Jedro

Tožnik (vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke) je ob odhodu v pokoj upravičen tako do odpravnine, ki je bila dogovorjena v individualni pogodbi o zaposlitvi, kot do odpravnine, ki jo za primer upokojitve določa ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 8.494,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odpravnino po 44. čl. pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe z nazivom direktor z dne 31. 1. 2003 v znesku 36.525,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 dalje do plačila (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.698,56 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (3. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek ustavi glede plačila pogodbene odpravnine v višini 53.229,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 dalje do plačila in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 101.930,64 EUR od 12. 11. 2008 dalje do plačila (I. tč. izreka sklepa). Postopek je ustavilo tudi v delu tožbenega zahtevka, ki se je glasil: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati za 45 dni, kolikor znaša odpovedni rok po drugi alineji 2. odst. 92. čl. ZDR, razliko med izplačano akontacijo pokojnine v višini 1.400,00 EUR in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil zaposlen; 2. tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča le temu predložiti dokumentacijo, ki bo potrdila trditve tožene stranke; 3. toženec (verjetno pravilno tožnik) se bo v primeru utemeljitve toženki javno opravičil za zapisano v N. novicah; 4. v kolikor te utemeljitve tožena stranka ne bo dostavila in ustrezno argumentirala, mora sodišče naložiti direktorju tožene stranke V.K., B., plačilo 5.000,00 EUR in pooblaščencu tožene stranke odvetniku J.Š. plačilo 2.500,00 EUR R. na TRR račun ... S sklepom sodišča postane Območno združenje R., L., upnik z vsemi pravicami, ki gredo upniku po veljavni zakonodaji.“ Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje (s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe) tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje postopka glavne obravnave ni vodilo korektno, saj v zapisniku niso protokolirane vse njegove izjave, kot tudi ne izjave prič. Ključnih dveh prič, ki jih je predlagal tožnik, na obravnavo ni bilo, pri tem pa sodišče na protest tožnika ni podalo razlogov za njun izostanek. Sodišče ni pravilno ugotovilo, na kakšen način in kdaj je tožniku prenehala funkcija direktorja. V tem delu tožnik ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Posebej izpostavlja, da je zgrešen zaključek sodišča, da do razrešitve ni prišlo iz razloga, ker naj bi tožniku mandat potekel po izteku časa, za katerega je bil imenovan. Tožnikov mandat je bil omejen s pogojem izpolnitve pogojev za upokojitev in ne časovno. Ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je tožniku mandat potekel že v letu 2006. Tožniku je bil mandat podaljšan brez omejitev in brez dodatka v.d. in listinski dokazi to potrjujejo. Izjave prič o tem dejstvu pa so neverodostojne, saj se nečesa tako pomembnega preprosto ne spomnijo. Priče tudi povsem nekorektno izpovedujejo, da je tožnik sam prirejal zapisnike in odločal. O vsem obstajajo magnetogrami, ki bi jih tožena stranka lahko predložila. Tožnik je bil vse do 12. 6. 2007 direktor s polnimi pooblastili. Sklep z dne 12. 6. 2007, s katerim je tožena stranka tožnika imenovala za vršilca dolžnosti pa je sporen, saj zadružna pravila česa takšnega ne predvidevajo. Sklep UO z dne 19. 6. 2008 je jasen in nedvoumen. Iz njega izhaja, da je s 1. 8. 2008 nastopil delo nov direktor, to pa je bilo možno le tako, da bi tožena stranka tožnika razrešila. Tožnikov mandat je vsekakor trajal do 20. 6. 2008, saj 53. čl. Pravil zadruge določa, da do predčasnega odpoklica direktorja pride v primeru kršenja zakona, pravil in sklepov občnega zbora oz. UO. Glede na sklep z dne 12. 6. 2007 bi tožnik funkcijo v.d. direktorja moral opravljati do „odhoda v pokoj“ oz. do izpolnitve pogojev za redno upokojitev. Tožnik junija 2008 še ni izpolnil pogojev za redno upokojitev, pa tudi predčasno ni bil razrešen. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam tožene stranke, da je bil razpis za direktorja izveden po tem, ko je tožnik izjavil, da se bo upokojil. V zvezi z navedenim pa sodišče nato ni zaslišalo priče, ki je vodila kadrovsko evidenco in bi kaj takega lahko potrdila ali zanikala, čeprav sta obe stranki to predlagali. Sodišče prve stopnje je spregledalo trditve tožene stranke, ki je v pripravljalni vlogi z dne 6. 8. 2009 zapisala, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi veljala tudi po 1. 8. 2008. Sodišče nepravilno v nasprotju z navedenim zaključuje, da tožnik z iztekom pogodbe ni bil ponovno imenovan. Sodišče torej ni razjasnilo vprašanja, ali je bil po 1. 8. 2008 izveden javni razpis, na katerega se tožnik ni javil oz. kdaj se je tožniku iztekla pogodba o zaposlitvi (9. 10. 2008 ali morda 28. 11. 2008, ko je UO sprejel enostranski sklep, mimo sklenjenega sporazuma, ali pa morda 19. 6. 2008, ko je bil imenovan novi direktor). V času razpisa, ki ga je objavila tožena stranka v letu 2008 za kandidiranje tožnika na razpisu ni bilo razlogov, saj mu v tem času ni iztekla niti pogodba o zaposlitvi niti mandat. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje (s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe) tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka poudarja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma z dne 6. 10. 2008, dne 9. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je storilo več bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik je namreč tožbo, ki jo je vložil dne 21. 1. 2009 in z vsako nadaljnjo vlogo, ki jih je naslovil bodisi kot tožbo (11. 2. 2009) ali kot repliko na odgovor na tožbo (11. 3. 2009) ali celo z dopisom (28. 9. 2009) nenehno spreminjal, s tem, da je spreminjal istovetnost zahtevka, postavljal je nove zahtevke, razširjal in umikal zahtevke. V vlogah, s katerimi je razširil tožbo, ni navedel dejstev, na katera opira svoj zahtevek, prav tako ni ponudil nobenih relevantnih dokazov, s katerimi se ugotavlja utemeljenost njegovega zahtevka. Njegove vloge so bile nepopolne, zato jih sodišče prve stopnje niti ne bi smelo obravnavati, temveč tožnika pozvati na dopolnitev. Tako je npr. tožnik v repliki na odgovor na tožbo le pozval toženo stranko, naj se izjasni, ali mu je bila odpravnina izplačana na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ali kot odpravnina ob upokojitvi. Tožnik sploh ni zatrjeval, da mu odpravnina ob upokojitvi ni bila izplačana oz. da mu je bila izplačana v premajhnem znesku. Kljub temu, da je tožnik z vsako vlogo tožbeni zahtevek spreminjal, sodišče toženi stranki ni omogočilo, da bi se o spremembah izjasnila. Sodišče je toženi stranki v odgovor poslalo le tožbo z dne 21. 1. 2009. Tožena stranka je tako upravičeno štela, da je sodišče na podlagi tožbe z dne 12. 2. 2009 odprlo še en pravdni spis, v katerem bo toženki dan poziv z rokom za odgovor na tožbo. Sodišče tožene stranke ni pozivalo, naj na nove oz. razširjene zahtevke odgovori in s tem toženi stranki ni dalo možnosti, da so o njih izjavi. Tožena stranka se na glavni obravnavi ni spustila v obravnavo o glavni stvari po spremenjenem zahtevku. Sodišče zahtevka po izplačilu odpravnine po 132. čl. ZDR in za izplačilo obresti na obravnavi sploh ni obravnavalo, kot je to razvidno iz zapisnika. Sodišče tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo tožbe, je pa kljub temu, da tožena stranka v spremembo zahtevka ni privolila, o dodatnem zahtevku odločilo. S tem ko sodišče prve stopnje ni ravnalo po določbah ZPP glede vročitve tožbe v odgovor, je bistveno kršilo določbe postopka, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja dodatnih zahtevkov tožnika. Tožnik ni ponudil nobenega relevantnega dokaza, da mu odpravnina ob upokojitvi ni bila izplačana, dejstva, da obstaja takšna obveznost tožene stranke niti ne zatrjuje. S sporazumom sta pravdni stranki uredili vsa vprašanja, ki jih je bilo potrebno urediti ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve, to je datum prenehanja in pravico do odpravnine ob upokojitvi. Upravni in nadzorni odbor tožene stranke sta izrecno sklenila, da se tožniku odpravnina izplača ob upokojitvi, glede določitve višine odpravnine pa sta odločila, da se upošteva 3. odst. 45. čl. pogodbe o zaposlitvi, s čimer je bila tožniku določena odpravnina ob upokojitvi v znesku, ki presega višino, določeno po 132. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni bil več poslovodna oseba, zato ni mogel nastopiti nobeden od razlogov, na podlagi katerega bi bil lahko upravičen do pogodbene odpravnine. Vsi razlogi so namreč vezani na obstoj dejstva, da je zaposleni poslovodna oseba. Sodišče prve stopnje je brez utemeljitve zaključilo, da je tožena stranka tožniku 31. 1. 2009 izplačala pogodbeno odpravnino na podlagi 3. odst. 45. čl. pogodbe o zaposlitvi. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi se ne sklicuje na noben odstavek 45. čl. pogodbe, temveč je o obstoju takšne podlage sklepalo zgolj sodišče. Razlogovanje sodišča, da je bila v sporazumu dogovorjena pogodbena odpravnina, ni le v nasprotju z dejstvi, temveč tudi v nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče v isti sodbi navedlo kot razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka po odpravnini iz naslova 44. čl. pogodbe, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno tudi ni spuščalo v presojo, v kakšni višini bi obstajala zakonska obveznost tožene stranke, če bi slednja sploh obstajala. Tožnik namreč glede višine odpravnine ni navajal nobenih dejstev in ni ponudil nobenih dokazov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta stranki, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik za direktorja tožene stranke imenovan na seji upravnega odbora (UO) tožene stranke dne 15. 3. 2001 in sicer za petletni mandat, pri čemer je delovno razmerje s toženo stranko sklenil za nedoločen čas (18., 19. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2003- priloga A3). Tožniku je mandat direktorja po tej pogodbi potekel leta 2006, pri čemer je UO tožene stranke dne 25. 4. 2006 sklenil, da tožnik za določen čas (do potrditve zaključnega računa za leto 2006) še naprej vodi posle z vsemi pooblastili (priloga B1). Dne 12. 6. 2007 pa je upravni odbor sprejel sklep, da tožnik opravlja dela kot vršilec dolžnosti brez omejitev do njegovega odhoda v pokoj (B3). Dne 9. 6. 2008 je UO za novega direktorja tožene stranke izbral V.K. (B5) in sklenil, da se z izbranim kandidatom sklene delovno razmerje z dnem 1. 8. 2008. Tožnik je na seji upravnega in nadzornega odbora tožene stranke dne 29. 7. 2008 predlagal, da zaključi z opravljanjem funkcije z dnem 1. 8. 2008, z delom pa po koriščenju dopusta z dnem 8. 10. 2008 (B6). Pravdni stranki sta zaradi upokojitve tožnika dne 6. 10. 2008 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (B10). Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 9. 10. 2008. Tožena stranka je tožniku v skladu s 3. čl. sporazuma in 45. čl. pogodbe o zaposlitvi dne 8. 1. 2009 izplačala pogodbeno odpravnino v znesku treh bruto plač, izračunanih iz zadnjega 12-mesečnega povprečja njegovih plač (A5).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati, ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov, kot to zmotno meni tožnik. Tudi ni podana po toženi stranki zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je razsodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in natančno pojasnilo tako razloge v zvezi z zavrnitvijo zahtevka, kot razloge v zvezi z ugoditvijo zahtevku, slednji pa nikakor niso nasprotujoči, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje postopka glavne obravnave ni vodilo korektno. Če je tožnik menil, da sodišče prve stopnje postopka ne vodi korektno, bi moral v skladu z 286.b čl. ZPP kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej že na naroku za glavno obravnavo. Ker tožnik ni postopal na navedeni način, niti ni navedel, zakaj se na njih sklicuje šele v pritožbi, pritožbeno sodišče teh njegovih navedb ni upoštevalo (1. odst. 286.b čl. ZPP).

Ne drži, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo, da bi se izjasnila o spremembah tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo z dne 21. 1. 2009 in dopolnitev tožbe z dne 12. 2. 2009 poslalo toženi stranki v odgovor dne 17. 2. 2009 (list. št. 12), tožena stranka je na tožbo odgovorila dne 25. 2. 2009. Tožnik je dne 11. 3. 2009 spremenil tožbo (184. čl. ZPP), saj je poleg obstoječega zahtevka uveljavljal še drug zahtevek (poleg obstoječih zahtevkov še odpravnino po 132. čl. ZDR). Vloga, s katero je tožnik spremenil tožbo, je bila toženi stranki vročena dne 13. 3. 2009. Tožena stranka je na to vlogo odgovorila dne 7. 8. 2009, pri čemer spremembi tožbe ni nasprotovala. V tej vlogi je tožena stranka zavzela stališče glede vprašanja odpravnine ob upokojitvi (list. št. 27), kar pomeni, da je v spremembo tožbe privolila, saj se je po spremenjeni tožbi spustila v obravnavanje o glavni stvari, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Glede na sodno prakso sodišče izda poseben sklep, s katerim dovoli spremembo tožbe samo v primeru, ko tožena stranka spremembi nasprotuje, če se s spremembo strinja ali če se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa ni razloga za sodno intervencijo. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb postopka, ker ni izdalo posebnega sklepa, ki bi se nanašal na spremembo tožbe. Tožena stranka je imela možnost, da se izjavi o spremembi in da se pripravi na obravnavanje o spremenjenem zahtevku, zato tudi v tem pogledu niso podane kršitve postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka. Ne drži tudi navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje zahtevka po 132. čl. ZDR ne bi obravnavalo na naroku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zahtevkom na naroku dne 19. 1. 2011 izvedlo dokaze, kar je razvidno iz sklepa sodišča, povzetega v zapisniku naroka z navedenega dne (list. št. 66).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (8. čl. ZPP) in relevantnih določb pogodbe o zaposlitvi, pravilno zaključilo, da je bila dne 31. 1. 2009 tožniku izplačana pogodbena odpravnina na podlagi 3. odst. 45. čl. pogodbe o zaposlitvi, da tožniku odpravnina po 44. čl. pogodbe ne pripada, pripada pa mu odpravnina po 132. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji iz 44. čl. pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerih bi bil tožnik upravičen do odpravnine po tem členu, saj tožena stranka tožniku pogodbe ni odpovedala niti ga ni razrešila brez utemeljenega razloga, kar vse bi upravičevalo tožnika do odpravnine po tem členu. Tožnik niti ni trdil, da bi mu tožena stranka pogodbo o zaposliti odpovedala, medtem ko v pritožbi tudi sam zatrjuje, da ga tožena stranka ni razrešila. Tožniku je petletni mandat direktorja po pogodbi potekel leta 2006, nato pa mu ga je tožena stranka s sklepom podaljšala za določen čas (do potrditve zaključnega računa za leto 2006). Po poteku tega obdobja, tožena stranka tožnika ni ponovno imenovala za direktorja oz. mu ni ponovno podelila mandata direktorja, niti ga ni razrešila (saj mu je v obeh primerih mandat direktorja prenehal s potekom časa), temveč ga je (v skladu s pooblastilom iz 33. čl. Zakona o zadrugah, Ur. l. RS, št. 13/1992) imenovala za vršilca dolžnosti direktorja do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji iz 44. čl. pogodbe o zaposlitvi, tožnik do odpravnine po tem členu ni upravičen, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je od dne 12. 6. 2007 pa do odhoda v pokoj, v skladu s sklepom upravnega odbora, opravljal delo kot vršilec dolžnosti direktorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pogodbeni stranki namreč nove pogodbe o zaposlitvi nista sklenili, zato je sodišče v zvezi z navedenim pravilno upoštevalo pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2003 in sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2007. Vršilec dolžnosti direktorja ima pravnoformalno enake pravice in dolžnosti kot direktor, zato ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik ob odhodu v pokoj ni bil poslovodna oseba, in kaj takega sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih trditev pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ob odhodu v pokoj izplačala odpravnino, ki je tožniku pripadala na podlagi 3. odst. 45. čl. pogodbe o zaposlitvi, in ne odpravnine po 132. čl. ZDR do katere je tožnik prav tako upravičen. Navedeno je zaključiti tudi na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2008 (B10).

Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni navedel dejstev, na katera je opiral svoj zahtevek, ter da ni ponudil nobenih relevantnih dokazov, s katerimi se ugotavlja utemeljenost njegovega zahtevka, zato naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ko je kljub navedenemu temu delu tožnikovega zahtevka ugodilo. Iz tožnikove vloge z dne 11. 3. 2009 je jasno razvidno, da tožnik šteje, da mu je bila dne 31. 1. 2009 izplačana odpravnina po 3. odst. 45. čl. pogodbe o zaposlitve, obenem pa mu ni bila izplačana odpravnina po 132. čl. ZDR. Iz vloge z dne 28. 9. 2009 pa je razvidna tudi višina odpravnine, ki jo tožnik zahteva na podlagi te določbe ZDR. Dokazno breme zatrjevanega izplačila zakonske odpravnine je bilo na toženi stranki. Negativnih dejstev (da odpravnina po tej določbi ZDR tožniku ni bila izplačana) namreč ni mogoče dokazovati, kot to zmotno meni tožena stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku poleg pogodbene odpravnine izplačala tudi odpravnino ob upokojitvi na podlagi 132. čl. ZDR, in ker ni substancirano prerekala višine odpravnine, je sodišče prve stopnje temu tožnikovemu zahtevku pravilno ugodilo.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).