavanja strokovnega izvajanja najrazličnejših strokovnih dejavnosti SCD itd. Iz vsebine nalog SCSD po mnenju toženke izhaja, da so podobni drugim interesnim združenjem in ministrstvom, ne pa izvajalcem na področju socialnega varstva, ker zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialnovarstvenih storitev in drugih nalog neposredno z uporabniki oziroma upravičenci, saj je njihov namen povsem drug in tako ne morejo napredovati na podlagi Pravilnika. Iz enakih razlogov ne morejo napredovati v naziv na podlagi Pravilnika osebe, ki sicer imajo ustrezno izobrazbo po 69. členu ali 70. členu ZSV, imajo opravljen strokovni izpit, so delovno uspešni in imajo dovolj delovne dobe, ki so zaposlene pri organih in institucijah, ki sicer delajo na področju socialnega varstva npr. Socialna zbornica Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Inštitut RS za socialno varstvo, MDDSZ, vendar pa dejansko ne opravljajo storitev in nalog in ne delajo neposredno z uporabniki in upravičenci. Glede navedb toženke o sistemizaciji mest na SCSD, da so delovna mesta enaka nazivom na CSD, to ne more vplivati na odločitev, saj SCSD lahko sistemizira in opiše delovna mesta po svoji presoji, ker so pri tem samostojni, neustrezna sistemizacija pa ne more vplivati pri odločanju o napredovanju v naziv na podlagi Pravilnika. Morebitna zaposlitev tožnice na CSD v prihodnje pa ne more vplivati na odločitev. Glede očitka v preteklosti podeljenih nazivov zaposlenim na SCSD, so bile te odločitve komisije nepravilne. Zaposlene osebe na SCSD nikoli ne bi smele napredovati v naziv na podlagi Pravilnika. Ker je od izdaje odločb, s katerimi je komisija zaposlenim na SCSD, podelila naziv preteklo že več kot 5 let, ni več na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče poseči v omenjene odločbe. Do navedb o izpolnjevanju posameznih pogojev se toženka posebej ne opredeljuje, ker to ni bilo presojano in na odločitev ne vpliva, saj tožnica, ki je zaposlena na SCSD, ne zadosti osnovnemu pogoju, in sicer, da gre za strokovnega delavca ali sodelavca, ki dejansko opravlja storitve. Meni, da dejansko stanje ni sporno in da vsa relevantna dejstva izhajajo iz listin, zato predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

11. V prvi pripravljalni vlogi tožnica navaja, da nikjer v ZSV niti Pravilniku ni zapisano, da je strokovni delavec le oseba, ki dela z uporabniki ali da bi lahko napredovali le strokovni delavci, ki delajo z uporabniki. Za takšno interpretacijo ni zakonske podlage. Sklicuje se na 1. člen in 4. člen Pravilnika, ki ga citira. Sama toženka navaja, da je tožnica zaposlena na področju socialnega varstva in da mogoče izpolnjuje tudi pogoje izobrazbe in strokovnega izpita. Toženka navaja, da je pojem socialno varstvenih storitev, kot je opredeljen v 10. členu ZSCV širši, kot so opredeljene storitve v 11. členu ZSV, in zajema tudi storitve, ki jih opravljajo zaposleni na CSD v okviru opravljanja javnih pooblastil in drugih nalog po zakonu, kar tožnica tudi opravlja. Toženka se sklicuje na storitve v širšem smislu in jih povezuje z neposrednim delom s strankami oziroma uporabniki storitev in da naloge, ki so zaposlenim na SCD podeljene z javnimi pooblastili in z drugimi zakoni, spadajo pod socialno varstvene storitve v širšem smislu, kot jih opredeljuje 10. člen ZSV, kar pa da je vedno povezano z neposrednim delom s strankami oziroma uporabniki in upravičenci storitev. Tožnica poudarja, da ZSV ali kateri drug zakon ali podzakonski predpis nikjer ne opredeljuje takšne razlage, kot ga podaja toženka v odgovoru na tožbo, ki se tudi ni nikoli uporabljala v zakonodajnem postopku, niti drugje. Storitve so opredeljen zgolj v 11. členu ZSV. Zakon ali drug predpis tudi ne podeljuje toženki pooblastila, da prosto presoja, kaj je storitev ter kako in kdo jih izvaja. Toženki očita napačno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica v nadaljevanju dodatno pojasnjuje argumente, da opravlja javna pooblastila in druge naloge po zakonu na področju socialnega varstva in da pri tem dela tako z uporabniki CSD, ki so tako tudi njeni uporabniki, z zaposlenimi na SCD, itd. V dokaz prilaga potrdilo z dne 30. 10. 2019 o opravljenih nalogah.

12. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice toženka glede navedb tožnice, da ni nikjer zapisano, da je strokovni sodelavec oseba, ki dela z uporabniki, navaja, da je to logično samo po sebi in naravi stvari in niti ni potrebno, da je posebej napisano, da pa na to kaže beseda “opravljajo“ v 69. členu ZSV. Med drugim navaja, da je že zaradi pristojnosti, ki jih ima SCSD po ZSV, Pogodbe in Statutu logično, da tožnica odgovarja na vprašanja SCD in občasno tudi strank, ter da je prisotna v različnih posvetih, timih, delovnih skupinah itd., sicer svoje funkcije kot predstavnica SCSD ne bi mogla opravljati. Kot primer navaja, da tudi zaposleni na MDDSZ rešujejo pritožbe zoper odločbe CSD, sodelujejo pri pripravi oziroma soustvarjajo socialno in družinsko politiko ipd., pa niso strokovni sodelavci in strokovni delavci v smislu ZSV in dokler so zaposleni pri toženki, ne morejo napredovati po Pravilniku. Le v primeru menjave službe na CSD ali pri izvajalcu institucionalnega varstva, če bi dejansko začeli opravljati tovrstne naloge, bi lahko napredovali na podlagi Pravilnika. Enako bi tožnica v primeru morebitne menjave delovnega mesta lahko vložila vlogo za napredovanje in v primeru izpolnjevanja pogojev, napredovala v naziv.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila predlog tožnice, univerzitetne diplomirane pravnice, zaposlene na delovnem mestu strokovna sodelavka na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije (tudi SCSD) za napredovanje v naziv samostojna svetovalka.

15. Napredovanje v naziv ureja 74. člen ZSV, ki določa, da lahko strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo napredujejo v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec. Napredovanje podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Minister je to storil s Pravilnikom o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 4. členu določa, da lahko v naziv samostojni svetovalec napreduje strokovni delavec oziroma strokovni sodelavec, ki ima visokošolsko izobrazbo, če ima opravljen strokovni izpit, najmanj štiri leta delovne dobe na področju socialnega varstva kot strokovni sodelavec ali strokovni sodelavec z visokošolsko izobrazbo, je uspešen pri delu ter je z uspešno končanimi programi strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegel najmanj 20 točk. 16. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja materialno pravno podlago za odločitev ter citira določbe 10. člena, 11. člena, 68.a člena in 68.c člena, 69. člena in 70. člena ZSV ter določbe 1. člena in 4. člena Pravilnika ter navaja pristojnosti SCSD po ZSV, Pogodbi o ustanovitvi in Statutu ter zaključi, da zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo socialnovarstvenih storitev in da zato komisija ne more govoriti o strokovnih delavcih in strokovnih sodelavcih v smislu 69. člena in 70. člena ZSV, ki opravljajo storitve. Posledično zaposleni na SCSD zaradi tega ne morejo napredovati v nazive na podlagi Pravilnika, saj le ta določa pogoje za napredovanje v nazive za strokovne delavce in strokovne sodelavce, ki dejansko opravljajo socialnovarstvene storitve.

17. Tožnica v tožbi zatrjuje, da opravlja socialno varstvene storitve po ZSV ter v dokaz prilaga pogodbe o zaposlitvi, anekse in druga dokazila (ki naj bi jih tudi že predložila v postopku pred komisijo), kot npr. potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, dokazila o uspešno končanih programih strokovnega izobraževanja in dodatnih strokovnih delih ipd. Meni, da izpolnjuje vse formalne in vsebinske pogoje za napredovanje v naziv samostojna svetovalka po 69. členu in 74. členu ZSV ter 1. členu in 4. člena Pravilnika. Navaja 11. člen ZSV in Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev ter dokazuje, da v okviru svoje zaposlitve oziroma delovnega mesta strokovne sodelavke konkretno izvaja naloge na področju socialnega varstva po ZSV in izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca po 69. členu ZSV in pogoje za napredovanje v naziv samostojne svetovalke po Pravilniku.

