Jedro

Ker je organ druge stopnje pri delodajalcu meritorno odločil o ugovoru razrešenega direktorja zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, so podane procesne predpostavke za sodno varstvo iz drugega odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Reviziji zoper sklep se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov, na podlagi katerih je bil razrešen funkcije direktorja in da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu plačati nadomestilo osebnega dohodka in zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja od 9. 3. 1994 dalje. Zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 8. 3. 1994. Ugotovilo je, da so obstajali razlogi za predčasno razrešitev tožnika z mesta direktorja, del tožbe z zahtevkom, ki se nanaša na nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, pa je prepozen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje glede odločitve o razrešitvi direktorja. Kot pravilno je potrdilo tudi odločitev glede prenehanja delovnega razmerja. Ker tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal pri delodajalcu, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je vložil tožnik revizijo, v kateri uveljavlja "vse tri revizijske razloge po 385. členu ZPP-77". Navaja, da sodišče pri odločanju o razrešitvi tožnika kot direktorja, ni pravilno uporabilo materialnega prava. Določba 40. člena Statuta tožene stranke le na splošen način govori o navodilih in usmeritvah, ki jih enako kot tožnik sam, niso upoštevali tudi njegovi nasledniki. Sicer pa se v tem delu tožnik sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Navaja, da se je pritožil tako zoper sklep o razrešitvi, kakor tudi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, in jo je tožena stranka s sklepom z dne 3. 5. 1995 kot tako tudi zavrnila. Zato je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da se ta sklep nanaša samo na razrešitev direktorja. Ker je izčrpal notranjo pot tudi glede sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je podana procesna predpostavka tudi za ta del zahtevka. O tem odločilnem dejstvu obstaja nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe in vsebino sklepa tožene stranke z dne 3. 5. 1995, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju bolj omejeno kot pritožbeno sodišče in sme odločiti le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Zaradi tega je sklicevanje v reviziji na pritožbene navedbe nesprejemljivo in jih ni mogoče upoštevati.

Na odločitev o razrešitvi tožnika kot direktorja nima nobenega vpliva vprašanje, kako navodila in usmeritve organov družbe upoštevajo njegovi nasledniki. Enako velja tudi za trditev, da je določba 40. člena Statuta lahko podlaga za to, "da se nekoga znebiš".

Po določbi 40. člena v zvezi z 32. členom Statuta, lahko upravni odbor razreši dolžnosti direktorja še pred potekom dobe, za katero je imenovan, če ravna v nasprotju z navodili in usmeritvami organov družbe. Tožena stranka je bila ena izmed osmih pekarn v okviru živilske industrije M. iz A.. Tožnik kot direktor je po ugotovitvah upravnega odbora ravnal v nasprotju z navodili in usmeritvami organov tožene stranke: ni izvajal sprejetih sanacijskih ukrepov, dovoljeval je posege v tehnologijo in organizacijo proizvodnje nestrokovnim in nepooblaščenim osebam. V sklepu o razrešitvi je bil naveden in obrazložen razrešitveni razlog, zato je pravilna presoja obeh nižjih sodišč, da je bil izpodbijani sklep tožene stranke zakonit. Z navajanjem (ne)izpovedi nekaterih prič uveljavlja tožnik revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Revizija zoper sklep je utemeljena.

Kadar delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano (prvi odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS). Predmet spora je v takih primerih opredeljen z navedbo odločbe, katere zakonitost naj se presoja (drugi odstavek 23. člena ZDSS). Ne glede na to pa delavec sam odločilno vpliva na določitev okvira, v katerem sodišče odloča: z utemeljitvijo tožbe in s postavitvijo določnega zahtevka, ki ga tudi v teh primerih lahko postavi.

Tožnik je s tožbo, vloženo 30. 5. 1995, izpodbijal dokončen sklep tožene stranke z dne 3. 5. 1995. Tožba nima nobene vsebine, ima pa zahtevek, ki se glasi na razveljavitev "sklepov Skupščine M-P. S. z dne 3. 5. 1995 v zvezi s sklepi z dne 13. 1. 1994". Z izpodbijanim sklepom je Skupščina tožene stranke zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o razrešitvi funkcije direktorja ter potrdila sklep Upravnega odbora z dne 13. 1. 1994 "o razrešitvi predlagatelja funkcije direktorja, o prenehanju delovnega razmerja in določitvi koriščenja letnega dopusta ter izplačilu odpravnine".

