Jedro

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper tožeči stranki po uradni dolžnosti za blago ocarinjeno po enotni carinski listini (ECL) št. K 4-26567 z dne 9. 12. 2002 Izpostava Koper določil carinski dolg v višini 166.064,00 SIT iz naslova carine, razlike DDV in zamudnih obresti, ki ga je bila tožeča stranka dolžna plačati v roku 30 dni od dneva vročitve izpodbijane odločbe na račun Carinskega urada Koper, sicer se ji bi zaračunale zamudne obresti po Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V obrazložitvi navaja, da je bilo na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99-CZ) naknadno preverjeno izpolnjevanje predpisanih pogojev za uveljavljanje oprostitev na podlagi liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu pri prejemniku blaga in upravičencu-tožeči stranki. Pregled se je nanašal na blago, ki je bilo sproščeno v prost promet v skladu z listo D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu v letu 2002 in je bil opravljen v dneh 14. 5. 2004, 18. 5. 2004 in 25. 5. 2004. Pri pregledu je bila prisotna tudi zastopnica tožeče stranke A.A. kot direktor in B.B. špediterka-računovodja pri tožeči stranki. Med drugim je bila predmet naknadnega preverjanja tudi carinska deklaracija za sprostitev blaga v prost promet po listi D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu št. K 4-26567 z dne 9. 12. 2002 izpostava Koper s priloženimi listinami ter ostala dokumentacija in podatki, ki sta jih carinska delavca dobila s strani tožeče stranke. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka po navedeni carinski deklaraciji sprostila v prost promet 42 kolet čokolodnih izdelkov „C.“, v bruto masi 71,50 kg, tarifne oznake 18069031 kombinirane nomenklature carinske tarife v skupni vrednosti 1789,20 EUR brez plačila carine na podlagi liste D Tržaškega sporazum, 5. člena Carinskega zakona 2.člena Uredbe o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejne prometu ter odločbe Ministrstva za gospodarstvo RS, št. 426-14/2002-7 z dne 10. 10. 2002. Glede navedene ECL je bilo predhodno ugotovljeno, da je bilo s tranzitnim postopkom št. K 11-138296 z dne 3. 11. 2002 Terminal Sežana 33 tovorkov čokoladnih izdelkov D. bruto mase 11.623 kg za prejemnika družbo E. d.o.o. Ljubljana, čeprav je v polju 8 ECL navedena družba G. d.d., PE Logistični center, Ljubljana, iz Republike Italije prepeljano do družbe G. d.d. Ljubljana, kjer je v enaki količini in teži s knjigovodskim vpisom št. KV. 10-763 z dne 4. 11. 2002 Terminal Ljubljana navedene blago v svoje skladišče prevzela družba G. d.d. Ljubljana, ki je imela za tovrstno poenastavitev dovoljenje CURS št. 107 z dne 19. 2. 1999. Tuji pošiljatelj oziroma izvoznik je bila družba D. s.p.a., iz Albe 12051 (CN), Italija, kot je razvidno iz priloge carinske deklaracije št. K 11-13829 z dne 3. 11. 2002 Terminal Sežana. Po izvozni carinski deklaraciji št. K 1-63593 z dne 6. 12. 2002 Terminal Ljubljana, so bili izvozno ocarinjeni trije tovorki (2900 kosov) čokoladnih izdelkov „C.“ v bruto masi 246,86 kg tar. št. 18069050 KNCT, pošiljatelj oziroma izvoznik iz polja 2 ECL je družba E. d.o.o. Ljubljana, tuji prejemnik iz polja 8 ECL pa družba H., Trst, Italija, kar je razvidno tudi iz fakture št. 31/2002 z dne 5. 12. 2002, ki je priložena navedeni carinski deklaraciji. Izvoz blaga po izvozni deklaraciji št. K 1-63593 z dne 6. 12. 