Jedro

Tožnica ni bila stranka pogodb, na katere se sklicuje pritožnica, zato prvostopenjsko sodišče teh ni moglo upoštevati za presojo razmerja med dobaviteljem in toženko.

Določilo 19. člena ZPSPP ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom, in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb.

Stranka mora v sporih majhne vrednosti, kadar dejansko stanje sicer je sporno, mogoče pa je odločiti na podlagi pisnih dokazov, izvedbo naroka izrecno zahtevati. Pri tem ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo.

Kadar stranka zahteva povrnitev pravdnih stroškov (vključno s pritožbenimi), mora opredeljeno navesti, kateri ti stroški so. To pomeni, da mora navesti postavke, za katere zahteva povrnitev, in znesek po vsaki postavki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (obsodilni del I. točke izreka in III. točka izreka) potrdi.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 176123/2013 z dne 8. 11. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za plačilo 3.332,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je citirani sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka zaradi umika tožbe razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Prav tako je citirani sklep razveljavilo v 3. odstavku izreka in postopek tudi v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 181,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (obsodilni del I. točke izreka in III. točko izreka) se zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sama ugotavlja, da je upravnik poslovne stavbe na S. 54, po pooblastilu njenih etažnih lastnikov, s tožečo stranko sklenil Pogodbo o dobavi toplotne energije. Navedeno dejansko pomeni, da so pogodbo sklenili etažni lastniki stavbe (čeprav po pooblaščencu) in tožeča stranka. Le te osebe so pogodbene stranke in le njih pogodba zavezuje. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi prvostopenjsko sodišče odločitev moralo opreti na določbe Pogodbe o prevzemu upravljanja in najemnih pogodb. Tožena stranka sicer opozarja, da se zakonska določila uporabljajo le kadar razmerje ni pogodbeno urejeno oziroma v primeru kogentnih zakonskih določb in meni, da bi moralo sodišče upoštevati pogodbena določila, ki urejajo neposredno plačevanje najemnikov upravniku. Vendar tožnica ni bila stranka pogodb, na katere se sklicuje pritožnica, zato prvostopenjsko sodišče teh ni moglo upoštevati za presojo razmerja med dobaviteljem in toženko. Pogodba o prevzemu upravljanja je bila namreč sklenjena med etažnimi lastniki in upravnikom, pri čemer tožnica ni bila stranka te pogodbe in torej ni v nikakršnem pogodbenem razmerju z upravnikom poslovne stavbe, ki je le zastopnik etažnih lastnikov. Podobno velja glede najemnih pogodb. Pravno razmerje med toženko in posameznim najemnikom ne vpliva na razmerja nasproti tretjim osebam – dobaviteljem. Dobavitelj lahko plačilo stroškov dobave toplotne energije zahteva neposredno le od etažnega lastnika (toženke), ta pa jih, v kolikor je to dogovorjeno v najemni pogodbi, lahko nato terja od najemnika.

6. Pravilno je tudi stališče prvostopenjske sodbe, da plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodijo tudi stroški za dobavljeno toploto) po zakonu (115. člen Stvarnopravnega zakonika) bremeni njene lastnike. Določilo 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki omenja zavezo najemnika za plačevanje tovrstnih stroškov, ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb – v konkretnem primeru do dobavitelja toplote (tožnice). Navedenega določila tako ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe (dobavitelja toplote) do najemnika oziroma nasprotno, za izključitev odgovornosti lastnika.(1)

7. Toženkino vztrajanje na stališču, da je pravi dolžnik tožeče stranke njen najemnik, je tako pravno napačno. Na podlagi zaključka, da tožena stranka v predmetnem sporu je pasivno legitimirana, pa ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, saj na njej ni naveden pravi dolžnik in da so iz istega razloga (ker se torej računi ne glasijo na pravega dolžnika) terjatve tožeče stranke zastarale. Ob tem je povsem irelevantno kakšne naloge je upravnik prevzel s pogodbo o izvajanju storitev upravljanja in ali le-te izpolnjuje. V kolikor jih ne izpolnjuje (in neupravičeno računov ne pošilja najemnikom tožene stranke), bo to lahko predmet presoje v postopkih, ki bodo tekli med njim in toženo stranko (in/ali ostalimi etažnimi lastniki). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo in v zvezi z njim ni izvajalo dokazov.

8. Zmotno je tudi nadaljnje prepričanje pritožnice, da je s predlaganim zaslišanjem strank (zlasti sebe) zahtevala izvedbo naroka. Pravna teorija in sodna praksa zavzemata enotno stališče, da mora stranka v sporih majhne vrednosti, kadar dejansko stanje sicer je sporno, mogoče pa je odločiti na podlagi pisnih dokazov, izvedbo naroka izrecno zahtevati (drugi odstavek 452. člena ZPP). Pri tem ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo. Toženka v obravnavanem primeru naroka ni izrecno zahtevala, o spornem dejanskem stanju pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov. Smiselno zatrjevana kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Pritožbeni ugovori, da tožena stranka prereka tudi višino vtoževane terjatve, ker pravi dolžniki (najemniki) tega niso mogli storiti, so povsem pavšalni in že zato ne morejo biti utemeljeni. Tožena stranka namreč ne pojasni niti zakaj meni, da so bile storitve napačno zaračunane, v čem je obračun napačen in kakšen bi po njeni oceni moral biti. Hkrati te navedbe pomenijo nedovoljene pritožbene novote, saj jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. V sporih majhne vrednosti pa sodišče ne sme upoštevati dejstev (in dokazov), ki jih je stranka predlagala oziroma navedla v vlogah, ki jih je vložila izven možnosti po 451. in 452. členu ZPP.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo.

11. Kadar stranka zahteva povrnitev pravdnih stroškov (vključno s pritožbenimi), mora opredeljeno navesti, kateri ti stroški so (drugi odstavek 163. člena ZPP). To pomeni, da mora navesti postavke, za katere zahteva povrnitev in znesek po vsaki postavki. Tožena stranka je navedla le, naj ji sodišče odmeri stroške po lastni presoji. Takšna zahteva ne pomeni specificirane zahteve za povrnitev stroškov. Višje sodišče zato o njej ni odločalo. Na drugi strani je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov, nastalih s sodno takso za odgovor na pritožbo. Ker takšna taksa ni predvidena, tožeča stranka do njenega povračila ne more biti upravičena. Zahtevo za njeno povrnitev je bilo zato treba zavrniti.

Op. št. (1): Tako tudi VSL Sodba I Cpg 487/2010, VSL sodba II Cpg 1000/2013, VSL sodba in sklep II Cpg 1786/2013, VSL sodba II Cpg 85/2015.