Jedro

Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je toženec poravnal zapustničin dolg in da tožeča stranka ni izkazala, da je zahtevala plačilo navedenega zneska od toženca kot poroka. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni uporabilo določb OZ (1012. člen in nadaljnji členi) glede poroštva ter posledično iz tega razloga zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 279,62 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžen tožeči stranki plačati 4.268,63 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od 4.008,11 EUR od dne 22. 12. 2012 dalje do plačila, od 260,52 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, in ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodbe skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti 1.482,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Primarno izpostavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in to tako glede ugotovitve, koliko naj bi znašala vrednost podedovanega premoženja, ter posledično, da toženec za terjatve pokojničinih upnikov odgovarja le do vrednosti 81.015,82 EUR (obrazložitev sodišča v 33. točki). Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tudi glede ugotovitve, da je toženec z zneskom 4.754,26 EUR poravnal zapustničin dolg iz naslova negativnega stanja na pri tožeči stranki odprtem računu in ne svojo obveznost po poroštveni izjavi. Isti pritožbeni razlog sodišču očita v zvezi z odločitvijo, da naj bi le znesek 2.460,00 EUR (razlike med plačanim zneskom 4.100,00 EUR in zneskom 1.640,00 EUR) plačanega davka na promet nepremičnin predstavljal znesek, ki ga mora toženec kriti iz svojih sredstev. Zmotno in nepopolno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi s tem, ko je k zneskom, ki jih je poravnal toženec kot dedič, prištelo tudi znesek 3.014,52 EUR, plačilo katerega je uveljavljala in ga tudi dosegla z enostranskim pobotom svoje terjatve po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 207/2014 z dne 12. 1. 2016 Zavarovalnica .... Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, kot tudi stroškov te pritožbe, v roku 8 dni po prejemu odločbe, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in tudi sama priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo dolga pokojne I. M. iz naslova poslovanja s kreditno kartico Visa Elektron od toženca kot njenega dediča. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo sporna dejstva med pravdnima strankama, in sicer obseg in vrednost podedovanega premoženja; ali je toženec upravičeno poplačal nekatere izmed dolgov iz premoženja zapustnice oziroma ali je sploh poplačal zapustničin dolg ali zgolj svoj dolg; ali je toženec še dolžan plačati vtoževano terjatev ali pa je kot dedič že poplačal zapustničine dolgove do vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pravilno je zaključilo, da znaša vrednost podedovanega premičnega in nepremičnega premoženja toženca 81.015,82 EUR (= 570,82 EUR + 80.445,00 EUR) in da je to tudi tista vrednost, do katere toženec odgovarja za zapustničine dolgove. Ker je toženec dokazal, da je utemeljeno poplačal dolgove zapustnice in zapuščine celo v znesku (83.125,53 EUR), višjem od vrednosti zapuščine, kot je njegova obveznost v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče tako kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, se nanje povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Pritožbene navedbe pa še presoja, kot sledi.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo vsebine pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojni M. I. D 381/2012 z dne 27. 11. 2012 z izpodbijano sodbo določilo nižjo vrednost podedovanega nepremičnega premoženja, kljub temu, da toženec vrednosti, navedeni v sklepu o dedovanju (82.000,00 EUR), ni nasprotoval ne kot stranka zapuščinskega postopka ne v tej pravdi. Ker je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke, da znaša vrednost podedovanega premoženja 82.000,00 EUR in da toženec za terjatve pokojničinih upnikov posledično odgovarja le do višine 82.