Jedro

Nasprotovanje ugovoru pobota s splošnim navajanjem, da do pobota ni prišlo, ni mogoče šteti za zanikanje konkretizirano opredeljene pobotne izjave, zato je sodišče prve stopnje te trditve tožene stranke pravilno štelo za priznane.

Sodišče prve stopnje je pri odmerjanju pravdnih stroškov spregledalo pravilo o vštevanju odvetniške nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 6. 5. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti prvostopenjske stroške v znesku 50,36 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila“.

III. Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 127409/2013 z dne 8. 8. 2013 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 81,77 EUR, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Na predlog tožene stranke z dne 22. 4. 2015 je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilni sklep, s katerim je tožeči stranki naložilo v plačilo še nadaljnjih 81,84 EUR pravdnih stroškov s pripadki (sklep z dne 6. 5. 2015).

2. Proti sodbi in sklepu z dne 6. 5. 2015 se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zoper sklep je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in o stroških postopka odloči v okviru odločitve o pritožbi zoper sodbo oziroma podrejeno vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh pritožbah je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je v pravočasnih odgovorih predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 6. 5. 2015 pa je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo

5. Sodišče prve stopnje je predmetno zadevo obravnavalo po postopku (gospodarskega) spora majhne vrednosti. V skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodbo ali sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne kršitve določb postopka in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja niso predmet pritožbenega preizkusa, pritožbeno sodišče pa je vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 9. 6. 2011 sklenili Gradbeno pogodbo št. 10-2011, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala izvesti ključavničarska, krovska in fasaderska dela na objektu Š. Tožeča stranka je dne 31. 12. 2011 izdala 2. situacijo, s katero je toženi stranki obračunala izvedena dela v skupni vrednosti 28.961,82 EUR. Od tega zneska je odobrila 500,00 EUR popusta, tožena stranka pa ji je poravnala 27.700,00 EUR, in sicer 26.200,00 EUR z nakazilom na transakcijski račun, 1.500,00 EUR pa z uveljavljanjem v obvezni pobot pri AJPES. Tožbeni zahtevek na plačilo preostalih 761,82 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževano terjatev uveljavljala v pobot z nasprotno terjatvijo v znesku 1.835,79 EUR, ki jo je do tožeče stranke imela iz naslova pogodbene kazni zaradi prekoračitve roka dokončanja del. 7. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora neobstoja nasprotne terjatve tožene stranke, ki ga je utemeljevala z navedbami, da si tožena stranka pravice do pogodbene kazni ni pravočasno pridržala. Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Posebne gradbene uzance,(1) ki se uporabljajo v konkretnem primeru (drugi odstavek 2. člena Posebnih gradbenih uzanc, PGU), skrajni rok za uveljavljanje pogodbene kazni vežejo na konec dokončnega obračuna (55. člen PGU), ki se lahko konča v 60 dneh od dneva sprejema in izročitve izvedenih del (55. člen v zvezi z 117. členom PGU). (Pri)tožbene trditve, da tožena stranka zahtevka za uveljavitev pogodbene kazni ni postavila do prevzema objekta in jo je obračunala potem, ko so bila vsa dela končana, z vidika ugovora prenehanja pravice zahtevati pogodbeno kazen niso sklepčne, sodišče prve stopnje pa z opustitvijo opredelitve do teh navedb ni kršilo implicitno zatrjevane kršitve tožničine pravice do obravnavanja pred sodiščem (primerjaj 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Pritožba nadalje zmotno trdi, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z vprašanjem obstoja nasprotne terjatve tožene stranke, ni pa presojalo odločilnega dejstva prenehanja vtoževane terjatve – pobotne izjave, ki po stališču tožeče stranke naj ne bi bilo niti zatrjevano (primerjaj prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da je medsebojni pobot uveljavljala z dopisom z dne 31. 7. 2013, oddanem s priporočeno pošto dne 2. 8. 2013. Nasprotovanje ugovoru pobota s splošnim navajanjem, da do pobota ni prišlo, ni mogoče šteti za zanikanje konkretizirano opredeljene pobotne izjave, zato je sodišče prve stopnje te trditve tožene stranke pravilno štelo za priznane (zadnji stavek drugega odstavka izpodbijane sodbe; primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka); ker priznanih dejstev ni treba dokazovati pa se pritožba ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka glede obstoja pobotne izjave ni zmogla svojega dokaznega bremena.

9. Glede na to, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po drugem odstavku 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sklep

10. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi navedenega tožeča stranka v pritožbi zoper sklep z dne 6. 5. 2015 neutemeljeno izpodbija temelj stroškovne odločitve.

11. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmerjanju pravdnih stroškov spregledalo pravilo o vštevanju odvetniške nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tako bi od nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, ki jo je odmerilo v višini 55,90 EUR brez DDV oziroma 68,19 EUR z 22% DDV, moralo odšteti nagrado za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 25,80 EUR oziroma 31,47 EUR z DDV, kar znaša 36,72 EUR. Skupaj z materialnimi stroški, ki jih tožeča stranka ne izpodbija (11,18 EUR brez DDV oziroma 13,64 EUR z DDV), so tako potrebni pravdni stroški znašali 50,36 EUR. Sodišče druge stopnje je glede na navedene materialnopravne razloge pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 5. 2015 delno ugodilo in o stroških prvostopenjskega postopka ponovno odločilo (3. točka 365. člena ZPP), tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Odločitvi pritožbenega sodišča, da tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, narekuje dejstvo, da je s svojim zahtevkom v celoti propadla, pravdni stroški kot akcesorna terjatev pa sledijo usodi glavnega zahtevka.

13. Odgovora na pritožbi nista prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje in sta bila v tem smislu nepotrebna, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovorov na pritožbo.

14. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): Uradni list SFRJ, št. 18/77.