12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 906/2004 z dne 18. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 1364/93 z dne 12. 12. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 1364/93 z dne 12. 11. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V zapuščinskem postopku je sodišče prve stopnje v delnem sklepu o dedovanju ugotovilo, da sodijo v zapuščino po zapustniku tudi določene premičnine ter likvidacijska masa podjetja C. C., ter proglasilo kot dediče zapustnikovo vdovo ter njegova otroka (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 1364/93 z dne 12. 11. 2003). Zoper ta sklep se je pritožila ustavna pritožnica ter zatrjevala, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala izločitveni zahtevek za del premoženja, ki je predmet sklepa. Del premičnin naj bi bil namreč njeno posebno premoženje, kot bivša žena zapustnika pa naj bi bila tudi solastnica preostalega dela premoženja, ki sta ga z zapustnikom skupaj ustvarila v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je njeno pritožbo zavrglo, ker je štelo, da pritožnica ni stranka zapuščinskega postopka (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I D 1364/93 z dne 12. 12. 2003). Sodišče je v obrazložitvi svojega sklepa navedlo, da zahteva za izločitev, kakršno je podala pritožnica, ni možna, saj na podlagi 32. in 33. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD) iz zapustnikovega premoženja lahko izločajo le njegovi potomci in zakonec. Pritožnica lahko zato po mnenju sodišča svoj zahtevek uveljavlja kot terjatev upnika, sodišče pa bi v zapuščinskem postopku o njem odločilo le, če bi njeno terjatev vsi dediči priznali. Ker se to ni zgodilo, bo morala upnica svoj zahtevek uveljavljati v pravdi. Sodišče je še navedlo, da so na podlagi 175. člena ZD stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno drugo pravico iz zapuščine. Upniki po mnenju sodišča niso stranke zapuščinskega postopka, razen če zahtevajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja (143. člen ZD). Pritožnica se je zoper ta sklep pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnica zoper vse navedene sklepe vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Sodiščema očita, da ji nista omogočili udeležbe v zapuščinskem postopku, čeprav naj bi njegov izid vplival na njene pravice. Njene vloge za izločitev premoženja z dne 16. 10. 2003 namreč nista meritorno obravnavali niti se nista seznanili z navedbami v njej, odrekli pa naj bi ji tudi pravico do izpodbijanja delnega sklepa o dedovanju. Pritožnica meni, da bi ji ne glede na to, ali jo je po določbi 175. člena ZD mogoče šteti za stranko zapuščinskega postopka ali ne, morala biti udeležba v tem postopku zagotovljena že neposredno na podlagi določb 22. in 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Okoliščina, da lahko zoper dediče začne poseben pravdni postopek, po njeni oceni ne more biti relevantna. Z izpodbijanim sklepom z dne 12. 11. 2003 naj bi bilo poseženo tudi v njeno pravico do zasebne lastnine, saj naj bi bila s tem sklepom nezakonito razlaščena. Predlaga, naj Ustavno sodišče vse izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B. – I.

3.Pritožnica izpodbijanima odločitvama sodišč o nedopustnosti njene pritožbe očita kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave, 6. člena EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP.

4.Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnice o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

5.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe preizkuša le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče ni presojalo, ali temelji zavrženje pritožničine pritožbe na pravilni uporabi ZD, pač pa je preizkusilo le, ali sta sodišči določbam ZD dali takšen omejujoč pomen, ki ni združljiv s človekovimi pravicami, katerih kršitev zatrjuje pritožnica. Pritožnica sodiščema sicer izrecno očita kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, vendar iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da jima očita tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navedena človekova pravica vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe proti odločbam sodišč, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Za presojo zatrjevane kršitve je torej bistveno le, ali delni sklep o dedovanju z dne 12. 11. 2003, katerega je skušala pritožnica izpodbiti v zapuščinskem postopku, posega v njen pravni položaj do te mere, da bi ji bilo treba priznati pravico do pritožbe.[1] Ker je bilo z navedenim sklepom odločeno le o dednih pravicah dedičev po zapustniku, ne pa tudi o materialnopravnem položaju oziroma pravicah pritožnice (saj v tem postopku ni uveljavljala kakšne dedne pravice), temu ni mogoče pritrditi. Res sodi po tem sklepu v zapuščino tudi premoženje, glede katerega je pritožnica v zapuščinskem postopku zatrjevala obstoj svoje lastninske pravice, vendar za utemeljitev njene pravice do izpodbijanja navedene odločitve kakršna koli prizadetost zaradi takšne odločitve ne zadošča; potreben je neposreden in pravni učinek. O neposrednem učinkovanju bi bilo mogoče govoriti le, če pritožnica zaradi učinkov pravnomočnosti delnega sklepa o dedovanju svoje lastninske pravice v pravdi ne bi več mogla uveljavljati. Vendar ni tako, saj pritožnice učinek pravnomočnosti delnega sklepa o dedovanju ne veže. Zahtevke iz razmerij, ki niso dednopravne narave, lahko osebe, četudi so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi.[2] Ker ima pritožnica možnost, da svoje pravice uveljavlja v pravdi zgolj zato, ker meritorne odločitve o izločitvenem zahtevku ne more doseči v zapuščinskem postopku,[3] v njeno pravico iz 25. člena Ustave ni bilo poseženo. Iz enakega razloga pa tudi ni bilo poseženo v njeno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja ne samo pravico do postopka in sodne odločitve, temveč tudi pravico do meritorne odločitve. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do sodnega varstva ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva po enem izmed zakonov, kot to smiselno uveljavlja pritožnica, ki zahteva sodno varstvo prav v konkretnem zapuščinskem postopku, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo po vsebini v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku.