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo vrednost podedovanega premoženja. Na pravilnost te odločitve sodišča ne vpliva, da toženec vrednosti, navedeni v sklepu o dedovanju (82.000,00 EUR), ni nasprotoval, saj ugotovitev zapuščinskega sodišča o vrednosti zapuščine ne pomeni, da je zapuščina dejansko toliko vredna, temveč ima ta ugotovitev pomen zgolj za odmero sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine1. Slednje je nenazadnje poznano tudi pritožnici, saj je, kot je povzelo sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa, prerekala vrednost podedovane 4/10 nepremičnine parc. št. 543/2 in 543/1 k.o. ... s sklicevanjem, da se vrednost zapuščine v zapuščinskem postopku ne ugotavlja, temveč zgolj oceni zaradi odmere sodne takse.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da po drugi strani sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka mnenja izvedenca gradbene stroke mag. A. Š. ni priznavala, oziroma da je obrazloženo izpostavljala, da je njegovo mnenje nestrokovno, v nasprotju s pravili stroke in da pravzaprav ni upoštevno za ta postopek. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve tržne vrednosti sporne nepremičnine ob smrti pokojne I. M. angažiralo izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke mag. A. Š., ki je sicer nepopolno in nejasno izvedensko mnenje oziroma cenitveno poročilo z dne 29. 6. 2017 pisno dopolnil dne 6. 4. 2018, tako da v njem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (26. točka obrazložitve), ni nejasnosti, nepopolnosti ali nasprotij samih s seboj, med seboj ali z raziskanimi okoliščinami in tudi ni dvoma o njegovi pravilnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 26. 4. 2018 sicer navedla, da na dodatna izvedenčeva pojasnila oziroma odgovore iz dopolnilnega cenitvenega poročila nima pripomb, vendar je še vedno zatrjevala, da izvedenec tržne vrednosti sporne nepremičnine ni pravilno ugotovil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot povsem pravilno sprejema odločitev in razlago prvostopenjskega sodišča, da so takšne navedbe tožeče stranke neutemeljene in pavšalne oziroma takšne, ki izražajo zgolj nestrinjanje s samim izvedenskim mnenjem izvedenca ter z njegovo dopolnitvijo. Dokazna ocena izvedenskega mnenja oziroma cenitvenega poročila ter njegove dopolnitve je vestna in skrbna; mnenje in cenitev z dopolnitvijo je takšno, da je upoštevno za ta postopek, zato nasprotne trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je, kot je obrazložilo v točki 27, na podlagi pisne dopolnitve izvedenskega mnenja ugotovilo, da je izvedenec ocenil vrednost nepremičnin po načinu tržnih primerjav, ki se najpogosteje uporablja za cenitev stanovanjskih objektov, in da je tudi pojasnil, zakaj sta ostala dva načina ocenjevanja vrednosti nepremičnin (nabavnovrednostni način in na donosu zasnovan način) manj uporabna v konkretnem primeru; da je tudi podrobno obrazložil Tabelo 1 v prvotnem izvedenskem mnenju; da je pojasnil, zakaj je pri izračunu vrednosti sporne nepremičnine uporabil neto tlorisno površino nepremičnine; da se je opredelil tudi do podatkov o povprečni ceni uporabne površine v mnenju cenilca mag. B. P.. Glede na navedeno sodišče prve stopnje upravičeno ni dvomilo o pravilnosti s strani izvedenca mag. A. Š. na podlagi pregleda razpoložljive spisovne dokumentacije, zunanjega ogleda sporne nepremičnine ter nanalize konkretnih prodaj starejših stanovanjskih hiš v Celju po načinu tržnih primerjav podane ocene, da znaša tržna vrednost nepremičnine parc. št. 543/2 in 543/1, obe ko. .... na dan zapustničine smrti 201.112,00 EUR, kar pomeni, da znaša vrednost 4/10 deleža sporne nepremičnine, ki spada v zapuščino, 80.445,00 EUR, kar je tudi vrednost podedovanega nepremičnega premoženja toženca.

