Jedro

Pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da stranka v celoti razume, kaj se jo sprašuje, še zlasti, če gre za očitek o nekonsistentnosti njenih izjav. Če obstaja dvom v razumevanje jezika, to pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Tožena stranka je izrazila zgolj dvom v pristnost listine o tožnikovi strankarski pripadnosti, samo zaradi dvoma pa se listine še ne more šteti za nepristno, če o tem ne da mnenja strokovni organ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-68/2011/31 (1312-12) z dne 16. 4. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik izvorno državo Gambijo zapustil zaradi političnih razlogov. Zatrjeval je, da je član politične stranke UDP in je bil kot pripadnik te stranke večkrat tudi zaprt, v zaporu je bil tudi mučen in pretepen. Tožena stranka je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj je tožena stranka ocenila, da so njegove izjave v zvezi z razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neprepričljive. Tožena stranka pa je tudi presodila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik v tožbi pojasnjuje, zakaj meni, da mu je bilo v postopku onemogočeno, da bi postopek učinkovito spremljal v jeziku, ki ga razume in je bila s tem po njegovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To pa je imelo vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe, saj se njena obrazložitev opira na zatrjevanje nekonsistentnosti med izjavami tožnika na prošnji za mednarodno zaščito in osebnem razgovoru ter na skopost tožnikovih odgovorov. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj po njegovem mnenju ni šlo za nekonsistentnost pri navajanju kraja bivanja, sprva pa se je res predstavil z drugačnim imenom, čemur je botroval strah, da bo deportiran v Gambijo. Nadalje pojasnjuje, da je član stranke UDP od leta 1996, vidnejšo vlogo pa je dobil šele na prehodu tisočletja. Napačen je očitek tožene stranke, da so neprepričljive tožnikove navedbe glede vloge in funkcije, ki jo je imel v stranki. Prav tako ne drži trditev, da naj bi tožnik redno pošiljal kritične komentarje o stanju v Gambiji na internetne strani. Tožnik je nepismen in svojih komentarjev ne piše in ne pošilja, svoj prispevek pa je dal na tak način, da je oblikoval vsebino in jo povedal naprej, članke pa so pisali in objavljali drugi. Prav tako tožnik zavrača, da bi podal nasprotujoče si izjave v zvezi s časom potovanja in to v tožbi podrobneje pojasnjuje. Glede vprašanja pristnosti dokumenta, ki ga je predložil tožnik, pa opozarja, da tožena stranka ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko listino kar sama označila za nepristno. V dvomu bi morala angažirati izvedenca. Na podlagi informacij o Gambiji pa je tožena stranka sama ugotovila, da so tam najresnejši problem glede človekovih pravic nadlegovanja in zlorabe kritikov vlade, kar je povzročilo zatiranje novinarjev, smrt, mučenje, pripor in včasih nasilno izginotje državljanov. Tožnik je fizično izpostavljen in osebno znan politični nasprotnik vlade in bi glede na informacije o Gambiji ter dogodke, o katerih je tožnik pripovedoval, tožena stranka morala ugotoviti, da je preganjan zaradi politične pripadnosti. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje razmere v Gambiji, kot izhajajo iz skupne javne izjave Amnesty International. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in prošnji za mednarodno zaščito ugodi, podrejeno pa, naj odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede pravice do uporabe tožnikovega jezika navaja, da je tožnik pri podaji prošnje rekel, da razume prevajalca in da nima pripomb. Tudi na osebnem razgovoru je rekel, da razume prevajalko. Sicer pa se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločilo in je s sodbo opr. št. I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014 tožbo zavrnilo. V tej sodbi je zavzelo stališče, da je vrhovno sodišče enkrat že pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je pravilna in zakonita odločitev, da se tožniku zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca. Tedaj je vrhovno sodišče presodilo, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odločiti o prošnji z vidika subsidiarne oblike zaščite. Glede na odločitev vrhovnega sodišča je sodišče predvsem presojalo pravilnost odločitve tožene stranke, ali tožnik izpolnjuje pogoj za pridobitev subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je menilo, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožniku v primeru vrnitve v Gambijo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V tej sodbi je prvostopenjsko sodišče tudi menilo, da ni prišlo do kršitve pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je tožnik izjavil, da prevajalca razume. To je rekel tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 122/2014 z dne 10. 4. 2014 po pritožbi tožeče stranke zgoraj citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V tem sklepu je vrhovno sodišče poudarilo, da je izpodbijana odločba izdana v rednem postopku in da temelji na drugi pravni podlagi, kot pa prejšnja odločba. Prvostopenjskemu sodišču v tem sklepu očita, da se do večine tožbenih ugovorov ni opredelilo. Vrhovno sodišče je naložilo prvostopenjskemu sodišču, da je potrebno v ponovljenem postopku opredeliti se do bistvenih tožbenih navedb, odpraviti bo moralo napake pri sklicevanju na prejšnjo odločitev vrhovnega sodišča, napako glede navajanja časa vstopa tožnika v UDP, ugotoviti bo moralo, ali je tožniku ime A. ali B. in razčistiti bo potrebno, ali so razlike v njegovih izjavah res nastale zaradi prevodov. Če so nastale, bi bilo potrebno ugotoviti, ali so vplivale na odločitev v tej zadevi.

Sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč sklep vrhovnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi utemeljila, zakaj tožniku ne prizna statusa begunca, s tem, da je označila njegove izjave za neprepričljive. Tožnik v tožbi ta očitek izpodbija. Opozarja na to, da je do neskladnosti prišlo zaradi kršitev določb ZUP o uporabi jezika (5. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri sprejemu prošnje tožena stranka ni zagotovila prevajalca v wolof jezik, ki je materni jezik tožnika, temveč je pomagal C.C., ki slabo govori wolof (njegov jezik je mandinka), razen tega je bilo prevajanje dvojno (iz wolof v angleščino in iz angleščine v slovenščino). Na osebnem razgovoru pa je sicer iz wolof jezika neposredno prevajala v slovenščino prevajalka Č.Č., vendar pa tožeča stranka trdi, da je bilo njeno znanje slovenščine v tistem času šibko, zaradi česar tožnik predlaga zaslišanje direktorja Inštituta za afriške študije, ki navedeno osebo pozna, ker je z njo v stikih. Ker je bilo prevajanje obakrat pomanjkljivo, je bilo po tožbenih navedbah tožniku onemogočeno, da bi postopek učinkovito spremljal v jeziku, ki ga razume. To pa je vplivalo na zatrjevanje nekonsistentnosti. Kot primer tega tožnik navaja, da je bil pri podaji prošnje povprašan po kraju rojstva in ne po kraju bivanja. Tudi vrhovno sodišče je v svojem sklepu izpostavilo problem morebitne napake pri prevajanju, saj je izrecno navedlo, da bo potrebno v ponovljenem postopku razčistiti, ali so razlike v tožnikovih izjavah, ki jih navaja, res nastale zaradi prevodov. S tem v zvezi vrhovno sodišče tudi samo ugotavlja, da v pritožbi piše, da tožnik ni nikoli rekel, da bi izstopil iz stranke UDP, medtem ko v zapisniku o osebnem razgovoru taka izjava obstaja. Sedmi odstavek 62. člena ZUP določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Sodišče meni, da je potrebno pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da tožnik v celoti razume, kaj se ga sprašuje, še zlasti, če gre za očitek o nekonsistentnosti njegovih izjav. Če pa dvom v razumevanje jezika obstaja, pa to pomeni, da postopek ni bil voden v skladu s sedmim odstavkom 62. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v konkretnem primeru pa je tudi vrhovno sodišče izpostavilo vprašanje pravilnega tolmačenja v točki 10. svojega sklepa. Ne glede na tožnikove izjave o tem, da razume tolmača oziroma tolmačko, je dvom v resnično razumevanje glede na zgoraj navedeno utemeljen in je iz navedenega razloga moralo sodišče odločbo odpraviti zaradi kršitev pravil postopka. V ponovljenem postopku bo potrebno procesno kršitev popraviti tako, da se bo ugotovilo, po potrebi tudi s pomočjo direktorja Inštituta za afriške študije, kot ga predlaga tožeča stranka, ali je tožnik lahko navedel določene kontradiktornosti zaradi nerazumevanja jezika oziroma po potrebi bo potrebno postaviti novega tolmača in ponovno preveriti vse tožnikove izjave, saj je le na ta način možno popraviti tako postopkovno kršitev.

Nadalje tožnik v tožbi pojasnjuje, da je dejansko član stranke UDP od leta 1996, saj to potrjuje tudi predloženi dokument. Navaja, da ker je bil takrat še mladoleten, še ni bil dojet kot polnopraven član in šele ob prehodu tisočletja je njegova vloga postala vidnejša. S tem v zvezi sodišče opozarja, da je na strani 3 zapisnika o osebnem razgovoru navedeno, da je tožnik rekel, da je bil član stranke 11 let in da je pozabil tisto leto, ko je začel biti aktiven v stranki. Glede na tako izjavo pa je mogoče slediti tudi tožbeni navedbi, da tožnik razlikuje med obdobjem, ko je bil formalno že vpisan v stranki, in obdobjem, ko je postal v njej tudi aktiven, zato po mnenju sodišča ne bi smeli šteti v škodo tožniku, če je tu prišlo do kakšnega protislovja, ki je morda le navidezno. Tožnik v tožbi tudi pojasnjuje, zakaj naj bi prišlo do nejasnosti o njegovih objavah na internetnih straneh. Tudi glede tega sodišče meni, da je tožnik v tožbi dovolj prepričljivo pojasnil, da prispevkov v resnici ne piše, ker je nepismen in jih tudi ne pošilja, pač pa le posreduje informacije.

Nadalje se sodišče tudi strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ne more oceniti listine o tožnikovi strankarski pripadnosti za nepristno, če takega mnenja ne da pristojni organ za forenzične preiskave. Tudi sicer je tožena stranka izrazila zgolj dvom v pristnost listine, samo zaradi dvoma pa se listine še ne more šteti za nepristne, če o tem ne da mnenja strokovni organ. Sodišče pa se tudi strinja s tožbenimi navedbami, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da v Gambiji obstajajo resni problemi na področju človekovih pravic, katere zatrjuje tudi tožnik, saj tožena stranka sama na strani 15 odločbe navaja slabe razmere v zaporih.

Glede na navodila iz sklepa vrhovnega sodišča se bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku opredeliti tudi do tega, ali je pravo tožnikovo ime A. ali B. V odločbi je namreč navedeno ime A., medtem ko je na zapisniku o osebnem razgovoru na vsaki strani navedeno ime B. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ravnati v skladu z navodili te sodbe tako, da bo navedene procesne pomanjkljivosti odpravila in šele potem bo lahko ponovno odločala o tožnikovi prošnji. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredelilo.