Jedro

Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ni bila potrebna, ker je pritožnik imel možnost, da poda substancirane navedbe o obstoju dolga, pa tega – kljub temu, da je tožnica opozorila na neprepričljivost njegovih trditev – ni storil. Ob ugotovitvi, da je nepremičnina že obremenjena s pogodbeno prepovedjo odtujitve in obremenitve, ni verjetno, da bi drugotožencu z izdajo začasne odredbe nastala več kot neznatna škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo prvotoženčev ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je bilo odločeno, da se drugotožencu prepoveduje odtujitev, obremenitev in razpolaganje s solastninskim deležem do 1/2 na nepremičnini z ID znakom 000, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z vpisom prepovedi v zemljiški knjigi, in da se mu prepove razpolaganje s sredstvi na računu XXX, odprtem pri S., d.d., Ljubljana, s prepovedjo banki, da po nalogu drugotoženca ali morebitnega pooblaščenca izplača z navedenega dolžnikovega računa katerikoli znesek, s katerim bi se stanje ne tem računu zmanjšalo pod 314.295 EUR. V ostalem je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je, da začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku.

Drugotoženec v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom in z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Trdi, da verjetnost terjatve ni izkazana. Tožnica bi bila upravičena do odškodnine, če bi izpolnila svoj del pogodbene obveznosti, to je plačala kupnino, česar pa ni storila. Sodišče se je oprlo na ugotovitev, da je tožnica naredila vse, da bi plačala kupnino, pri tem pa je prezrlo, da tretje- do petotoženi stranki nikoli ni plačala ali hotela plačati kupnine. Za njih tudi ni položila denarja na sodni depozit. Vedela je, da je D. K. pokojen. Zato je vložena tožba na razdrtje pogodbe, kar pomeni, da ni nesporno, da tožnica nikoli ni imela namena plačati kupnine. Navedeno izhaja tudi iz dopisa njenega odvetnika na Hrvaškem, ki je dedinje po pokojnem D. K. pred tednom dni obvestil, da tožnica kupnine ne bo plačala zaradi enostranskega pobota. Tožnica enači škodo z najemnino, ki bi jo dobila, če bi bila pogodba pravočasno sklenjena. Prav nihče iz naslova najemnine v 23 mesecih ne more dobiti toliko, kolikor znaša kupnina. To bi bilo mogoče doseči v dvajsetih, tridesetih letih, ne pa v slabih dveh letih. Tožnica za prostore, ki se nahajajo v isti stanovanjski stavbi kot sporna lokala, plačuje najemnino v višini 17,32 EUR/m2. Toženci so po sklepu pristojnega državnega organa na Hrvaškem pridobili pravico do zakupnine oz. do najemnine za prostore v višini 10,05 EUR/m2 oz. 8,88 EUR/m2, dotlej pa je najemnik plačeval 21,25 EUR/m2. Te cene so bistveno drugačne od zatrjevanih in realne, zato se sklepa v delu, ko je sodišče ocenilo škodo, ki naj bi nastala tožnici, ne da preizkusiti in ga je zato treba razveljaviti. Izpodbijani sklep ocenjuje, da drugotoženec ni uspel z verjetnostjo izkazati obstoja njegovega dolga do sestre, medtem pa sploh ne oceni pomena izjave z dne 5. 9. 2012. Če je sodišče podvomilo v izjavo, bi moralo razpisati narok in pričo zaslišati, ne pa da je dokaz zavrnilo in pri tem ignoriralo obstoječo sodno prakso, da ne gre za odtujevanje, če je potrebno prej izpolniti kakšno dogovorjeno obveznost. Nadalje trdi, da obstoj predpostavke neznatne škode ni obrazložen v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V izogib ponavljanju se sklicuje na svojo ugovorne navedbe tako glede samih nepremičnin kot sredstev na računu. Ker je v zvezi z nepremičnino že vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist njegove matere, je prepoved po začasni odredbi tudi iz tega razloga nedopustna. Omejitev razpolagalnega upravičenja je zelo globok poseg v lastninsko pravico, poleg tega pa dolžniku onemogoči tudi ustvarjanje morebitnega dobička na podlagi odsvojitve ali obremenitve nepremičnine, zato ne bi smelo zadostovati že površno zatrjevanje, da onemogočanje razpolaganja tožniku ne povzroča škode že zato, ker lahko izvršuje druga lastninska upravičenja. Verjetnost, da dolžniku ne bo nastala (le neznatna) škoda, mora izhajati iz vseh okoliščin, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Drugotoženec se sprašuje, ali dejstvo, da vrednosti nepremičnin skokovito padajo, ne predstavlja škode. Sodišče bi lahko upnici določilo varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje izvršitve začasne odredbe. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 270. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in če verjetno izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Za pravilnost stališča o verjetnem obstoju terjatve za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe v višini izostale najemnine zadostujejo ugotovitve, 1) da je tožnica izkazala, da so toženci na podlagi pravnomočne sodbe dolžni skleniti z njo kupoprodajno pogodbo glede dveh poslovnih prostorov in da ji prostorov ne prepustijo v posest, 2) da je prvo- in drugotoženca ter pravnega prednika ostalih tožencev po njihovem tedanjem pooblaščencu, ki jih je zastopal v pravdi zaradi sklenitve pogodbe, pravočasno pozvala k sporočitvi računa, kamor bi jim lahko nakazala kupnino, toženci pa se niso odzvali, in 3) da je doslej že uspela v korist prvotoženke in drugotoženca položiti njima dolgovan znesek kupnine kot sodni depozit, ki je bil obema tudi izplačan. Vprašanje, ali je tožnica vedela, da je bil tretji solastnik v času poziva že pokojen in ali so bili njegovi nasledniki pozvani k sporočitvi računa, ne omaje zaključka o verjetni izkazanosti terjatve. Stališče izpodbijanega sklepa, da so v danih okoliščinah trditve tožencev o razvezi pogodbe zaradi nepravočasnega plačila kupnine manj verjetne od tožničinih, je pravilno.