8. Tožeča stranka nadalje pritožbeno še izpostavlja, da sodišče v sodbi ni ničesar navedlo glede izvedeniškega mnenja izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke mag. B. P. z meseca junija 2016, ki je bilo sicer pridobljeno v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 513/2013, in glede mnenja oziroma cenitve cenilca K. J. (P.d.o.o., Celje) z dne 21. 12. 2012, in to kljub dejstvu, da je sicer v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da bo mnenji, prav tako pa tudi brez soglasje tožeče stranke pridobljeno cenitev izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke Janeza Kluglerja z dne 1. 8. 2012, upoštevalo kot del trditvene podlage pravdnih strank. Ker se sodišče do teh mnenj ni opredelilo, očitno jih sploh ni upoštevalo, je s tem po mnenju tožeče stranke zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče se s tožečo stranko ne strinja. Prvostopenjsko sodišče je v 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno navedlo, da se je izvedenec opredelil tudi do podatkov o povprečni ceni uporabne površine v mnenju cenilca mag. B. P., in se je torej s tem, ko je sledilo izvedencu mag. A. Š. jasno in evidentno opredelilo tudi do navedb tožeče stranke, vsebovanih v navedenem izvedenskem mnenju mag. B. P. (ni jim sledilo). Tudi sicer iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje trditvam, vsebovanim v gornjih dveh izvedenskih mnenjih, ni sledilo, zato uveljavljen pritožbeni razlog ni podan.

9. Ne drži, da je iz zgoraj navedenega razloga sodišče prenizko ovrednotilo vrednost s strani tožene stranke podedovanega premoženja in s tem določilo posledično prenizek znesek, do katerega naj bi odgovarjal toženec za terjatve pokojničinih upnikov. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da iz cenitve mag. B. P. izhaja namreč bistveno višja vrednost nepremičnega premoženja, ki je bilo predmet dedovanja po pokojni M. I., zato je neutemeljena pritožbena navedba, da v kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi te cenitve, potem bi moralo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi. Ne drži, da se sodišče do omenjenih cenitev ni opredelilo in da jih ni presojalo. Res se do njih ni izrecno opredelilo, a iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da jih ni spregledalo, zato ni utemeljen očitek, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožeča stranka je, kot je navedla v vlogi z dne 12. 1. 2017, iz cenitve izvedenca K. J. v svojo trditveno podlago povzela ugotovitev, da je bila predmetna nepremičnina, ki v naravi predstavlja stanovanjski objekt na parcelah št. 543/1 in 543/2 k.o. ..., vključno z zunanjo ureditvijo in zazidanim zemljiščem ob presoji vpliva posameznega načina vrednotenja na dan 19. 12. 2012 ocenjena v znesku 215.000,00 EUR; pri tem pa je bila po načinu tržnih primerjav ovrednotena še višje, in sicer na znesek 227.598,23 EUR. Tožeča stranka je v navedeni vlogi navedla, da s tako cenitvijo soglaša, saj potrjuje njene dotedanje navedbe, da je predmetna nepremičnina bila vredna več kot pa le 205.000,00 EUR. V obeh primerih cenitve z dne 21. 12. 2012 gre po njenem torej za višjo tržno vrednost predmetne nepremičnine, kot pa jo je toženec navajal. Kot dodaten dokaz glede na cenitev z dne 21. 12. 2012 in ob upoštevanju, da si je cenilec K. J.nepremičnino tudi ogledal, je tožeča stranka predlagala, da se tega izvedenca na naroku še zasliši. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno in pravilno zavrnilo kot nepotreben za razsojo, saj je zaradi ugotovitve tržne vrednosti sporne nepremičnine ob smrti pokojne M. I. angažiralo izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke mag. A. Š.. Tožeča stranka pa tudi sicer ob podaji dokaznega predloga z zaslišanjem K. J. ni zatrjevala dejstev in okoliščin, ki bi vplivale na ceno nepremičnin in o katerih bi le-ta izpovedal, zato tudi zgolj s pritožbenim pavšalnim oziroma nekonkretiziranim navajanjem, da si je ta cenilec za razliko do s strani sodišča postavljenega cenilca celotno nepremičnino tudi ogledal, predvsem pa svoje mnenje oziroma cenitev izdelal na podlagi pravilnih podatkov, strokovno pravilno in popolno, ne more ovreči pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da zaslišanje te priče ni potrebno. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neutemeljene zavrnitve dokaza, da se naj kot priča zasliši cenilec K. J., zato ni podana. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema lastne ocene pritožbe, da je zato, ker je bila cenitev izdelana v letu 2012 za potrebe banke, ki je bodočima kupcema predmetne stanovanjske hiše odobravala posojilo, takšna cenitev brez dvoma veliko bolj verodostojna in prepričljiva kot pa cenitev, ki jo je izdelal sodni cenilec, saj je izvedeni dokazi ne potrjujejo. Ker tožeča stranka v zvezi z navedenim dokaznim predlogom niti ni podala trditev, kateri so relevantni podatki o nepremičnini, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi z zaslišanjem omenjene priče sodišče v vsakem primeru pridobilo relevantne podatke o nepremičnini, pa tudi o tem, zakaj oziroma kateri razlogi so bili upoštevani pri določitvi vrednosti nepremičnine v višini 215.000,00 EUR. Lasten zaključek, sicer pa tudi nedovoljeno pritožbeno navedbo glede na neizkazanost pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, predstavlja pritožbena navedba, da ne gre prezreti tudi pomembnega dejstva, da je omenjena priča mnenje izdelala za podjetje P. d.o.o. s sedežem v Celju in so mu tako razmere na trgu nepremičnin bistveno bolj poznane, kot pa to velja za izvedenca A. Š.. Posledično ni utemeljen očitek, da je sodišče zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem K. J. sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje.

11. Pritožnica se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča, da je toženec z zneskom 4.754,26 EUR poravnal zapustničin dolg iz naslova negativnega stanja na njenem osebnem računu odprtem pri ... d.d.. Sodišču očita, da je kljub številnim nasprotnim dokazom v utemeljitev svoje odločitve navedlo zgolj, da je sledilo v tem delu izpovedbam toženca. Pritožnica trdi, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo nespornih dejstev, ki izhajajo iz v spis predloženih listin in pomenijo, da izpovedba toženca ni bila utemeljena, ni bila iskrena. Toženec je namerno izpovedoval, da o poroštvu naj ne bi vedel ničesar, čeprav listine v spisu tega ne potrjujejo. Če bi sodišče pravilno presodilo potrdilo o opravljenih plačilih Banke Celje d.d. z dne 16. 1. 2013, iz katerega nesporno izhaja, da banka potrjuje, da je toženec izvršil nakazila sledečim upnikom, med katerimi je v 3. vrstici navedena tudi Abanka Vipa d.d. z zneskom 4.754,26 EUR, potem ne more biti nobenega dvoma, da je toženec poravnal terjatev svojim upnikom. Tudi potrdilo o opravljenih storitvah z dne 4. 1. 2013 Banke Celje d.d., iz katerega izhaja, da je toženec od kupke K. B. na račun kupnine za hišo prejel na svoj račun pri omenjeni banki znesek 4.986,74 EUR, po drugi strani pa je taista kupka izvršila tudi poplačilo kredita na račun ... v višini 51.013,26 EUR, ne pušča nobenega dvoma o tem, da je toženec potem kot komitent ... d.d. iz prej omenjenega zneska poravnal zgolj 4 dni kasneje svoje obveznosti do ...d.d.. To po mnenju pritožnice nesporno potrjuje tudi izpisek št. 1 toženca od ...d.d. z dne 20. 1. 