2002 Terminal Ljubljana je evidentiran v kontrolniku št. K 12-94052 z dne 6. 12. 2002 Terminal Sežana. S tranzitnim postopkom št. K 11-155708 z dne 6. 12. 2002 Terminal Sežana je bilo 1456 tovorkov čokoladnih izdelkov „C.“ v bruto masi 246,86 kg za prejemnika iz polja 8 ECL družbo I. d.o.o. Koper napoteno do izpostave Koper. Prodajalec je bila družba H., Trst, Italija, kar je razvidno iz fakture št. 1329 z dne 6. 12. 2002, ki je priložena navedeni carinski deklaraciji in iz katere je razvidno, da je dejanski prejemnik dela blaga družba K. d.o.o. Sežana. Z uvozno deklaracijo št. K4-26567 z dne 9. 12. 2002 je bilo sproščeno v prost promet 42 kolet (840 kosov) čokoladnih polnjenih izdelkov „C.“ v bruto masi 71,50 kg, po listi D Tržaškega sporazuma za prejemnika iz polja 8 ECL družbo K. d.o.o. Pošiljatelj/izvoznik iz polja 2 ECL ni razviden iz priložene fakture št. 1329 z dne 6. 12. 2002 pa je razvidno, da je to bila družba H., Trst, Italija. Zaradi suma, da blago, ki je bilo sproščeno v prost promet ne izpolnjuje vseh pogojev za brezcarinski uvoz, je Generalni carinski urad-sektor za preiskovalne zadeve -Oddelek za preiskovalne zadeve Sežana, v skladu s sporazumom o medsebojni upravni pomoči za preprečevanje, odkrivanje in zatiranje carinskih kršitev med Vlado RS in vlado italijanske republike (Uradni list RS, št. 16/02), na italijansko carinsko službo SVAD naslovil dopis, v katerem je zaprosil za odgovor, ali je bilo predmetno blago izvoženo iz Republike Italije. Iz odgovora št. 350/SVAD prejetega dne 14. 7. 2004 ter uradnega prevoda tega dopisa, ki je bil prejet dne 26. 7. 2004 je razvidno, da predmetno blago ni izstopilo iz Republike Italije iz maloobmejnega območja Trsta. Zapisnik z dne 24. 9. 2004 je bil vročen tožeči stranki, po vloženih pripombah pa še dodatni zapisnik z dne 22. 10.2004, ki je bil vročen pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 10. 2004. Po vročitvi zapisnikov pooblaščencu tožeče stranke je bil podan predlog za naknaden obračun carinskega dolga carinskemu zavezancu-tožeči stranki. Prvostopni organ je po proučitvi predloga na podlagi vpogleda v originalne listine ugotovil, da je bilo tožeči stranki sproščeno v prost promet 42 kartonov (840 kosov) čokoladnih polnjenih izdelkov „C.“ v vrednosti 1.798,20 EUR od katerih je bil obračunan davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %. Ker je bil v konkretnem primeru kršen prvi člen Tržaškega sporazuma, saj je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu razvidno, da blago iz navedene deklaracije ni bilo fizično izvoženo iz območja cone Trsta, niso izpolnjeni pogoji, da bi za navedeno blago lahko zahtevali in uveljavljali ugodnosti, ki izhajajo iz Tržaškega sporazuma. Na podlagi ugotovitev iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu je bila obračunana pravilno carina po stopnji 27 % od carinske osnove 416.224,00 SIT v znesku 112.461,00 SIT in opravljen poračun davka na dodano vrednost v znesku 9.559,00 SIT in obračunane zamudne obresti od dneva sprostitve blaga v prost promet (9. 12. 2002) do dneva izdaje odločbe zneska 122.022,00 SIT v znesku 44.044,00 SIT.

Prvostopni organ je še pojasnil, da je v 105. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04) določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Pojasnil je tudi, kdaj nastane carinski dolg (146. člen CZ) in kdaj mora upravičenec plačati carino glede na 154. člen CZ in Uredbo.

