Jedro

Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposleni razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. To pomeni, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v plačni razred zaradi večopravilnosti, delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2012 obračunati bruto razliko v plači, in sicer med dejansko izplačano plačo in 31. plačnim razredom, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.“ - v II. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 985,15 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila, svoje stroške pa krije sama“.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 639,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2012 obračunati bruto razliko v plači, in sicer med izplačano plačo in 31. plačnim razredom, odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezne neto zneske razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega mesečnega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), višji zahtevek pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 260,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka, svoje stroške postopka pa krije sama (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je večopravilnost glede na obseg in količino dodatnega dela znašala le 20 %. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je ogled skupine predstavljal delo, za katerega je vključno s pripravami potrebovala dva do tri delovne dni, za pet ogledov na mesec pa 10 do 15 delovnih dni, kar pomeni, da je skupaj z delom pri pripravi marketinškega newslettra večopravilnost v tožničinem primeru znašala več kot 40 % njenega dela. Zaradi tega bi morala biti tožnica razvrščena vsaj 4 razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da delavec lahko prejme na podlagi Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela (v nadaljevanju: Pravilnik) dodatek le na podlagi obrazloženega predloga nadrejenega delavca. Nadrejena A.A. je, zaslišana kot priča, povedala, da je tožnica opravljala dodatne naloge namesto svojih rednih delovnih nalog, saj se je obseg njenega rednega dela zmanjšal v tolikšni meri, da ni več dosegal polnega delovnega časa. Dejstvo, da je tožnica opravljala določene naloge, ki niso bile izrecno navedene v pogodbi o zaposlitvi, še ne pomeni, da je avtomatično upravičena do višje plače zaradi večopravilnosti. Tožena stranka opozarja, da je bila tožnica na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča uvrščena v višje vrednoteno delovno mesto od tistega, katerega dela in naloge je v resnici opravljala. V obdobju od avgusta 2008 do 1. 10. 2012 je tožnica že prejela višjo plačo od tiste, ki bi jo sicer prejela za opravljanje dejanskega dela. Poleg tega navaja, da je sodišče v tem sporu odločilo o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nasprotuje tudi prisojeni višini dodatka za večopravilnost in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjujeta stranki. Zlasti ni podana s strani tožene stranke zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za ugotovitev identičnosti dveh sporov so odločilni izrek pravnomočne sodbe, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava, ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 229/2012 z dne 18. 6. 2015). Izrek pravnomočne sodbe v zadevi opr. št. I Pd 876/2013 ni identičen vsebini novega tožbenega predloga v tem sporu, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da gre v obravnavanem individualnem delovnem sporu za že razsojeno stvar. Tožnica ne navaja določno, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. Izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Na podlagi prvega odstavka 8. člena Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda ... (Ur. l. RS, št. 69/2008 - v nadaljevanju: Aneks) se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri (4) plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela Pravilnik, ki je uredil postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela, po katerih se lahko zaposlenega razvrsti za največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. Skladno s 4. členom Pravilnika se večopravilnost določi na podlagi obrazloženega predloga neposrednega vodje zaposlenega in po presoji Kadrovske službe in Službe za organizacijo dela, direktorja ... in vodij OE v obliki izdaje aneksa k pogodbi o zaposlitvi, v 5. členu pa je natančneje predpisana tudi vsebina predloga.

8. Iz navedene ureditve večopravilnosti izhaja, da ima delodajalec pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in doseganju meril ter po predpisanem postopku uvrsti v do štiri razrede višjega plačnega razreda od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da izplačilo višje plače zaradi večopravilnosti ni avtomatično, temveč da gre za (diskrecijsko) odločitev delodajalca, ali bo javnega uslužbenca razvrstil v višji plačni razred. Toženi stranki je prepuščeno, da se odloči o morebitni določitvi večopravilnosti, nato pa še o njeni višini. Ne gre torej za pravico iz delovnega razmerja, ki bi tožnici pripadala po samem zakonu, ampak Aneks in Pravilnik delodajalcu omogočata, da javnega uslužbenca razvrsti v višji plačni razred.

9. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je nadrejena A.A., ki je na podlagi Pravilnika pristojna za vložitev obrazloženega predloga za določitev večopravilnosti, tožnici odredila dodatna dela zaradi zmanjšanega obsega njenega osnovnega dela, ne da bi dodatna dela presegla polni delovni čas oziroma 40 ur na teden. Po opisu delovnega mesta, na katerega bi morala biti tožnica skladno s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 876/2013 z dne 16. 1. 2014 prevedena (organizator dnevne priprave programov), bi bila tožnica po nalogu neposrednega vodje dolžna opravljati vsa druga dela s področja dejavnosti, ki ustrezajo njeni strokovni izobrazbi, znanju in usposobljenosti. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno opozarja, da je bila tožnica na podlagi citirane pravnomočne sodbe uvrščena v višje vrednoteno delovno mesto (organizator dnevne priprave programov) od tistega, katerega dela in naloge je v resnici opravljala, in da je zato v spornem obdobju prejela tudi višjo plačo od tiste, ki bi jo sicer prejela za opravljanje dejanskega dela.

10. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Ker tožnica ni upravičena do razvrstitve v višji plačni razred zaradi večopravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Ker tožnica v sporu ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka. O njih je sodišče odločilo na podlagi priglašenih stroškov tožene stranke, skladno s 154. in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako je tožnica dolžna toženi stranki povrniti nagrado za postopek v višini 409,50 EUR, nagrado za narok v višini 378,00 EUR, pavšalni znesek za ptt storitve v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 177,65 EUR, kar skupno znaša 985,15 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 504,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupno znaša 639,28 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pritožbe pa tožnica krije sama.