Jedro

Upniški odbor ni stranka postopka, je le organ upnikov s posebnimi pristojnostmi, zato nima pravice do pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje.

Upniškega odbora ni mogoče prisiliti, da mnenje obrazloži. Vendar pa se s tem, ko mnenja ne obrazloži, upniški odbor odpove možnosti tvorno sodelovati pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu.

Osnovni pogoj za izdajo soglasja sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice, da premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, ni nujno za opravljanje podjema dolžnika. Dejstvo, da mora dolžnik terjatve do svojih kupcev namenjati za poplačilo obveznosti do ločitvenih upnikov, je eden ob pomembnih razlogov, da je postal insolventen. S tem so namreč njegova edina likvidna sredstva namenjena za poplačilo starih dolgov, tega denarja pa ne more nameniti svojemu poslovanju. Zaključek sodišča prve stopnje, da zastavljene terjatve ne predstavljajo premoženja, ki bi bilo nujno za opravljanje dolžnikovega podjema, je tako napačen.

Izrek

I. Pritožba upniškega odbora navadnih upnikov se zavrže. II. Preostalim pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog ločitvenega upnika B. d. d. za izdajo soglasja za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na dolžnikovih terjatvah do upnikov, ki so navedeni v I. točki njegove zahteve z dne 7.4.2014.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo ločitvenemu upniku B. d. d. soglasje za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice na dolžnikovih terjatvah do upnikov, kot so navedeni v I. točki njegove zahteve z dne 7.4.2014, ki je sestavni del sklepa in je objavljen skupaj z njim.

2. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili dolžnik, upnika P. d. o. o. in D. d. d. ter upniški odbor nezavarovanih upnikov.

3. Pritožba upniškega odbora nezavarovanih upnikov ni dovoljena, preostale pritožbe pa so utemeljene.

4. V skladu s 126. členom ZFPPIPP se lahko proti sklepom sodišča prve stopnje pritožijo le stranke postopka, upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, pa ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Upniški odbor ni stranka postopka, je le organ upnikov s posebnimi pristojnostmi (76. in 87. člen ZFPPIPP), zato nima pravice do pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje. Zato je višje sodišče pritožbo upniškega odbora nezavarovanih upnikov zavrglo (4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

5. Ločitveni upnik B. d. d. je zahteval soglasje sodišča za unovčenje v zavarovanje odstopljenih terjatev na podlagi 5. točke 4. odstavka (v predlogu sicer pomotoma navedeno 5. odstavka) 221.n člena ZFPPIPP. Ta določa, da mora po začetku postopka prisilne poravnave ločitveni upnik za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice pridobiti soglasje sodišča. Sodišče zavrne soglasje, če je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, nujno za opravljanje podjema dolžnika. Sodišče odloči o tem soglasju na podlagi mnenja upravitelja in mnenja upniškega odbora ločitvenih upnikov ter upniškega odbora nezavarovanih upnikov.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pozvalo oba upniška odbora na podajo mnenja o zahtevi ločitvenega upnika. Oba upniška odbora morata sodišču podati mnenje v zakonsko določenem roku, upniški odbor nezavarovanih upnikov pa tega ni storil, saj v spisu tega zapisnika ni bilo niti v času odločanja sodišča prve stopnje, predložen je bil šele skupaj s pritožbo dolžnika in upnika P. d. o. o. Zato mnenja tega upniškega odbora sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati.