Ker se tožeča stranka z odločitvijo prvostopnega organa ni strinjala, je vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil z odločbo št. DT 498-1-4/2005 z dne 14. 3. 2008 in obrazložil, zakaj so ugovori tožeče stranke neutemeljeni.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1). Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nepopoln, nedoločen in nejasen. V izreku namreč ni ugotovitvenega dela o nezakonitem ravnanju s carinskim blagom, kar se z odločbo pravzaprav očita. Nadalje ni nobene ugotovitve o subjektivni odgovornosti tožeče stranke, kar pomeni, da je bil carinski zavezanec določen arbitralno. Carinski organi pri preverjanju carinske deklaracije niso preverili podatkov, ki bi jih morali po 66. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB 2, v nadaljevanju ZUP). Ker se carinska deklaracija šteje za vlogo stranke bi morali preveriti osebno ime zastopnika in pooblaščenca pravne osebe, hkrati pa ugotoviti fizično osebo pravne osebe, ki je bila navzoča pri pregledu blaga v skladu s 3. odstavkom 53. člena CZ. Ker tega niso storiti, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožeči stranki je očitana kršitev 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi z b.) točko 1. odstavka 146. člena CZ, pri tem pa odločba ni obrazložena, saj ni opredeljen konkretni dejanski stan, ki bi bil izražen tudi v izreku odločbe. S tem je onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Zatrjuje, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj so vsi dokumenti, ki so bili predloženi v carinskem postopku ustrezni. Tožeča stranka je zato izpolnila vse pogoje glede uvoza blaga po tedaj veljavnih mednarodnih aktih. Dobavitelj je imel sedež na območju Trsta, blago je bilo italijanskega izvora, plačilo je bilo izvedeno na ustrezen način, blago pa je bilo namenjeno le uporabnikom obmejnih območij, kar je bilo tudi realizirano. Zmotne so tudi ugotovitve, da so bili pravni subjekti, navedeni v zapisniku, direktni izvozniki-dobavitelji, saj je bila izvoznik vedno družba H. iz Trsta. Ugovarja tudi načinu ugotavljanja dejstev, saj inšpicirane osebe niso bile s strani carinskega urada opozorjene na to, da so zaslišane kot priče ali kot stranke. V zvezi z ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava pa navaja, da sta CZ in Uredba protislovna. CZ namreč opredeljuje pojem „carinski zavezanec“ in „carinski dolžnik“, ki pa se ju ne da zamenjevati. Določba b) točke 1. odstavka 146. člena CZ pa govori le o „carinskem dolžniku“. Spregledano je tudi dejstvo, da je bil v CZ izraz „upravičenec“ nadomeščen z izrazom „imetnik dovoljenja“, Uredba pa še zmeraj uporablja izraz „carinski zavezanec-upravičenec“. Pri imetniku dovoljenja po CZ pa niti ne moremo govoriti o dovoljenju, izdanem po Uredbi. Na podlagi nezakonitega izenačevanja navedenih pojmov, je prvostopni organ plačilo carinskega dolga neutemeljeno naložil tožeči stranki, s čimer je kršeno načelo demokratičnosti, načelo pravne države, načelo delitve oblasti, legalitetno načelo in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Kršena je bila tudi določba 154. člena CZ in pravica tožeče stranke do učinkovite obrambe, saj v zadevi ni bila opravljena ustna obravnava za razjasnitev pomembnih dejstev. Poleg navedenega tožnik očita tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije zasliši predlagane priče, izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek plačila carine ustavi. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in jih zavrača iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopnega organa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev carinskih organov pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je svojo odločitev obširno obrazložil drugostopni organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljeni že v pritožbi, se sodišče nanje, ne da bi jih ponavljalo tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Bistvo spora je, ali je tožeča stranka opravila uvoz predmetnega blaga v skladu s Tržaškim sporazumom in listo C in D, to je, ali je bilo blago uvoženo v R Slovenijo z območja Trsta. Po določbi 1. člena Tržaškega sporazuma je namreč lokalna trgovinska izmenjava, na katero se nanašajo določbe tega sporazuma tista, ki se bo opravljala med obmejnimi območji Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani. Navedeno pomeni, da mora biti za pridobitev carinskih ugodnosti izpolnjen pogoj, da se blago dejansko izvozi in proda iz obmejne cone Trsta.

