Jedro

Tožnica bi lahko uveljavljala status žrtve vojnega nasilja na podlagi novele ZZVN-D, ki pa v času odločanja na prvi stopnji (6.1.1998) in ob reviziji (5.2.1999) še ni veljala. Zato pritožbeni ugovori (da je požig hiše vojno nasilje) ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Morebitno priznanje statusa ŽVN po noveli ZZVN-D je stvar drugega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 417/99-6 z dne 27.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.2.1999, s katero je ta po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 6.1.1998 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 2.8.1942 do 15.5.1945 po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema navedbe tožnice, da je med vojno živela v R. Italijanski okupator je zaradi napada partizanov in uboja petih italijanskih vojakov to vas požgal, nekaj prebivalstva pa za krajši čas zaprl, med drugim tudi tožničinega očeta. Zato je tožnica skupaj z drugimi člani družine pobegnila iz R. na Z., kjer je živela do konca vojne. Sodišče prve stopnje se pridružuje mnenju tožene stranke, da prisilni ukrepi oziroma nasilna dejanja okupatorja v obravnavanem primeru niso bili posledica političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov, temveč maščevanje italijanskega okupatorja za napad partizanov na njihovo vojaško enoto v bližini R., v kateri so bili ubiti italijanski vojaki. Maščevanje za partizanske napade na okupatorsko vojsko kot razlog za prisilne ukrepe oziroma nasilna dejanja okupatorja pa je kot okoliščina za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja v ZZVN določeno šele z novelo ZZVN iz junija 1999 (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D). Zato tožnici po določbah ZZVN, ki so veljale v času odločanja o njenem statusu, tega uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Status žrtve vojnega nasilja bi bilo tožnici po presoji sodišča mogoče priznati šele po uveljavitvi ZZVN-D, če ga je tožnica uveljavljala na tej zakonski podlagi v šestmesečnem roku, ki je potekel 19.12.1999. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. V pritožbi navaja, da ZZVN opredeljuje kot žrtev vojnega nasilja vsakega, ki je pobegnil pred vojnim nasiljem, kar požig hiše s strani okupatorja vsekakor je. Da bi se spoznalo, da je požig hiše nasilno ravnanje, ki je vsega obsojanja vredno, ter da je tisti, ki so mu hišo požgali, žrtev nasilja, ni treba posebej opredeliti v zakonu, ker je to splošno znano in dokazljivo. Ker je to storjeno v vojnih razmerah, s strani okupatorja, kar je v postopku bilo ugotovljeno, pa ji gre status žrtve vojnega nasilja. Ker o zahtevi pritožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja še ni pravnomočno odločeno, se v tem konkretnem primeru lahko smiselno uporabi določba člena 17 ZZVN-D. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo tako, da se pritožbi ugodi in da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja ali pa vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, med strankama ni sporno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi lahko tožnica uveljavljala status žrtve vojnega nasilja šele na podlagi novele ZZVN-D, ki pa v času odločanja na prvi stopnji (6.1.1998) in ob reviziji (5.2.1999) še ni veljala. Zato pritožbeni ugovori (da je požig hiše vojno nasilje) ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o smiselni uporabi 17. člena ZZVN-D, saj se le-ta ne nanaša na begunce, temveč na drugo kategorijo upravičencev.

Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli ZZVN-D je stvar drugega postopka. Ker pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-14/00-8 z dne 7.12.2000 določba 16. člena ZZVN-D (o prekluzivnem šestmesečnem roku za vložitev zahtev), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, razveljavljena, rok za vložitev zahteve na navedeni pravni podlagi v tožničinem primeru še ni potekel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.