Jedro

Tožnik kot razvezani zakonec ne more zahtevati od bivšega zakonca izpraznitve nepremičnine, za katero je ugotovljeno, da je bila pridobljena z delom v teku trajanja zakonske zveze, čeprav je v zemljiški knjigi vpisan na tej nepremičnini tožnik kot izključni lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izprazniti poslovne prostore na naslovu X. v Ribnici in da je te prostore dolžna prazne izročiti tožniku. Glede na tako odločitev o glavni stvari je odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na znesek 24.130,00 SIT.

Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP.

Poudarja, da je zemljiškoknjižni lastnik obravnavanih poslovnih prostorov in da je zato upravičen razpolagati s pravicami na tej nepremičnini, kar najemno razmerje vsekakor je, ne glede na to, kakšen medsebojni status ima s toženko.

Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno zmotno je stališče tožnika v pritožbi, da je za utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka, s katerim zahteva od toženke izpraznitev poslovnih prostorov, odločilno dejstvo, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik teh prostorov. Odločilno je namreč dejstvo, da je nepremičnina, na kateri je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica izključno na tožnika, bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank. Premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času zakonske skupnosti, je namreč skupno premoženje zakoncev, ne glede na to, kdo od obeh zakoncev je vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Ni pa toženec zatrjeval v teku postopka in tudi ne zdaj v pritožbi, da so poslovni prostori njegovo posebno premoženje, temveč le, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Le v primeru, da bi bili poslovni prostori tožnikovo posebno premoženje, bi bil tožnikov zahtevek za izpraznitev njegovih poslovnih prostorov zoper toženko lahko utemeljen.

V postopku prvostopenjskega sodišča je torej ugotovljeno, da predstavljajo poslovni prostori, za katere zahteva tožnik od toženke, da jih izprazni in izroči tožniku, skupno premoženje pravdnih strank. Ni zato pomislekov, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožnik ne more zahtevati od toženke izpraznitve poslovnih prostorov, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Toženka kot skupna lastnica ima zaenkrat pravico imeti poslovne prostore v posesti in jih uporabljati, ker je bil očitno tak dogovor med bivšima zakoncema, ki ni bil spremenjen ne po sporazumu pravdnih strank in ne z odločbo sodišča (52. člen ZZZDR).

Če se pravdni stranki ne bosta mogli sporazumeti glede nadaljnjega upravljanja tega skupnega premoženja bo moralo o tem odločiti nepravdno sodišče (112. - 117. člen ZNP). Če pa sodna odločba o načinu upravljanja pravdnih strank - bivših zakoncev ne bo zadovoljila, oziroma ne bo zadovoljila enega izmed njiju, bo lahko zahteval delitev skupnega premoženja, če se seveda tudi o tem stranki ne bosta mogli sporazumeti.

Še prej pa bo moral tožnik, če toženki ne bo priznaval, da so poslovni prostori skupno premoženje, v pravdi dokazati, da so njegovo posebno premoženje oz., če toženki ne bo priznaval polovičnega deleža na tem skupnem premoženju, v pravdi dokazati, da je njegov delež večji (118. člen ZNP).

Vendar vse to ne spada v okvir tega postopka. Sodišče mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP). V tej pravdni zadevi pa je zahtevek naperjen zoper toženko, od katere zahteva tožnik izpraznitev poslovnih prostorov. Tak tožbeni zahtevek iz povedanih razlogov ni utemeljen.

Neutemeljeno torej očita tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno, sicer zgolj pavšalno očita sodišču prve stopnje tudi kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih tudi ne po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora, ob reševanju pritožbe, paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je bilo torej treba zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določbi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77.