V obravnavani zadevi se presoja pravilnost uvoza blaga po carinski deklaraciji K4-26567 z dne 9. 12. 2002 Izpostave Koper v višini 166.064,00 SIT, ker niso podani predpisani pogoji za uveljavljanje carinske oprostitve na podlagi oprostitve med FLRJ in Republiko Italijo o lokalni izmenjavi med lokalnima območjema Trsta in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani ( Tržaški sporazum) in Sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni menjavi v okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu z listama C in D (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 8/89, v nadaljevanju lista C in D), katere nasledstvo je Republika Slovenija notificirala z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumom nekdanje Jugoslavije z R Italijo (Uradni list RS, št. 40/92). Med strankama je sporno ali je tožeča stranka opravila uvoz na podlagi Tržaškega sporazuma ter liste C in D, ki je namenjen le uporabnikom z omenjenih območij v okviru navedenega sporazuma in listo C in D in sicer, ali je bilo blago uvoženo v Republiko Slovenijo iz obmejnega območja Trsta. Po določbi 1. člena Tržaškega sporazuma je namreč lokalna trgovinska izmenjava, na katero se nanašajo določbe tega sporazuma tista, ki se bo opravljala med obmejnimi območji Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani. Po ustaljeni sodni praksi to pomeni, da mora biti izpolnjen pogoj, da se blago dejansko izvozi in proda iz obmejne cone Trsta.

V obravnavani zadevi se presoja pravilnost uvoza blaga po carinski deklaraciji K4-26567 z dne 9. 12. 2002 Izpostave Koper, ki je bila podlaga za naknadni obračun carinskih obveznosti v skupni višini 166.064,00 SIT. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da gre za blago, ki ga je dobavil na carinsko območje Republike Slovenije prodajalec, izvoznik družba D., ki ima sedež v Albi, torej ne na obmejnem območju Trsta. Iz odgovora italijanske carinske službe SVAD izdanem v skladu s Sporazumom o medsebojni pravni pomoči za preprečevanje, odkrivanje in zatiranje carinskih kršitev med Vlado RS in Vlado Republike Italije (Uradni list RS, št. 16/02) z dne 14. 7. 2004, št. 350/SVAD ter uradnega prevoda tega odgovora izhaja, da predmetno blago ni izstopilo iz Republike Italije iz maloobmejnega območja Trsta. Listine, ki se nahajajo v upravnih spisih tako potrjujejo ugotovitev, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju Republike Slovenije. Tožeča stranka se v tožbi zgolj pavšalno sklicuje na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ugotovljenemu dejanskemu stanju niti ne ugovarja oziroma ne navaja nobenih dejstev ali predlaga dokazov, ki bi izkazovali, da je predmetno blago bilo dejansko izvoženo in prodano iz Trsta. Tožeča stranka namreč prejšnjega tranzita in skladiščenja blaga na območju R Slovenije z ničemer ne zanika niti ne ponuja dokazov, s katerimi bi to ovrgla. Z opravljenim vmesnim izvozno – tranzitnim postopkom pa ni mogoče spremeniti izvoznika oziroma prodajalca blaga. Tožeča stranka zmotno meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja podani z okoliščinami, na katere se sklicuje in sicer, da so vse carinske listine ustrezne. Sama ustreznost listin še ne spremeni ugotovitve, da blago kot tako ni bilo uvoženo z območja Trsta, saj dobavitelj po sedaj obravnavani ECL K4-26567 z dne 9. 12. 2002, ki ima sicer sedež v Trstu ni dejanski izvoznik predmetnega blaga. Dejanski pošiljatelj-izvoznik blaga je namreč, glede na njegovo sledljivost, kot izhaja iz vseh carinskih listin družba D. s.p.a. s sedežem v Albi Cur Piemnonte, ki ni v omenjenem območju Trsta. Dejstva, da gre za isto blago pa tožeča stranka niti ne zanika. Potrditev takšnega ravnanja z blagom pred sprostitvijo v prost promet pa bi pomenila neutemeljeno širitev uporabe Tržaškega sporazuma na druga območja, oziroma ravnanje v nasprotju z namenom Tržaškega sporazuma.

Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča v postopku na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno, da sporno blago ni bilo uvoženo skladno s pogoji Tržaškega sporazuma in zato ni bilo podlage za carinsko oprostitev po listi C in D. Na podlagi Tržaškega sporazuma sprejeta Uredba o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list RS, št. 13/97) v 1. in 2. točki 3. odstavka 6. člena določa, da mora upravičenec po tej Uredbi plačati carino in posebno uvozno dajatev v skladu s carinskimi predpisi; če je blago odtujil, uporabil, dal v uporabo izven območij upravnih enot iz 1.odstavka 4. člena te Uredbe ali drugače kršil pogoje, v skladu s katerimi je pridobil in uveljavljal oprostitev iz 2.člena te Uredbe; ali če je kršil pogoje v skladu s katerimi je carinski organ za to blago dovolil zahtevano carinsko dovoljeno uporabo. V konkretni zadevi je zato bil pravilno zaradi nezakonitega ravnanja z blagom, carinski dolg obračunan po točki a.) 1. odstavka 154. člena CZ v zvezi z določbo b.) točke 1. odstavka 146. člena CZ, ker je dolg nastal zaradi neizpolnitve enega izmed pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga. Pravilna je tudi odločitev, da se plačilo carinskega dolga naloži tožeči stranki, za katero ni sporno, da je upravičenka do uvoza blaga brez plačila carine in kot prejemnica blaga tudi vpisana v polje 8 carinske deklaracije. Gre za solidarno odgovornost, ki izhaja tudi iz že navedene določbe 3.odstavka 6. člena Uredbe, ki določa, da mora upravičenec plačati carino in dajatve, če gre za kršitve oziroma neizpolnjevanje predpisanih pogojev. Na tej podlagi je tožeča stranka kot carinski dolžnik odgovorna za plačilo carinskega dolga in niso utemeljeni očitki, da gre za določitev carinskega dolžnika brez ustrezne pravne podlage.

V izpodbijani odločbi je obrazloženo na podlagi katerih dokazov je bilo dejansko stanje ugotovljeno, dokazi se nahajajo v upravnih spisih zato sodišče z dokazno oceno upravnega organa povsem soglaša. Prvostopni upravni organ je utemeljeno štel, da je dolg nastal 9. 12. 2002, ko je bila sprejeta obravnavana carinska deklaracija. Glede na 146. člen CZ ima neizpolnitev obveznosti, ki izhaja iz navedenega carinskega postopka za posledico carinski dolg, ki nastane v trenutku, ko bi morala biti obveznost izpolnjena. Na ta datum pa se veže tudi začetek teka zastaralnega roka za odmero in izterjavo carinskega dolga. Po določbi 4. odstavka 154. člena CZ se naknadni obračun po točki a.) 1. odstavka tega člena opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in torej zastaralni rok v času izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. Zamudne obresti so obračunane na podlagi 5. odstavka 6. člena Uredbe zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se sklicujejo na Zakon o davčnem postopku glede obračuna zamudnih obresti.

Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ odločiti po opravljeni ustni obravnavi (154.člen ZUP). V konkretnem primeru namreč ni bilo udeleženih več strank z nasprotujočimi se interesi, izvedba ustne obravnave pa tudi po mnenju sodišča ne bi vplivala na razjasnitev stvari. Z ustno obravnavo se sicer res najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, vendar je bila tožeči stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo le te, zato sta bili, po presoji sodišča, v konkretnih upravnih postopkih spoštovani načeli kontradiktornosti postopka in zaslišanja stranke, čeprav ustna obravnava ni bila opravljena. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi podatkov v upravnih spisih, pridobljenih v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije (62. člen CZ), pri čemer pa ne izhaja, da bi bile z zaslišanjem prič kršene pravice strank v postopku. Kot je navedel že drugostopni organ tožeča stranka tudi ni navedla nobenih konkretnih ugovorov glede ugotovitev, ki izhajajo iz listin v upravnih spisih. Sodišče nadalje ugotavlja, da izrek odločbe prve stopnje vsebuje v skladu z določbo 213. člena ZUP navedbo carinskega dolžnika, višino obveznosti ter rok plačila. Ugotavljanje dejanskega stanja pa ni stvar izreka odločbe, saj se v skladu z določbo 14. člena ZUP ugotovljeno dejansko stanje in dokazi na katerega je le to oprto, navedejo v obrazložitvi odločbe.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato so po presoji sodišča neutemeljene in neizkazane tudi navedbe tožeče stranke glede kršitve Ustave RS. Ostale tožbene navedbe pa sodišče zavrača kot pavšalne in neobrazložene.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna ( 1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Odločitev o stroških temelji na 5.odstavku 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.