Jedro

Tožena stranka je imela do tožnice nekorekten odnos, kar je razvidno iz dejstev, da ji je odredila delo na drugi lokaciji, da ji je prepovedala stike s podrejenimi delavkami, da ji ni omogočila dostopa do strokovne literature in da je od nje zahtevala, da dnevno javlja prisotnost, kar sicer ni bilo običajno. Zaradi takšnega nekorektnega odnosa ravnanje tožnice, ki ni dnevno javljala prisotnosti in ki je kontaktirala sodelavko, ni mogoče šteti za kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podana zaradi teh ravnanj, ni zakonita.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zadnjem odstavku 3. točke izreka ter v 5. in 6. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1., 2., nerazveljavljeni del 3. točke in 4. točka izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 11. 2005 tožeči stranki nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka), tožnici pa delovno razmerje ni prenehalo po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2005, ampak dne 20. 4. 2007 in ji je dolžna tožena stranka vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 20. 4. 2007, v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od nezakonitega prenehanja do 20. 4. 2007 obračunati in izplačati plačo v zneskih in z zapadlostjo, kot to izhaja iz izreka sodbe ter plačati neto znesek regresa za letni dopust od bruto zneska 593,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2006 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici tudi vse druge doslej zapadle prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (vse 3. točka izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za reintegracijo in plačilo plač po 20. 4. 2007 (4. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 4.217,02 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 5.232,60 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa nosi sama (6. točka izreka).

S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje v 3. točki v zadnjem odstavku na strani 3 izreka popravilo sodbo tako, da se za vejico postavi besedilo “pri čemer je tožena stranka dolžna od navedenih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke“, v ostalem pa je ostalo besedilo nespremenjeno.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. , 3., 4., 5., in 6. točko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se tistim delom odločitve, v katerem je bil zavrnjen njen zahtevek po reintegraciji, saj meni, da je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, upoštevajoč vse okoliščine in interese pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je kot okoliščino, na podlagi katere je sprejelo odločitev, navedlo, da je tožena stranka v februarju 2007 spremenila sistemizacijo in ukinila tožničino delovno mesto, zaradi česar naj pri toženi stranki ne bi bilo več ustreznega delovnega mesta za tožnico. Sodišče se v samo spremembo sistemizacije ni spuščalo, tožnica pa naj tudi ne bi dokazala, da je bila sprememba sistemizacije namenjena zgolj predmetnemu postopku. Takšna odločitev sodišča je nevzdržna, saj, v kolikor bi se uveljavila takšna sodna praksa, bi lahko vsak delodajalec v času delovnega spora ukinil delovno mesto, ki ga je zasedal delavec pred odpovedjo in se na ta način rešil delavca. Tožnica meni, da je z veliko verjetnostjo izkazala, da je sprememba sistemizacije namenjena zgolj in le predmetnemu delovnem sporu. Sodišče se do teh navedb sploh ni opredelilo, v obrazložitvi pa je navedlo, da tožnica tega ni dokazala. Poudarja, da pri toženi stranki še vedno obstaja oddelek financ in računovodstva, v katerem so sistemizirana štiri delovna mesta, na katerih je zaposlenih šest delavk. Ukinjeno je bilo le delovno mesto vodje oddelka, ki ga je zasedala tožnica. Organizacija in sistemizacija delovnih mest, kakršno naj bi s temi spremembami uvedla tožena stranka, je povsem nelogična in neekonomična, med toženo stranko in matično družbo v Nemčiji bi tudi morala obstajati pogodba v skladu z davčno zakonodajo ter določena pogodbena vrednost transferne cene s povezanimi osebami. Pri svoji odločitvi je po mnenju tožnice sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je tožnica starejša delavka, kot taka sodi v zaščiteno kategorijo delavcev, zaradi česar ji delovno razmerje pri toženi stranki sploh ne bi smelo prenehati. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu bi moralo sodišče ugoditi zahtevku po reintegraciji tožnice. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odškodnino zaradi opisanega načina prenehanja delovnega razmerja, saj je sodišče prisodilo tožnici odškodnino v višini dveh odpravnin po 109. členu ZDR, kar pa nikakor ne predstavlja primerne odškodnine. Primarno poudarja, da je sodišče napačno štelo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le od 1. 11. 2003, saj bi moralo k temu prišteti tudi zaposlitev pri pravnem predniku tožene stranke D.T. d.o.o., pri katerem je bila tožnica zaposlena od 6. 5. 1997. Tožena stranka je namreč delavce D.T. d.o.o. s 1. 11. 2003 prevzela tako, da je bila delavcem zagotovljena kontinuiteta. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imela tožnica na dan 20. 4. 2007 pri toženi stranki devet let delovne dobe in bi ji pripadala bistveno višja odpravnina. Poleg tega zgolj dvojni znesek odpravnine ne predstavlja primerne odškodnine, saj je tožnici s tako odločitvijo nastala bistveno večja škoda, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti. Takoj po obdobju 20. 4. 2007 do izpolnitve pogojev za upokojitev 8. 8. 2008 bo prejemala le nadomestilo na zavodu za zaposlovanje, ki bo petkrat nižje od plače, ki bi jo prejela, v kolikor bi bila zaposlena pri toženi stranki. Glede na to bo tožnici v tem obdobju nastala škoda najmanj v višini razlike med pripadajočo plačo in nadomestilom pri zavodu za zaposlovanje, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica bi bila v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena tudi do odpovednega roka v trajanju 45 dni, za kar ji glede na takšen način prenehanja prav tako pripada odškodnina. Upoštevajoč vse navedeno meni, da bi bila primerna odškodnina, ki jo predvideva 118. člen ZDR, najmanj v višini vsote navedenih postavk, to je razlike med plačo in nadomestilom za obdobje od 20. 4. 2007 do 8. 8. 2008, odškodnine za 45 dni odpovednega roka in odpravnine za devet let delovne dobe pri toženi stranki. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica dne 4. 7. 2004 prejela navodilo o tem, da se mora javljati ob prihodu na delo, odhodu in vrnitvi z malice ter odhodu z dela. Že sama vročitev tega navodila je bila težavna, saj ga je bilo potrebno tožnici vročati kar trikrat in še ko ji je bilo vročeno po kurirju, je podpis prejema zavrnila, navodila pa ni upoštevala niti v najmanjši meri. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je to predstavljalo posebno obravnavo tožnice in da gre za šikaniranje. Tožnica prav tako ni izpolnjevala navodila o izdelovanju poročil o dogajanju na finančnih trgih; navodilo je v celoti ignorirala. Sodišče prve stopnje spregleda, da je bila revizija zaključena konec avgusta 2005, tožnica pa tudi po tem času ni izpolnila navodila, čeprav bi morala poročilo oddati kar osemnajstkrat. Glede vprašanja, ali je T.Z. pomagala direktorju G.J. pri pripravi poročil, tožena stranka pojasnjuje, da T.Z. ni vedela, da se to tako imenuje, temveč je iskala neustrezne podatke, kar je tudi v skladu z izpovedbo G.J., da je podatke deloma pripravila druga zaposlena, deloma pa jih je iskal sam. Iz izpovedbe priče N.K. z dne 13.9.2006 izhaja, da je G.J. od T.Z. dobil podatke, ne pa, da je ona izdelovala poročila. To dejstvo sicer ni odločilno, ker sodišče prve stopnje napačno uporablja materialno pravo - ZDR namreč nikjer ne določa, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi možna samo v primerih tistih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kjer bi bil moten delovni proces in bi nastajala materialna škoda. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje naklonjeno tožnici. Glede dogodka z dne 16. 6. 2005, v zvezi s katerim je bilo tožnici izdano opozorilo dne 4. 7. 2005, je iz izpovedb zaslišanih prič mogoče zaključiti, da je tožnica tega dne prišla v pisarno k delavkam računovodstva na naslovu .... Čez nekaj časa je prišel G.J. in ji rekel, da naj odide, česar ni storila, nakar je ta zapustil pisarno. Priča T.Z. je glede tega izrecno izpovedala, da je G.J. »obupal«, zato tožničinega obnašanja ni mogoče pojasniti z izpovedbami K.T. in T.Z., saj navedeni nista poznali dogajanja, preden je tožnica prišla v njuno pisarno. Iz izpovedbe same tožnice jasno izhaja, da je bila zaradi predhodnega pogovora z G.J. razburjena in je odšla v sobo sodelavk z namenom, da jim pove, kaj sta se pogovarjala, da bo dobila neko potrditev (zapisnik z dne 13.9.2006, str. 7). Iz izpovedbe G.J. pa tudi izhaja, da je tožnica s tem, ko ni hotela oditi iz pisarne računovodstva, izražala kljubovanje odhodu na naslovu ... in je demonstrativno sedela v pisarni na naslovu .... V vsakem primeru je gotovo, da tožnica ni ravnala po njegovem navodilu. Že tedaj je uporabila izgovor, da dežuje, ki ga pa ni mogoče upoštevati, saj bi lahko v takem primeru počakala tudi v trgovini ali kje drugje. Tožena stranka večji pomen pripisuje opozorilu z dne 25.7.2005, ker tedaj tožnica že tri tedne ni upoštevala navodila o javljanju prisotnosti in o izdelovanju poročil o dogajanju na finančnih trgih. V tem opozorilu se tožnico opozarja na obe nalogi, kar je bilo izkazano kasneje tudi v odpovedi, vendar tožnica na to opozorilo ni reagirala. Opozorilo se nanaša na neizpolnjevanje navodila za izdelavo poročil, saj je v njem izrecno navedeno, da tožnica G.J. ne dostavlja niti ostalih dokumentov, ki bi mu jih morala posredovati v skladu z njegovimi navodili za delo, torej poročil o dogajanju na finančnih trgih. V tem delu je torej dejansko stanje zmotno ugotovljeno; tožnica s tem opozorilom ni bila opozorjena le na nespoštovanje enega od obeh prejetih navodil, temveč obeh. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je opozorilo brezpredmetno, ker tam vsebovana kršitev ni podana. To opozorilo zajema obe kršitvi. Tudi če bi bila kršitev navodila o javljanju nepomembna, bi bilo opozorilo z dne 25.7.2005 kljub temu pravno veljavno v obsegu, ki se nanaša na kršitev naloge za izdelavo poročil o dogajanju na finančnih trgih. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo nobenih razlogov, zakaj šteje opozorilo direktorja z dne 17.8.2005 (priloga B3) za preveč splošno. Opozorilo je povsem jasno in ima sestavine iz 1. odst. 83. člena ZDR, zato je za tožnico zavezujoče. Navaja, da je priča M.K. potrdil, da je tožnici kot nadrejeni, s katero se je vsakodnevno srečeval skozi obdobje treh mesecev, večkrat naložil določene naloge, ki jih je sprejela s pojasnilom, da jih ne more izvesti in zakaj jih ne more izvesti. Od nje je pričakoval rešitve, pojavljali pa so se le novi problemi. Naloge, ki jih ji je dajal ustno in pisno, je izvrševala z zamikom, ali pa jih sploh ni izvršila. Situacija je bila torej povsem enaka, kot pri G.J. in pri poročilih o dogajanju na finančnih trgih. Glede na izpoved M.K. ter glede na vsebino njegovega dopisa z dne 21.12.2003, ki ga sodišče ni upoštevalo, je treba na tožničino neizpolnjevanje relativno preprostih in nemotečih navodil tožene stranke o javljanju prisotnosti na delu in o izdelovanju poročil o dogajanju na finančnih trgih gledati v povsem drugačni luči, kot želi to prikazati tožnica. Tožničin odnos do izpolnjevanja prejetih nalog je v tem postopku eno od odločilnih dejstev, saj brez tega ni mogoče ocenjevati razlogov za tožničino neizpolnitev prejetih navodil. O tem dejstvu pa sodba nima nobenih razlogov in je zato podana absolutno bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. alinei 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča, da traja delovno razmerje tožnice do dne izdaje sodbe, ker vztraja, da je bila odpoved zakonita in da je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Vendar iz previdnosti, zgolj za primer, če bi ugotovitev o nezakonitosti ostala v veljavi, k odločitvi o trajanju delovnega razmerja do dne izdaje sodbe ponavlja še dva argumenta, ki ju sodišče ni upoštevalo in sicer, da je v celoti dokazano, da so odnosi med tožnico in vodstvom tožene stranke tako slabi, da sodelovanje nikakor ni več mogoče in dejstvo, da je tožnica nelojalna in da svoj, domnevno strokovni pristop, umešča pred koristi tožene stranke. Zgolj iz previdnosti se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, saj je sodišče te odmerilo nepravilno in po previsoki priglasitvi. Le za 1. narok in za 1. pripravljalno vlogo pripada nagrada po tar. št. 15, za vsak nadaljnji narok le 50 % tega zneska, za vsako nadaljnjo obrazloženo vlogo med postopkom pa 75 % tega zneska. Podobno velja za denarni del zahtevka, kjer pripada po tar. št. 18 nagrada le za 1. narok in 1. pripravljalno vlogo, za 2. pripravljalno vlogo 75 %, za vsak nadaljnji narok in obrazloženo vlogo pa 50% iz te tar. št. Stroški so torej po stališču tožene stranke obračunani previsoko oz. napačno. Poleg tega je treba vse vloge, s katerimi se zgolj povečuje zahtevek glede na potek časa, šteti kot eno vlogo, saj te vloge niso bile potrebne v takšnem številu. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka prereka njene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, zoper katerega se pritožuje tožnica. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnica prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Nadalje je tožnica podala izjasnitev glede navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo, pri čemer posebej opozarja na določila 118. člena ZDR, po katerih morajo biti upoštevane vse okoliščine in interesi obeh pravdnih strank glede razveze pogodbe. Priglaša stroške te vloge.

Tožena stranka v posebnem predlogu navaja, da naj pritožbeno sodišče navedb iz citirane vloge tožeče stranke ne upošteva.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo, tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki in se opredelilo do navedb pravdnih strank, razen glede odločitve v zadnjem odstavku 3. točke izreka, po katerem je dolžna tožena stranka tožnici izplačati vse druge doslej zapadle prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila, pri čemer je dolžna od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti (14.točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Glede višine odškodnine po 118. členu ZDR pa je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je odločitev najmanj preuranjena.

Po določilu 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; v nadaljevanju: ZDR) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če za to obstaja utemeljen razlog. Razlogi za redno odpoved so taksativno našteti v 1. odstavku 88. člena ZDR. Po 3. alineji citiranega člena predstavljajo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora na podlagi 5. odstavka 88. člena ZDR podati redno odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po določilu 1. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve.

V zvezi s prvim pisnim opozorilom po 1. odstavku 83. člena ZDR, ki ga je tožena stranka tožnici izdala dne 4.7.2005 (priloga A2), ker naj bi dne 16.6.2005 ob 14.40 uri zavrnila navodilo generalnega pooblaščenca direktorja G.J., da naj se vrne na delovno mesto na naslov ... in nadaljuje z delom, tožnica pa naj bi dejala, da bo ostala v prostorih na naslovu ..., nato pa je odšla v sosednjo pisano, je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič K.T., T.Z. ter G.J. ugotovilo, da je tožnica navedenega dne po sestanku pri direktorju G.J. prišla v pisarno navedenih prič in se zadržala približno 15 minut. Iz izpovedb prič sicer izhaja, da tožnica ni takoj zapustila pisarne, kot je to zahteval direktor G.J., vendar je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da je bila zunaj nevihta, tožnica pa se je v pisarni zadržala največ 15 minut. Zato je pravilen zaključek, da ravnanja tožnice dne 16. 6. 2005 ni mogoče šteti za kršitev delovnih obveznosti v smislu 32. člena ZDR, saj ni mogoče šteti, da bi tožnica z ravnanjem krnila avtoriteto pooblaščenca direktorja G.J., temveč je bilo njeno ravnanje posledica dejstva, da je bila zunaj nevihta. Tožena stranka s tem v zvezi v pritožbi opozarja na izpoved priče T.Z., da je G.J. tožnici rekel, naj zapusti prostore, potem pa „obupal“ in zapustil pisarno, vendar to glede na ostale okoliščine, posebej na to, da ni prišlo do „kakšnih hudih besed“ in da je tožnica čakala, da nevihta preneha, ne vpliva na drugačno odločitev.

V zvezi z drugim pisnim opozorilom z dne 25. 7. 2005 (priloga A2), v katerem je tožena stranka tožnici očitala, da ni upoštevala navodil glede načina izkazovanja svoje prisotnosti na delo, ker po faxu oziroma po elektronski pošti ni javljala prihoda na delo, odhoda na malico, prihoda z malice in odhoda z dela, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica dejansko ni upoštevala navodila. Kršitev tega navodila, ki predstavlja eno izmed dveh kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 11. 2005 (priloga A9) - poleg kršitve, da tožnica za potrebe vodstva ni vsak teden izdelala poročila o dogodkih na finančnih trgih v Sloveniji, v regiji in v svetu, je izkazana s tem, da je bilo tožnici po elektronski pošti trikrat odrejeno (4. 7. 2005, 6. 7. 2005 in 7. 7. 2005), da sporoča prisotnost na delu na način, kot je naveden zgoraj. Elektronska sporočila sicer niso bila prevedena v slovenski jezik in jih sodišče neposredno ni moglo upoštevati, vendar je tožnica potrdila vsebino navodil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici odrejeno javljanje prisotnosti na delu ter da je bila opozorjena na nespoštovanje izvrševanja tega navodila, vendar navodila ni izpolnjevala, saj ni javljala odhoda in prihoda z malice, deloma pa je pošiljala elektronska sporočila, ki se niso nanašala na prihod na delo ali z dela ali pa jih sploh ni pošiljala. Vendar pa je prvostopno sodišče po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da ta naloga dejansko kaže na nekorekten odnos tožene stranke do tožnice, katera je morala opravljati svoje delo na drugi lokaciji (na naslovu ... in ne na sedežu tožene stranke na naslovu ...), da ni smela imeti stikov s podrejenimi delavkami v računovodstvu, niti ni imela dostopa do strokovne literature, faxa ter do podatkov tožene stranke. Tudi sam način javljanja podatkov kaže na neprimeren odnos tožene stranke do tožnice, ki je bila vodja financ in računovodstva, tak način javljanja prisotnosti pa pri toženi stranki ni bil običajen, saj je na primer predstavnik tožene stranke v Sloveniji (G.J.) izpovedal, da je matični družbi v Nemčiji mesečno sporočal svojo prisotnost na delu v obliki posebne razpredelnice, oziroma preglednice (zbirnika podatkov - priloga B11), ne pa dnevno. Tudi iz pričanja revizorke M.J. izhaja, da je bila presenečena nad reakcijo G.J., ki je najprej prepovedal vsako komuniciranje tožnice z revizorko, kar se ji je zdelo čudno, glede na to, da je bila tožnica vodja financ in računovodstva. Ker je šlo torej za delovno nalogo oziroma odredbo tožene stranke, ki ima znake šikaniranja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica utemeljeno zavrnila izvajanje takšnega navodila, oziroma da posledično ni podana kršitev pogodbenih obveznosti po 32. in 35. členu ZDR.

Navedbe pritožbe, da naj tožnica ne bi bila šikanirana oziroma naj bi delala na dislocirani enoti zaradi objektivnih okoliščin, torej pomanjkanja prostora na sedežu uprave na naslovu ..., ter da naj bi tako lažje sodelovala z revizijo, niso izkazane. Kot že navedeno, predvsem v dokaznem postopku ugotovljen odnos pooblaščenca G.J. do tožnice in dejstvo, da nihče izmed podrejenih ni smel z njo komunicirati, kaže na pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da tožničino ravnanje ne more predstavljati kršitve pogodbenih obveznosti in posledično utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR.

Glede druge kršitve pogodbenih obveznosti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker tožnica za potrebe vodstva ni vsak teden izdelala poročila o dogodkih na finančnih trgih v Sloveniji, v regiji in v svetu, je sodišče pravilno ugotovilo, da pisnega navodila v spisu ni, vendar je med strankam nesporno, da je bilo tožnici takšno navodilo dano. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica te naloge ni opravila iz opravičljivega razloga, zaradi pomanjkanja časa. Tožnica je namreč v juliju in avgustu 2005 pomagala revizorjem, to delo je v celoti zahtevalo njeno angažiranost in delovni čas. Po koncu revizije avgusta 2006 je izkazano, je bila tožnica v mesecu septembru na dopustu oziroma bolniško odsotna, kar potrjuje tudi preglednica (evidenca opravljenega dela - priloga A11), ki jo je pripravila tožnica in iz katere izhaja, da je v tem času, torej od zaključene revizije do začetka postopka odpovedi dne 3. 11. 2005, ko je bila seznanjena z obdolžitvijo pred odpovedjo, dejansko delala s prekinitvami le 11 dni. Gre za nalogo, ki bi jo bila tožnica kot vodja financ dolžna izvajati, vendar pa dejstvo, da je bila po zaključku revizije večinoma odsotna z dela, kaže na to, da kršitev ni podana. Ker tudi v tem delu ni podan odpovedni razlog, je sodišče prve stopnje posledično utemeljeno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita in jo razveljavilo ter v skladu z določilom 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi, do dne razveze (20.4.2007) pa tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače in regresa. Pri tem pa je, kot je bilo že zgoraj navedeno, v zadnjem odstavku 3. točke izreka sodišče prve stopnje prisodilo tožnici tudi vse druge doslej zapadle prejemke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (neto zneskov) od zapadlosti posameznega prejemka dalje, po odvodu davkov in prispevkov. V tem delu pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na katere prejemke se ta del izreka sodbe nanaša, posebej glede na dejstvo, da je tožnici prisodilo tako plače kot regres za letni dopust. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP sodbo razveljavilo zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da utemelji ta del tožbenega zahtevka in ga ustrezno specificira. Šele potem bo lahko ponovno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka.

V preostalem, glede odločitve o nezakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanju in vpisu delovne dobe v delovno knjižico in nerazveljavljenem delu reparacijskega zahtevka, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da glede na navedeno niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tretje pisno opozorilo v smislu 1. odst. 83. člena ZDR tožene stranke tožnici.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovijo sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, ki določa, da lahko sodišče samo ali na predlog delavca razveže pogodbo, oziroma odloči o prenehanju delovnega razmerja, če ugotovi, da je odpoved nezakonita, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank pa je mogoče sklepati, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto (prilogi B13 in B14), iz sodbe pa je tudi mogoče povzeti, da so odnosi med strankama tako skrhani, oziroma da obstaja stopnja nezaupanja, ki onemogoča nadaljnje sodelovanje. Upoštevalo je, da je tožnica starejša delavka v smislu določil ZDR, ter da ji je na podlagi prve alineje 2. odstavka 114. člena ZDR, v zvezi z določili Zakona zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, 5/91, s spremembami- ZZZPB) zagotovljeno nadomestilo za čas brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. To nenazadnje izhaja tudi iz pritožbe tožeče stranke, ki ugotavlja, da je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev dne 8. 8. 2008. Torej so bile v obravnavanem primeru upoštevane okoliščine na obeh straneh, na strani tožnice, kateri je zagotovljena socialna varnost, kot tudi tožene stranke, ki ima v upravi zaposleno manjše število delavcev in bi bila tožničina prisotnost glede na vse okoliščine dejansko moteča za normalen delovni proces, kar je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem G.J. ter M.K., prejšnjega direktorja tožene stranke ter z zaslišanjem R.D., ki je toženo stranko zastopala v davčnem inšpekcijskem postopku.

Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, oziroma neko pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje mora z upoštevanjem načela materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da tožnica navede ustrezna dejstva in predlaga dokaze o škodi in njeni višini zaradi odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev. Če tega ni, sodišče nima podlage, da samo dosodi neko odškodnino (odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 26/2007, z dne 9. 9. 2008). Ker pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev glede bodoče ocenjene škode, odločitev o plačilu odškodnine temelji na zmotni uporabi materialnega prava, sodišče prve stopnje pa posledično ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede višine odškodnine po 118. členu ZDR. Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti v 5. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, ter ponovno odločiti o višini odškodnine po 118. členu ZDR.

Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v 6. točki izreka, saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o tistem delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila zadeva vrnjena v novo sojenje.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje odločitve o reparaciji iz zadnjega odstavka 3. člena izreka ni obrazložilo, glede višine odškodnine po 118. členu ZDR pa ni ni ugotavljalo dejanskega stanja. Namen citirane določbe ZDSS-1 je namreč zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oziroma sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za „popravo nepravilnosti“ v smislu 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, v obravnavanem primeru pa bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, ker bi bilo potrebno v celoti izvesti dokazni postopek glede višine odškodnine po 118. členu ZDR, kar pa vsekakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1.