Iz zapisnika seje Upravnega odbora z dne 13. 1. 1994 (listina iz priloženega spisa opr. št. S 56/94) izhaja, da je Upravni odbor sprejel tri sklepe. S prvim je tožnika razrešil funkcije direktorja. Po sprejemu tega sklepa je bilo tožniku očitno na sami seji ponujeno delo na "sedežu d.d. v A." - glede na 8. člen Statuta tožene stranke torej pri ustanovitelju in edinemu lastniku tožene stranke. Po zapisniku naj bi tožnik izjavil, da se s ponujenim delom ne strinja in da ga ne sprejema. Strinjal pa naj bi se z odpravnino in naj bi ob tem podal izjavo na zapisnik, da želi prekiniti delovno razmerje. Na podlagi tega je Upravni odbor sprejel še dva, dejansko pa tri sklepe: da sprejema delavčevo "zahtevo" po prekinitvi delovnega razmerja po koriščenju letnega dopusta, da se mu izplača odpravnina in da se mu odredi koriščenje letnega dopusta od 14. 1. 1994 do 8. 3. 1994. Tožena stranka je nato izdala tri pismene odpravke sklepov z datumom 13. 1. 1994: o razrešitvi, o prenehanju delovnega razmerja in plačilu odpravnine ter o odreditvi koriščenja letnega dopusta. Prva dva sklepa imata pravni pouk o pravici do pritožbe v roku 15 dni na Sodišče združenega dela v ..., tretji pa o možnosti pritožbe na "komisijo za vloge in pritožbe d.d.".

Res je, da je tožnik dne 10. 2. 1994 na takratno Sodišče združenega dela v ... vložil "pritožbo na sklep o razrešitvi s funkcije direktorja". To je storil glede na pravni pouk v pismenem odpravku sklepa z dne 13. 1. 1994, ki ga je glede na priloženo povratnico prejel 28. 1. 1994. Sodišče je s sklepom opr. št. Pd 451/94 z dne 27. 3. 1995 njegovo vlogo štelo za zahtevo za varstvo pravic in jo odstopilo v "pristojno reševanje toženi stranki".

Skupščina tožene stranke je od sodišča odstopljeno vlogo obravnavala na seji 25. 4. 1995 in jo zavrnila kot pritožbo zoper vse sklepe, ki jih je upravni odbor sprejel dne 13. 1. 1994. S sklepom z dne 3. 5. 1995 je torej dokončno odločila tudi o sklepu o prenehanju delovnega razmerja. To izrecno izhaja tako iz izreka kot iz obrazložitve sklepa, ki spreminja tudi razlog prenehanja delovnega razmerja. Kot pravilno namreč sprejema pritožbo tožnika, da ni dal izjave o prenehanju delovnega razmerja (stran 2), šteje pa, da je zavrnil razporeditev na drugo delovno mesto (stran 3). Odloči torej, da je sklep organa prve stopnje o prenehanju delovnega razmerja utemeljen, vendar ne na podlagi izjave tožnika, pač pa zato, ker noče delati na ponujenem delovnem mestu.

Podana je zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77: o odločilnem dejstvu je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini sklepa tožene stranke z dne 3. 5. 1995 in med samim sklepom. Tožena stranka je s tem sklepom dokončno meritorno odločila o prenehanju delovnega razmerja. Zoper ta sklep je tožnik vložil pravočasno tožbo in mora zato sodišče o njej meritorno odločiti. Tožena stranka je štela, da je tožnik pravočasno vložil ugovor tudi zoper sklep upravnega odbora o prenehanju delovnega razmerja. Z vsebinsko obravnavo in odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja na organu druge stopnje pri toženi stranki je izkazana procesna predpostavka iz drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR).

Reviziji zoper sklep je revizijsko sodišče zato ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena v zvezi s prvim odstavkom 400. člena ZPP-77). Sodišče prve stopnje bo moralo meritorno odločiti o sklepu delodajalca tudi v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. To pomeni, da bo moralo predvsem razčistiti, iz katerega razloga je tožniku delovno razmerje prenehalo in presoditi, ali mu je prenehalo iz zakonitega razloga in na podlagi zakonito izvedenega postopka.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).