Jedro

Nobene ovire ni, da upnik ni stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni uporavitelj in ki ima dovoljenje predsednika stečajnega senata, vložita kot sospornika po prvem odstavku 191. člena ZPP isto tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika. Če pa tožbe od začetka ne vložita skupaj, se ob enakih pogojih začetnega sosporništva, presojajo pogoji naknadnega sosporništva. Zato se mora stečajni dolžnik, ki se pridružuje upniku, ki je vložil izpodbijano tožbo, v pravdi izkazati z dovoljenjem predsednika senata. Ker tega dovoljenja ob izjavi o pridružitvi ni priložil, mu mora sodišče dati rok za odpravo pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana 2. točka izreka sklepa razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa, ki je citiran v uvodu tega sklepa, ni dopustilo pridružitve M.I. d.o.o. - v stečaju kot novega tožnika k tožniku REPUBLIKA SLOVENIJA.

M.I. d.o.o. - v stečaju se je zoper tako odločitev pravočasno pritožil, uveljavljal je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb

191.,196. in 202. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da novemu tožniku dovoli pridružitev k tožniku, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je M.I. d.o.o. - v stečaju, v postopku, ki se je pred sodiščem začel po tožbi tožnika REPUBLIKA SLOVENIJA zoper toženca A. d.o.o. Ljubljana, zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika M.I. d.o.o. - v stečaju in plačila zneska

96.083,33 SIT z zamudnimi obrestmi v stečajno maso stečajnega dolžnika, najprej dne 19.12.2003 priglasil stransko intervencijo na strani tožnika, nato pa še pred odločitvijo sodišča o dopustitvi intervencije, dne 13.2.2004 podal izjavo, da se kot tožnik pridružuje tožniku.

Z izjavo o pridružitvi novega tožnika tožniku, ki je vložil tožbo, ne pride do subjektivne spremembe tožbe (od 184. člena do 187. člena ZPP), pač pa gre za subjektivo kumulacijo - za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank (Juhart, str. 305). Pridružitev novega tožnika z obstoječim tožnikom je po zakonu dopustna, ob pogojih iz prvega odstavka 191. člena ZPP, če se novi tožnik obstoječemu pridruži do konca glavne obravnave (drugi odstavek 191. člena ZPP). Naknadno sosporništvo je dovoljeno le, če obstajajo pogoji za začetno sosporništvo. Če so torej izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 191. člena ZPP in ima nov tožnik sposobnost biti pravdna stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP), je subjektivna kumulacija podana in učinkuje za novega tožnika od izjave o pridružitvi, saj zakon ne predvideva privolitve pravdnih strank, če se pridružuje tožniku nov tožnik (primerjaj z določilom drugega odstavka 191. člena ZPP).

Pravico, izpodbijati pravna dejanja dolžnika, imajo tako upniki kot stečajni upravitelj stečajnega dolžnika (prvi odstavek 126. člena ZPPSL). Oba nastopata v imenu stečajnega dolžnika. V pravdi nastopa kot tožnik upnik oz. stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj, ki potrebuje za zastopanje stečajnega dolžnika še posebno dovoljenje predsednika stečajnega senata v skladu s tretjim odstavkom

129. člena ZPPSL (primerjaj stališče glede tega vprašanja s sodbama Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 139/99 in III Ips 10/2000).

Nobene ovire ni, da upnik in stečajni dolžnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj in ki ima dovoljenje predsednika stečajnega senata, vložita kot sospornika po prvem odstavku 191. člena ZPP isto tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika. Če pa tožbe od začetka ne vložita skupaj, se ob enakih pogojih začetnega sosporništva, presojajo pogoji naknadnega sosporništva po drugem odstavku 191. člena ZPP. Zato se mora stečajni dolžnik, ki se pridružuje upniku, ki je vložil izpodbojno tožbo, v pravdi izkazati z dovoljenjem predsednika stečajnega senata. Ker tega dovoljenja ob izjavi o pridružitvi ni priložil, mu mora sodišče dati rok za odpravo pomankljivosti (tretji v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZPP).

Ne more biti predmet presoje pogojev o dopustnosti sosporništva pravočasnost vložitve tožbe. Pravočasnost vložene tožbe se namreč presoja v okviru presoje dopustnosti tožbe (prvi odstavek 274. člena ZPP), ne pa v okviru presoje statusa pravdnih strank. Zato so zaključki prvostopnega sodišča o relevantnosti (ne) spoštovanja šestmesečnega roka za vložitev izpodbojne tožbe, za presojo pogojev sosporništva, nepravilni.

Pritožbeno sodišče ni sprejelo kot pravilne pritožbene trditve, da je "drugotožeča stranka" vstopila v pravdo kot sosporniški intervenient. Izjavo o pridružitvi k tožniku kot nov tožnik je namreč, kot izhaja iz podatkov spisa, stečajni dolžnik podal, še preden je prvostopno sodišče odločilo o njegovi priglašeni intervenciji na tožnikovi strani. Sodišče o intervenciji odloči s posebnim sklepom (tretji odstavek 200. člena ZPP). Intervencija učinkuje šele z izdajo sodne odločbe, ne pa že z izjavo (primerjaj z drugim odstavkom 199. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dopustilo intervencijo s sklepom, opr.

št. XI Pg 7/2004 z dne 27.9.2004. Stečajnemu dolžniku je priznalo položaj enotnega sospornika in sicer zato, ker se bo glede na postavljen zahtevek sodna odločba glasila v korist stečajne mase, to je premoženja, namenjenega poplačilu upnikov (prvi in drugi odstavek

6. člena ZPPSL). Stečajna masa pa ne more biti poseben procesni organ (razen v primeru prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe; primerjaj z določilom četrtega odstavka 147. člena ZPPSL). Zato je priznana legitimacija sosporniškega intervenienta stečajnemu dolžniku kot pravni osebi, ki jo zastopa stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika nima v tej procesni vlogi nobenih omejitev, ki bi bile vezane na soglasje predsednika stečajnega senata. Torej drugače kot v primeru, če kot zastopnik stečajnega dolžnika vloži izpodbojno tožbo.

Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi trditvami, da je stečajni dolžnik v vlogi sosporniškega intervenienta predlagal spremembo svojega statusa intervenienta v status pravdne stranke, tega pa tudi ni storil po izdaji sklepa o dovolitvi intervencije.

Zato tudi ni odgovarjalo na pritožnikova stališča, ki so posledica zmotnega stališča o učinkih intervencije, niti ne o dovoljenosti oz.

o pogojih za vstop sosporniškega intervenienta (ki ima s tožnikom položaj enotnega sospornika) v pravdo kot stranke, ki je s tožnikom enotni sospornik.

S tem, ko je sodišče prve stopnje pridruženi stranki odreklo možnost udeleževanja v postopku, ne da bi stečajno upraviteljico prej pozvalo, da predloži dovoljenje predsednice senata, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Ker pa isti procesni subjekt v enem postopku ne more biti tožnik in hkrati intervenient s položajem enotnega sospornika s tožnikom (spojitev procesnih vlog), se bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju (če po izpeljanem postopku ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sosporništvo) do tega tudi ustrezno opredeliti.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.