7. Pravilno je tudi stališče, da izjava nobenega od upniških odborov, da ne soglašata z zahtevo upnika B. d. d., ne predstavlja obrazloženega mnenja. Upniškega odbora seveda ni mogoče prisiliti, da mnenje obrazloži. Vendar pa se s tem, ko mnenja ne obrazloži (soglasje pa v tem primeru niti ni potrebno), upniški odbor odpove možnosti tvorno sodelovati pri oblikovanju stališča sodišča prve stopnje o določenem predlogu, o katerem lahko poda mnenje. Kljub temu pa višje sodišče, tudi ob upoštevanju dejstva, da gre pri 5. točki 4. odstavka 221.n člena ZFPPIPP oziroma pri celotnem 221.n členu ZFPPIPP za relativno nov institut, ocenjuje, da ne gre za nedovoljene pritožbene novote. Ob tem se pravila ZPP za postopke zaradi insolventnosti uporabljajo le smiselno (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). Pri tem je treba upoštevati, da je stranka postopka prisilne poravnave tudi insolventni dolžnik, za katerega pa ni predvideno, da bi v postopku lahko podajal svoje mnenje o soglasju po 5. točki 4. odstavka 221.n člena ZFPPIPP pred sprejemom odločitve sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da vsaj za dolžnika postopek postane kontradiktoren šele po izdaji sklepa sodišča prve stopnje, kar sicer velja tudi za upnike (mnenje v bistvu po zakonu podajajo člani upniških odborov, drugi upniki pa ne), zaradi česar je dopustno, da nasprotovanje odločitvi sodišča in svoje argumente izrazijo in predstavijo šele v pritožbi, saj k temu prej niso bili pozvani. Višje sodišče pri tem pripominja, da bi bilo smotrno tak predlog ločitvenega upnika poslati tudi v izjavo insolventnemu dolžniku, čeprav zakon tega izrecno ne določa. 8. Po drugem stavku 5. točke 4. odstavka 221.n člena ZFPPIPP je prvi in osnovni pogoj za izdajo soglasja sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice, da premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, ni nujno za opravljanje podjema dolžnika. Ločitveni upnik B. d. d. je v zvezi s tem navedel le, da je predmet zavarovanja v bistvu denar kot generična stvar, in denar sam po sebi ni nujen za opravljanje podjema dolžnika, med denarjem in opravljanjem podjema pa je zgolj navidezna povezava, dolžnik lahko blago in storitve – opravljanje podjema plača tudi iz drugega vira denarja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zgolj navedlo, da zastavljene terjatve ne predstavljajo premoženja, ki bi bilo nujno za opravljanje dolžnikovega podjema. Taka navedba je po svoji naravi zaključek, sodišče prve stopnje pa pri tem ni navedlo, kako je prišlo do takega zaključka. Ta zaključek je tako v celoti ostal neobrazložen, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

9. Glede na to, da je ločitveni upnik svoje stališče podal v svojem predlogu, višje sodišče ocenjuje, da gre za kršitev, ki jo lahko samo odpravi. Pri tem je to stališče pomanjkljivo obrazložil, njegovo stališče, da je med denarjem in opravljanjem podjema zgolj navidezna povezava in lahko dolžnik opravljanje podjema plača tudi iz drugega vira denarja, pa je skregana z elementarno logiko. Ravno dejstvo, da mora dolžnik terjatve do svojih kupcev namenjati za poplačilo obveznosti do ločitvenih upnikov, je namreč eden ob pomembnih razlogov, da je postal insolventen. S tem so namreč njegova edina likvidna sredstva namenjena za poplačilo starih dolgov, tega denarja pa ne more nameniti svojemu poslovanju. Tudi iz načrta finančnega prestrukturiranja je razvidno, da gre za pomemben del njegovih sredstev, večkrat pa je tudi poudaril, da je nujen pogoj za uspešnost finančnega prestrukturiranja tudi prestrukturiranje zavarovanih terjatev z odložitvijo zapadlosti terjatev upnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da zastavljene terjatve ne predstavljajo premoženja, ki bi bilo nujno za opravljanje dolžnikovega podjema, je tako tudi protispisen in napačen.

10. Pritožniki imajo tudi prav, ko trdijo, da bi bilo z izdajo spornega soglasja kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov, ki so do insolventnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP). Že iz načrta finančnega prestrukturiranja je razvidno, da imajo ločitveni upniki svoje terjatve zavarovane tudi s terjatvami dolžnika do njegovih kupcev. Pri tem za neenako obravnavanje teh upnikov tudi ločitveni upnik ni navedel prepričljivih argumentov. V primeru predloga prisilne poravnave s prestrukturiranjem zavarovanih terjatev po 221.n členu ZFPPIPP ne gre za prostovoljni pristanek ločitvenih upnikov k prisilni poravnavi – terjatve zavarovanih upnikov se prisilno prestrukturirajo, če za tak ukrep finančnega prestrukturiranja glasuje dovoljšen kvorum ločitvenih upnikov. V takem primeru sprejeta prisilna poravnava učinkuje tudi za tiste ločitvene upnike, ki so glasovali proti sprejetju prisilne poravnave in niso prenesli terjatev na insolventnega dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala. Zakon pa ne daje podlage za stališče, da ločitveni upnik, ki se s sprejetjem prisilne poravnave ne strinja, o njej ne bi smel glasovati. Smisel teh posebnih pravil, ki veljajo le za srednje in velike gospodarske družbe, je ravno v tem, da sprejeta prisilna poravnava učinkuje tudi za ločitvene upnike, ki se z njo ne strinjajo, s tem pa se dolžniku omogoči tako prestrukturiranje, da se podjem ohrani. Ločitveni upnik B. d. d. se je s svojim predlogom očitno želel temu izogniti, saj glede na višino njegove zavarovane terjatve ne bo mogel preprečiti sprejetja prisilne poravnave, ki bo učinkovala tudi zanj. To pa je prav tako razlog, da izdaja soglasja sodišča za zunajsodno uveljavitev ločitvene pravice ni utemeljena.

11. Ne vzdrži niti argument sodišča prve stopnje, da bo moral ločitveni upnik izterjati zastavljene terjatve, saj iz pogodbe, priložene k prijavi terjatve tega ločitvenega upnika, to ne izhaja. Pogodba o zavarovanju terjatve št. 495/11 z odstopom terjatev v zavarovanje ne vsebuje točno določenih že nastalih terjatev dolžnika do njegovih dolžnikov, temveč navaja le dolžnikove dolžnike. Določeno je, da dolžnik v zavarovanje obveznosti iz naslova pogodbe o dolgoročnem kreditu štev. 365/11-9156470 B. d. d. odstopa že obstoječe in bodoče terjatve, ki jih ima oziroma jih bo imel dolžnik do navedenih njegovih dolžnikov (2. člen). Dolžnik (odstopnik) je upniku izročil seznam izdanih faktur s trenutnim stanjem, v času trajanja pogodbe o dolgoročnem kreditu pa se je dolžnik zavezal terjatve, ki so prenehale, nadomeščati z novimi terjatvami (3. člen). Upnik se je zavezal odstopljene terjatve izterjati ob njihovi zapadlosti in jih uporabiti za poplačilo svojih zapadlih terjatev, če odstopnik ne poravna zapadlih obveznosti ob roku dospelosti (4. člen), upnik pa se je zavezal te terjatve odstopiti nazaj dolžniku, če ne bo potrebno poplačati zapadlih terjatev (5. člen).

12. Predlagana prisilna poravnava meri med drugim tudi na odložitev zapadlosti terjatev ločitvenih upnikov. To pa pomeni, da ločitveni upnik tako najmanj do 31.12.2018, ko naj bi v primeru sprejetja prisilne poravnave njegova terjatev šele zapadla, sploh ne bo imel zapadle terjatve, zato bo v tem primeru moral vse te terjatve odstopiti nazaj dolžniku, ki bo terjatve sam izterjal (primerjaj zgoraj navedeni 5. člen pogodbe). Do zapadlosti njegovih terjatev po sprejeti prisilni poravnavi tako ne bo imel nobenega razloga za izterjavo, s tem pa tudi ne razloga, da bi hranil izterjane zneske. V skladu s sklenjeno pogodbo pa bo dolžnik poplačane terjatve do svojih kupcev nadomeščal z novimi terjatvami do kupcev, saj zavarovanje ni omejeno le na točno specificirane že zapadle terjatve. Riziko, da se bodo morda zavarovanja zmanjšala, če ne bo novih terjatev do kupcev, nosijo vsi ločitveni upniki, ki imajo táko zavarovanje, glede tega so vsi v enakem položaju in ni razloga za preferiranje le enega od njih.

13. Glede na navedeno predlog ločitvenega upnika B. d. d. za izdajo soglasja ni utemeljen. Zato je višje sodišče utemeljenim pritožbam (razen glede pritožbe upniškega odbora nezavarovanih upnikov, ki jo je zavrglo) ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za izdajo soglasja (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).