2013, kjer je jasno navedeno, da s plačilom zneska 4.754,26 EUR poravnava svoje obveznosti. Omenjeni izpisek je sodišče prve stopnje popolnoma napačno ocenilo oziroma ovrednotilo. Čeprav je pravilno ugotovilo, da pri plačilu 4.754,26 EUR ni nikjer navedeno ime zapustnice M. I., kar seveda tudi potrjuje, da je plačeval svoje obveznosti, pa je sodišče potem v nadaljevanju spregledalo, da je pri najmanj štirih nakazilih oziroma plačilih, razvidnih prav tako iz tega izpiska št. 1, vedno navedeno imeI. M., kar pomeni, da je že iz tega, kako je toženec opredeljeval svoja takratna plačila, mogoče ugotoviti, da je s plačilom zneska 4.754,26 EUR nesporno plačal svojo obveznost in ne obveznost zapustnice. Pritožba navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v tem delu tudi posledica dejstva, da sodišče ni upoštevalo prepričljivo in z drugimi izvedenimi dokazi podprto izpovedbo priče A. Š.. Ta priča je namreč jasno oziroma verodostojno izpovedala, da se je s tožencem pogovarjala o tem, kaj so v bistvu zapustničini dolgovi »in kaj je on, ker on je bil kot porok tukaj na tem računu in kot porok bi bil dolžan poravnati to in zato je pač poravnal ta znesek«. Prav tako je pojasnila, da se je kot bančnica sicer s tožencem pogovarjala tudi o tem, da mora vsak dedič poravnati dolgove v višini prejete dediščine in da je seveda to tožencu tudi takrat povedala. Pojasnila je tudi, kar sicer nesporno potrjuje tudi prej omenjeni listinski dokazi v spisu, da je toženec od njih prejel podatke o točnem znesku 4.754,26 EUR in ga potem plačal. Pri odločitvi, ki po mnenju tožeče stranke ni pravilna, sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec, kot bivši vodilni uslužbenec zavarovalnice, skozi svojo dolgoletno prakso dobro vedel, kaj je poroštvo in kaj so obveznosti povezane s tem.

12. Tožeča stranka kritiko dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva - v tem primeru gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitana bistvena kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vestno in skrbno ocenilo izvedene dokaze, dokazna ocena pa je tudi analitično sintetična. Tožeča stranka se neutemeljeno zavzema za drugačne dejanske zaključke. V pritožbi zmotno navaja, da je sodišče tudi v 5. in 9. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj je štelo, da je toženec z zneskom 4.754,26 EUR poravnal zapustničin dolg, saj je v teh točkah zgolj povzelo navedbe pravdnih strank. Ne drži, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved toženca, saj jo je oprlo tudi na listinske dokaze, in sicer dopis tožeče stranke z dne 31. 5. 2012 in na bančne izpiske, na izpovedbo priče A. Š. ter na dejstvo, ki pritožbeno ni izpodbijano, da tožeča stranka ni izkazala, da je zahtevala plačilo navedenega zneska od toženca kot poroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede na ostale izvedene dokaze upravičeno sledilo tožencu. Ne drži niti, da ni upoštevalo izpovedbe priče A. Š., saj je tudi izpovedbo te priče pravilno dokazno ocenilo v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča ni izpovedala zgolj, kar selektivno izpostavlja pritožba, pač pa tudi to, da se je toženec sam odločil, katere od dolgov bo poravnal kot dedič in katere kot porok, sodišču prve stopnje pa je toženec jasno izpovedal, da je navedeni znesek plačal kot dedič. Sodišče prve stopnje je temu utemeljeno sledilo, ne glede na okoliščino, da je na bančnem izpisku ... d.d. z dne 20. 1. 2013 pod prilogo B9 pri namenu plačila navedenega zneska zavedeno zgolj „poravnava obveznosti“ brez dopisa „M. I.“, iz razlogov, ki jih je navedlo v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati s pritožnico, da je sodišče izpisek popolnoma napačno ocenilo oziroma vrednotilo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi potrdilo o opravljenih plačilih ... d.d. z dne 16. 1. 2013 (oziroma 11. 1. 2013, kot je navedeno v prilogi B3), in sicer v zvezi z dokazom - izpiskom z dne 20. 1. 2013 pod prilogo B9, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da ne more biti nobenega dvoma, da je toženec poravnal terjatev svojim upnikom. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s pritožnikom, da je sodišče napačno ocenilo in ovrednotilo izpisek z dne 4. 1. 2013 ... d.d.. Ta izpisek, glede na pravilno dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ne izkazuje, da je toženec s plačilom zneska 4.754,26 EUR poravnaval svoje obveznosti. Ne drži niti, da je sodišče spregledalo, da je pri najmanj štirih nakazilih oziroma plačilih, razvidnih iz izpiska št. 1 vedno navedeno ime M. I. Bistveno je, da je v točki 35 sodišče obrazložilo, zakaj šteje, da gre tudi pri tistih nakazilih, kjer ni navedeno, da gre za dolg M. I., za poravnavo dolga M. I. Pritožničino sklepanje, da je že iz tega, kako je toženec opredeljeval svoja takratna plačila, mogoče ugotoviti, da je s plačilom zneska 4.754,26 EUR nesporno plačal svojo obveznost in ne obveznost upnice, zato ni utemeljeno. Navedbe, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je toženec, kot bivši vodilni uslužbenec zavarovalnice skozi svojo dolgoletno prakso dobro vedel, kaj je poroštvo in kaj so obveznosti povezane s tem, kakor tudi navedbe, da je toženec glede na svoje predhodno delo in pri delu pridobljeno znanje očitno tudi sam dobro vedel, da mora to terjatev poplačati, pa je tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi. Ker ni izkazala pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP, so te pritožbene navedbe nedopustne.

13. V pritožbi je nadalje navedeno, da je odločitev sodišča nepravilna, saj ni upoštevalo, da se je toženec kot porok s podpisom posebne poroštvene izjave z dne 16. 12. 2011 pisno obvezal, da bo sam poravnal vse neplačane in ostale obveznosti iz Pogodbe o prekoračitvi stanja na osebnem računu zapustnice, v kolikor jih ne plača uporabnik osebnega računa oziroma v tem primeru zapustnica. Sodišču očita, da se je pri tem neutemeljeno sklicevalo na razlogovanje zapuščinskega sodišča, ko je navedlo, da je navedeno terjatev tožeče stranke iz naslova negativnega stanja na zapustničinem osebnem računu povzelo v sklep o dedovanju z dne 27. 11. 2012. Tožeča stranka se namreč zapuščinske obravnave ni udeležila in torej tudi ni imela nobenega vpliva na odločitve oziroma navedbe zapuščinskega sodišča v sklepu o dedovanju. Tudi gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da je od nje zahtevala plačilo poroštvene obveznosti, temveč je svojo terjatev prijavila v zapuščinski postopek. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v zapuščinskem postopku glede na vsebino dopisa z dne 31. 5. 2012 imela namen sporočiti svojo terjatev do zapustnice, kot je to razlogovalo tudi zapuščinsko sodišče in terjatev tožeče stranke iz naslova negativnega stanja na zapustničinem osebnem računu povzelo v sklep o dedovanju D 381/2012 z dne 27. 11. 2012. Na pravilnost take razlage oziroma ugotovitve ne vpliva, ali se je tožeča stranka udeležila zapuščinske obravnave ali ne.

14. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je toženec poravnal zapustničin dolg in da tožeča stranka ni izkazala, da je zahtevala plačilo navedenega zneska od toženca kot poroka. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni uporabilo določb OZ (1012. člen in nadaljnji členi) glede poroštva ter posledično iz tega razloga zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve. Nenazadnje pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da gre pri poroštvu za izpolnitev tuje obveznosti in četudi je toženec bil porok svoji ženi, to ne spremeni dejstva, da je plačal njen dolg in ne svojega.

15. Glede na to, da se je izkazalo za neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi 8. člena ZPP na podlagi dokazov ugotoviti, da toženec s plačilom zneska 4.754,26 EUR ni poravnaval dolga kot dedič zapustnice, je neutemeljen tudi očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP, kar je vplivalo na to, da je sodba nepravilna oziroma nezakonita.

16. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče zmotno in nepravilno štelo, da je obveznost toženca iz naslova plačila davka na promet nepremičnin le 2.460,00 EUR in ne 4.100,00 EUR, koliko je sicer dejansko toženec dejansko plačal iz tega naslova. Navaja, da sodišče ni upoštevalo ne odločbe FURS ne nespornih listinskih dokazov, da je toženec kot zavezanec za omenjeno plačilo poravnal celoten znesek davka v višini 4.100,00 EUR. V tem delu bi torej sodišče prve stopnje moralo v celoti slediti utemeljenemu prerekanju navedb tožene stranke s strani tožeče stranke. Tako v zapuščinskem postopku kot v zvezi s kasnejšo prodajo oziroma menjavo nepremičnin je namreč toženec ravnal izključno v svojem interesu. Toženec bi namreč za dolgove zapustnice odgovarjal tudi ne glede na dejstvo, ali bi kasneje podedovano nepremičnino podedoval ali ne. Ker se je odločil za prodajo in ker je po predpisih, ki jih upošteva FURS pri odmeri davka, to nesporno izhaja tako iz odločbe DURS, ki je v spisu, kot tudi iz dopisa FURS z dne 27. 12. 2012, bil le toženec zavezanec za omenjeno plačilo in je dejansko tudi poravnal davek na promet nepremičnin v znesku 4.100,00 EUR, bi bilo edino pravilno, da bi sodišče ugotovilo, da je s tem plačilom toženec poravnal le svoje obveznosti ne pa delno tudi obveznosti zapustnice. Nelogično je, trdi pritožnica, da sodišče obveznosti iz naslova plačila omenjenega davka razmejuje med že pokojno osebo - zapustnico in med tožencem kot nespornim zavezancem. Pravdno sodišče nima nobene pristojnosti spreminjati predhodne pravnomočne odločitve upravnih organov oziroma ne more na takšen način, kot je to napravilo v izpodbijani sodbi, posegati v kogentne določbe Zakona o davku na promet nepremičnin. Pritožbeno sodišče se z gornjimi pritožničinimi stališči sicer strinja, a navedeno ne vpliva na odločitev, ker je pritožnik, tudi če se ne upošteva zneska, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje kot upravičen strošek oziroma dolg zapuščine, še vedno plačal več dolgov, kot pa znaša vrednost podedovanega premoženja.

17. Tožeča stranka nadalje v pritožbi izpodbija kot nepravilno odločitev sodišča, obrazloženo v 36. točki, da je bil s pobotom zavarovalnice poravnan dolg po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 207/2014 z dne 12. 1. 2016, katerega glavnica znaša 3.014,52 EUR, in da je bila torej poravnana obveznost toženca kot dediča. Trdi, da je sodišče nepravilno ocenilo, da toženec brez svoje krivde omenjenih navedb in dokazov ni mogel navajati oziroma predložiti prej. Iz omenjene sodbe pa izhaja ravno nasprotno, in sicer dejstvo, da je Zavarovalnica ... omenjeno terjatev sprva izterjevala v izvršilnem postopku in da je bil sklep o izvršbi izdan že dne 27. 8. 2013 pod opr. št. VL 134112/2013. Glede na to, da bi tožena stranka že do prvega naroka za glavno obravnavo iz tega razloga lahko v spis predložila podatke o omenjeni izvršbi oziroma terjatvi Zavarovalnice ... d.d., je po mnenju pritožnice potrebno ugotoviti, da je odločitev sodišča, ki ni upoštevalo prekluzije iz 286. člena ZPP, nepravilna oziroma nezakonita. Pritožbeno sodišče gornje argumentacije ne sprejema. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izjave Zavarovalnice ... d.d. o izvedbi enostranskega pobota z dne 11. 5. 2016 (pod prilogo B17) ugotovilo, da je slednja tega dne opravila enostranski pobot svoje terjatve po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 207/2014 z dne 12. 1. 2016 (pod prilogo B16) s toženčevo terjatvijo iz naslova življenjskega zavarovanja po polici št. 8119023. Kot navaja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je jasno, da tožena stranka pred izdajo sodbe le-te ni mogla predložiti brez svoje krivde, pred 12. 1. 