6.Pritožnica sodiščema tudi očita, da sta s tem, ko se z njenimi navedbami, ki jih je uveljavljala v zapuščinskem postopku, nista niti seznanili niti nista nanje odgovorili, posegli v njeno pravico iz 22. člena Ustave. Eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je zahteva po kontradiktornem postopku, v katerem je vsaki stranki (oziroma udeležencu) dana možnost, da se izjavi, medtem ko strankini pravici do izjavljanja odgovarja obveznost sodišča, da vzame navedbe strank na znanje ter se do relevantnih navedb tudi opredeli. Vendar pritožnica nima prav, ko trdi, da sodišči te obveznosti nista izpolnili. Že iz pritožbenih navedb (kot tudi izpodbijanih sklepov) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje njeno zahtevo za izločitev premoženja poslalo v izjasnitev dedičem in ker se ti z njo niso strinjali, je pritožnici v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo, da je zato ni mogoče upoštevati. Dodatno je to stališče utemeljilo še Višje sodišče. Pritožničina pravica do izjave torej ni bila kršena.

7.Tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP) je očitno neutemeljen. Z izpodbijanima sklepoma sta sodišči odločili le o procesnopravnem vprašanju (dopustnosti pritožbe), zato v njem ne more biti pravnih stališč, ki bi utegnila nasprotovati pravici do zasebne lastnine.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

9.Pritožnica izpodbija tudi delni sklep o dedovanju z dne 12. 11. 2003. V tem delu ustavna pritožba ni dovoljena. Z izpodbijanim sklepom je bilo namreč odločeno le o dednih pravicah dedičev, medtem ko o materialnopravnem položaju oziroma pravicah pritožnice v njem (kot že obrazloženo zgoraj) neposredno ni bilo odločeno, zato s tem sklepom ni mogla biti kršena nobena pritožničina človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zatrjevanje kršitve svojih pravic namreč med drugim predpostavlja, da gre za osebo, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka te odločbe razteza rezultat postopka. Pritožnica torej ni upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1] Poleg strank (ki jih ZD opredeljuje v določbi 175. člena) sodeluje v zapuščinskem postopku kot vrsti nepravdnega postopka praviloma večje število udeležencev. Njihov krog se ne določa le po formalnem kriteriju (kot v pravdnem postopku), ampak tudi po materialnem kriteriju. ZD pojma udeleženca v postopku ne opredeljuje. Pravna teorija pa uvršča mednje poleg strank še osebe, ki v zapuščinskem postopku uveljavljajo kakšen svoj pravni interes (t. i. udeleženci v ožjem smislu). Ker vsi udeleženci ne nastopajo na isti podlagi, nimajo enakih procesnih upravičenj. Po stališču pravne teorije je treba udeležencem pravico do pravnega sredstva priznati glede na njihov pravni interes, ki utegne biti s sodno odločbo prizadet. To ne velja le za udeležence v ožjem smislu, temveč tudi za stranke, ki nimajo položaja dediča. Le dedičem namreč pripada pravica do vlaganja pritožb zoper vse odločitve zapuščinskega sodišča (M. Kreč, D. Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 609 - 611).

[2] K. Zupančič, Dedno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991, str. 198. Navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe 220. člena ZD, po kateri pravnomočen sklep o dedovanju ali o volilu veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, le, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi.

[3] Pritožnica meritorne odločitve o izločitvenem zahtevku tudi sicer (ne glede na njen status) v zapuščinskem postopku ne bi mogla doseči. Tega predhodnega vprašanja v primeru spora namreč zapuščinsko sodišče nikoli ne more samo reševati. Po določbi 212. člena ZD se v takšnem primeru tudi dediča, ki izločuje premoženje, napoti na pot pravde.