Do navedb v zvezi s tožničinim dopisom se ni mogoče opredeliti, ker ga pritožnik ni priložil. Sicer pa domnevna izjava o pobotu ne omogoča zaključka, ki ga naredi pritožnik, tj. da tožnica ni imela namena plačati kupnine. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je tožnica položila znesek kupnine, ki ga je dolgovala drugotožencu, kot sodni depozit in je bil ta znesek drugotožencu tudi izplačan.

Ocena o verjetni izkazanosti terjatve po višini v izpodbijanem sklepu se opira na podatke o najemninah po pogodbah, ki jih je tožnica priložila predlogu za izdajo začasne odredbe. Predložitev drugih pogodb s strani pritožnika v pritožbenem postopku je prepozna in jih glede na to, da pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov, ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu ni ocenjena izjava O. P., ni utemeljen. Izpodbijani sklep na podlagi toženčevih trditev v zvezi z dolgom do sestre, v katerih ni navedel nobenih okoliščin o obstoju dolga, niti predložil listin, ki bi potrjevale njegov obstoj, in vsebine izjave zaključuje, da dolg ni verjetno izkazan. Njegove navedbe so bile torej preizkušene in očitek o nasprotnem ni utemeljen. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče ni bila potrebna, ker je pritožnik imel možnost, da poda substancirane navedbe o obstoju dolga, pa tega – kljub temu, da je tožnica opozorila na neprepričljivost njegovih trditev – ni storil. Ker je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in z 239. členom ZIZ), (1) pritožnikovo sklicevanje na ugovorne navedbe ne more privesti do preizkusa o utemeljenosti teh navedb v pritožbenem postopku.

Stališče o obstoju predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi z izdano začasno odredbo o prepovedi razpolaganja z nepremičnino temelji na ugotovitvi, da je nepremičnina že obremenjena s pogodbeno prepovedjo odtujitve in obremenitve. Pritožbeno sodišče se strinja, da v takih okoliščinah ni verjetno, da bi drugotožencu z izdajo začasne odredbe nastala več kot neznatna škoda. Pritožbeno sklicevanje na pomen razpolagalnega upravičenja ne more imeti upoštevne teže, ker je bilo njegovo razpolagalno upravičenje omejeno že na podlagi pogodbe. Iz enakega razloga ne more imeti teže niti pritožbeno sklicevanje na pomen ustvarjanja dobička s prodajo nepremičnine. Da že zaradi obstoječe prepovedi razpolaganja izdana začasna odredba ni nedopustna, pa je bilo navedeno že v izpodbijanem sklepu.

Do drugačne odločitve ne more privesti niti pritožnikovo sklicevanje na možnost določitve varščine. Sodišče o tem ne more odločiti po uradni dolžnosti, ampak le na predlog upnika ali dolžnika (prvi in drugi odstavek 274. člena ZIZ). Pritožnik ne zatrjuje, da bi tak predlog naslovil na pristojno sodišče prve stopnje.

Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče drugotoženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Poleg tega je na določene razloge dolžno paziti po uradni dolžnosti, a ti v obravnavani zadevi niso podani.