18. Sodišče teh razlogov tožbe ne more preizkusiti, saj se toženka v obrazložitvi glede tega ne izreka. Kljub temu, da gre za konkretni, posamični akt, toženka v obrazložitvi navaja abstraktne in posplošene razloge za zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv, pri čemer se niti ne opredeli do vseh konkretnih okoliščin na strani tožnice kot predlagateljice in njenega konkretnega dela in nalog, ki jih opravlja na SCSD oziroma socialno varstvenih storitev, ki jih dokazuje, da jih opravlja kot strokovna delavka v SCSD na področju socialnega varstva.

19. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da predmet tega spora ni napredovanje zaposlenih na SCSD, temveč napredovanje tožnice, ki je tam zaposlena in ki po mnenju toženke pri svojem delu ne opravlja socialno varstvenih storitev, kar pa ne drži, saj takšni razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo. Toženka tudi sama v odgovoru na tožbo navede, da se z okoliščinami, ki so na strani tožnice niti ni ukvarjala, ker je le ta zaposlena na SCSD in ker zaposleni na SCSD dejansko ne opravljajo storitev, česar sodišče ne more preizkusiti, saj je toženka podala pavšalne, posplošene razloge za zavrnitev predloga za napredovanje tožnice v naziv, ki slonijo zgolj na abstraktnem nivoju, ne da bi ugotavljala konkretno dejansko stanje in šele nato opravila subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod pravno normo. Tega v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, zato se sodišče tudi ne more opredeliti, ali je v konkretnem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. Ne glede na navedeno, pa se sodišče ne strinja z razlago materialnega prava, kot ga poda toženka, da gre pri napredovanju strokovnih delavce in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva po Pravilniku in ZSV za napredovanje le tistih oseb, ki dejansko (neposredno) delajo z uporabniki in upravičenci, saj to ne izhaja iz citiranih določb ZSV in Pravilnika, ki se toženka nanje sklicuje.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako izhaja zgolj posplošena, pavšalna ugotovitev, da zaposleni na SCSD ne opravljajo socialno varstvenih storitev. Takšno pavšalno stališče po presoji sodišča ne more biti temelj za zavrnitev tožničinega predloga za napredovanje v naziv po ZSV. Toženka se posebej ni opredelila do konkretnih okoliščin obravnavanega primera, in sicer do zatrjevanega opravljanja nalog in storitev tožnice na delovnem mestu strokovne delavke SCSD in do dokazov, ki jih je toženka v postopku predložila. Sodišče ne more preizkusiti, katerega pogoja za napredovanje, skladno z ZSV in Pravilnikom, ki se nanj toženka sklicuje, tožnica ne izpolnjuje. Drugače povedano, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva do te mere, da sodišče ne more preizkusiti razlogov, ki so narekovali takšno odločitev. Ker gre za konkretni, posamični upravni akt, je treba obrazložitev vsebovati vse obvezne sestavine, ki jih določa 214. člen4 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v konkretnem primeru, glede vsebine obrazložitve. Sodišče zato ugotavlja, da gre za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem pa je tožnici tudi onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

21. Pri tem sodišče še poudarja, da odgovor na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve posamičnega upravnega akta, saj morajo razlogi za odločitev biti navedeni v obrazložitvi upravne odločbe (214. člen ZUP). Ker je treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se sodišče posebej ni ukvarjalo z drugimi tožbenimi razlogi.

22. Po povedanem je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 mora tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo.

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že iz tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

24. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Člen 69 ZSV med drugim določa: Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci (prvi odstavek). Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili šestmesečno pripravništvo ali imajo šest mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva(drugi odstavek). Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke ali biopsihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in opravljen strokovni izpit po tem zakonu (tretji odstavek). 2 Člen 74. ZSV določa: Strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec (prvi odstavek). Napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo (drugi odstavek). 3 Člen 70 ZSV določa: Strokovni sodelavci po tem zakonu so delavci, ki opravljajo posamezne socialno varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in strokovni izpit(prvi odstavek).Vrste in stopnje programov izobraževanja iz prejšnjega odstavka, ki zagotavljajo strokovnim sodelavcem ustrezno strokovno usposobljenost za opravljanje posameznih storitev, določi socialna zbornica (drugi odstavek). 4 Obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP).