Jedro

Zaradi napačne uporabe materialnega prava obnova postopka po določbi 260. člena ZUP ni možna. Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi glede razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka v drugi izpodbijani odločbi, saj akti sodišč, ki jih je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka navajala kot nova dejstva in nove dokaze, ne predstavljajo obnovitvenega razloga niti po 1. niti po katerikoli drugi točki 260. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0612-57/2012-31-00641130 z dne 13. 5. 2014 zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-57/2012-18-00641130 z dne 28. 11. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sklep upravnega organa prve stopnje št. 06122-2628/2011/90 z dne 10. 7. 2014. S citiranim sklepom je bilo ugodeno predlogu inšpekcijske zavezanke (A.A.) za odlog izvršbe za eno leto od datuma vročitve tega sklepa. V predmetni zadevi je bila namreč inšpekcijski zavezanki z odločbo št. 06122-2628/2011/13 z dne 6. 9. 2011 izrečen inšpekcijski ukrep prepoved nadaljnjih izvedb vseh del na posegu – izvedbi preboja velikosti 3,20 m x 2,45 m znotraj stanovanja št. 15/VII v večstanovanjskem objektu na naslovu …, na zemljišču s parc. št. 1955/3 k.o. … in odločeno, da mora v roku 45 dni po vročitvi odločbe zazidati izvedeni preboj ter stanovanje vzpostaviti v prejšnje stanje na lastne stroške. Citirana inšpekcijska odločba je postala dokončna dne 11. 9. 2011 in pravnomočna dne 20. 9. 2011. 2. V sklepu, s katerim je upravni organ dovolil odlog izvršbe se je le-ta skliceval na 156.a člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v skladu s katerim se lahko poleg razlogov za odlog izvršbe določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, odloži izvršba inšpekcijske odločbe na predlog inšpekcijskega zavezanca, če ta izkaže, da gre za stanovanjsko stavbo v kateri prebiva dejansko od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno in nima v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člena Stanovanjskega zakona. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 0612-57/2012-18-00641130 z dne 28. 11. 2014. 3. Z drugo izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-57/2012-16-00641130 z dne 28. 11. 2014. V navedeni zadevi je upravni organ s sklepom št. 06122-2628/2011/73 z dne 5. 5. 2014 zavrgel predlog inšpekcijske zavezanke za obnovo postopka, v katerem je bila izdana zgoraj citirana inšpekcijska odločba z dne 6. 9. 2011. V pritožbenem postopku je nato Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 0612-57/2012-16-00641130 z dne 28. 11. 2014 odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 5. 5. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponoven postopek z utemeljitvijo, da je predlog za obnovo postopka dovoljen, da pa je treba presoditi ali so izpolnjene okoliščine za obnovo, kot jih določajo določbe 260. člena ZUP.

4. V obrazložitve prve izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje svojo odločitev z dejstvom, da okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, niso razlog za obnovo postopka niti po 1. niti po katerikoli točki 260. člena ZUP. V predlogu za obnovo postopka tožeča stranka namreč navaja, da je gradbeni inšpektor v sklepu z dne 10. 7. 2014 napačno uporabil materialno pravo in sicer ZGO-1E. Kot dokaz pa prilaga dokumente uporabljene v uradnih postopkih državnih organov pred in med sprejemanjem ZGO-1E.

5. V razlogih, s katerimi je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka z drugo izpodbijano odločbo, tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da tudi v predmetni zadevi okoliščine oziroma dokazi, ki jih predlagatelj – tožeča stranka navaja kot razlog za obnovo postopka niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. V predlogu za obnovo postopka namreč tožeča stranka kot nova dejstva in nove dokaze predlaga različne akte sodišč in zatrjuje, da organi po njegovem mnenju ne delujejo sinhrono ter pritrjuje odločitvi upravnega organa prve stopnje, ki je iz formalnih razlogov zavrgel predlog za obnovo postopka.

6. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper oba izpodbijana akta in v njej obširno povzema ves dosedanji inšpekcijski postopek na prvi in drugi stopnji. Vztraja, da gre pri posegu za nelegalno in nevarno rekonstrukcijo v stavbi na naslovu … in da glede odloga izvršbe ne bi smel biti uporabljen ZGO-1E. Ponavlja tudi razloge, ki jih je navajala v predlogih za obnovo postopka. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih aktov.

7. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem upravnem sporu tožeča stranka izpodbija akta tožene stranke, s katerima je le-ta zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopkov končanih s pravnomočnimi odločitvami organov prve oziroma druge stopnje.

10. Tudi po presoji sodišča sta izpodbijani odločitvi pravilni in zakoniti. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Člen 260 določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom (224. člen). Drugi pogoj za obnovo postopka pa je obstoj obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP. Za obnovo postopka zadošča, da obstaja vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. Razlogi so v 260. členu navedeni taksativno, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Obnova postopka tako ni možna zato, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem pravnem vprašanju pozneje spremenjena. Obnovitveni razlog tudi ni napačna uporaba materialnega zakona.

11. Upoštevaje navedeno je tako po presoji sodišča pravilna in zakonita odločitev tožene stranke sprejeta v prvi izpodbijani odločbi, da zaradi napačne uporabe materialnega prava, ki jo kot obnovitveni razlog navaja tožeča stranka, obnova postopka po določbi 260. člena ZUP ni možna. Sodišče pa pritrjuje toženi stranki tudi glede razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka v drugi izpodbijani odločbi, saj akti sodišč, ki jih je tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka navajala kot nova dejstva in nove dokaze, ne predstavljajo obnovitvenega razloga niti po 1. niti po katerikoli točki 260. člena ZUP.

12. Glede na vse navedeno tako tožeča stranka z obširnimi tožbenimi navedbami glede poteka dosedanjega postopka in navajanjem sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS v zvezi z različnimi inšpekcijskimi postopki, v tem upravnem sporu ne more biti uspešna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.