2016 pa tudi ni bilo jasno, ali je terjatev Zavarovalnice ... d.d. sploh utemeljena. Zgolj to, da je zoper toženo stranko že tekel drug postopek, ne pomeni, da bi tožena stranka morala vedeti in predvideti, kakšen bo razplet postopka, sploh glede na to, da si je v postopku prizadevala za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da ni imela tožena stranka nobene obveznosti do tožeče stranke predložiti podatke o terjatvi Zavarovalnice ... d.d.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot pravočasno upoštevalo v dne 12. 5. 2016 vloženi pripravljalni vlogi podane navedbe tožene stranke in takrat priloženo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 207/2014 z dne 12. 1. 2016 ter izjavo Zavarovalnice ... d.d. o izvedbi enostranskega pobota z dne 11. 5. 2016, saj je pravilno ocenilo, da toženec brez svoje krivde omenjenih navedb in dokazov ni mogel navajati oziroma predložiti prej. Po zgoraj obrazloženem ne drži, da iz omenjene sodbe izhaja ravno nasprotno. Kot je navedla tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pa ni relevanten izvor sredstev, s katerimi je bil izveden pobot, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je pobot zavarovalnica opravila s toženčevo terjatvijo iz naslova življenjskega zavarovanja do zavarovalnice, kar pomeni, da to ni v nobeni zvezi z zapustnico, in navedbe, da je bila zavarovalnica poplačana iz premoženja toženca. Odločitev sodišča prve stopnje, da je s pobotom bil torej poravnan dolg po navedeni sodbi, katerega glavnica znaša 3.014,52 EUR in ki izvira iz regresnega zahtevka zavarovalnice iz naslova zavarovane prekoračitve negativnega stanja na bančnem računu pokojne I, M. pri takratni.... d.d., za katerega je toženec odgovarjal kot dedič, je po obrazloženem materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj upravičeno ni upoštevalo določb ZPP glede prekluzije navedb in dokazov. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da sodišče ni spregledalo navedb navedb tožeče stranke glede tega v pripravljalni vlogi z dne 5.12.2018. 18. Pritožnica nazadnje še izpostavlja, da je izpodbijana odločitev obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v zvezi z odločitvijo glede zneska 4.754,26 EUR in zneska 4.100,00 EUR ter zneska 3.014,52 EUR odločitev o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki oziroma prepisi zvočnih posnetkov. Glede slednjega še posebno izpostavlja zapisnik zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 11. 2. 2016 glede izpovedbe priče A. Š.. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo v razlogih sodbe pravilne vsebine listin v zvezi z odločitvijo o prej zgoraj omenjenih zneskih, ki so odločilnega pomena za pravilno razsojo v tej zadevi, kar je že pojasnila pri opredelitvi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19. V zvezi z grajo, navedeno v prejšnji točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da „protispisnost“ obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je očitek protispisnosti nekonkretiziran, saj pritožnica ne pojasni, do katere napake je prišlo pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe priče, zaradi česar je onemogočen preizkus utemeljenosti tega pritožbenega očitka. Če pa z njim meri na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, le-ta ni utemeljen iz razlogov, ki so navedeni že zgoraj.

20. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da niso utemeljeni niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj so to potrebni pravdni stroški, glede na to, da se je tožena stranka v tej vlogi opredelila do vseh pritožbenih navedb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT), materialne stroške v višini 7 točk po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj tako 279,62 EUR. tožeča stanka mora odmerjene stroške mora povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila (prvi odstavek 279. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 1786/2009 in sklepom I Cp 1110/2017.