Jedro

Glede na to, da je geodetski posnetek dejanskega stanja, torej stanja na terenu, izdelal za to ustrezen strokovnjak, tj. geodet, se sodišče strinja s toženko, da tožnik zgolj s fotografijo mejnega prostora, ne more vzbuditi dvoma v ta del projektne dokumentacije. To še posebej velja, ker gre v obravnavanem primeru za zelo majhne odmike objektov od meje, ki pa jih, kot je pravilno ugotovila toženka, dovoljujejo urbanistični pogoji Odloka OPN MOL ID za enoto urejanja prostora VI-400.

Ker je med strankama sporno tudi to, ali ima stranka z interesom na svoji nepremičnini urejeno ponikovalnico, sodišče sodi, da je bil že s tem, ko je MKČN v DGD vrisana, čeprav je na kraju samem ni, vzpostavljen dvom v to, ali DGD v tem delu pravilno prikazuje dejansko stanje ali pa je tudi glede ponikovalnice nepravilen. Po presoji sodišča je tako preveritev mogoče opraviti z ogledom na kraju samem oziroma tega pred izvedbo ogleda ni mogoče z gotovostjo izključiti, kot je to storila toženka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-2058/2019-32 z dne 9. 8. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugodil zahtevi investitorja za legalizacijo obstoječega enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2263/8-del, k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po dokumentaciji DGD št. 21/18 z datumom februar 2019, dopolnitev 1 - oktober 2019, dopolnitev 2 - december 2019 in dopolnitev 3 - marec 2021 z opisom gradnje, kot izhaja iz točke I. izreka odločbe.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevi za legalizacijo prvič ugodil 18. 6. 2020, vendar je pritožbeni organ na podlagi tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil z utemeljitvijo, da bi se moral prvostopenjski organ po četrtem odstavku 41. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) prepričati o dejanskem stanju na terenu. V ponovljenem postopku organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za legalizacijo, vključno s skladnostjo objekta z določbami Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID). Izjema so odmiki od parc. št. 2263/206, 2263/9, 2264/222 in 2264/221 k.o. ..., ki so manjši od predpisanih v prvem oziroma šestem odstavku 24. člena OPN MOL ID, vendar pa so skladni s podrobnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji (v nadaljevanju PPIPP) za EUP VI-400, po katerem je legalizacija dopustna ob upoštevanju geodetskega načrta obstoječega stanja z dne 10. 3. 2015, št. GEK-13/2015, kar je v obravnavanem primeru upoštevano.

3.Ugovore tožnika zoper legalizacijo zavrača, kar utemeljuje s tem, da iz grafičnih prikazov dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta (v nadaljevanju DGD) izhaja, da je komunalna infrastruktura v celoti urejena na investitorjevi parceli, da streha objekta ne sega na sosednje zemljišče parc. št. 2263/206 k.o. ... in da je odvod meteorne strehe urejen preko novih peskolovov v novo ponikovalnico na meji med parc. št. 2263/8 in 2264/222 k.o. ..., s čimer je lastnik te parcele soglašal. To potrjujejo tudi fotografije, ki jih je predložil investitor. Meni, da fotografija jaška in odtočne cevi, ki jo je predložil tožnik, ne izkazuje, da gre za odtočno cev iz investitorjevega objekta, speljano v jašek na tožnikovi parceli. Dokazna vrednost fotografij tako ni takšna, da bi organ lahko podvomil v pravilnost podatkov v dokumentaciji za legalizacijo. Drugih dokazov, da naj bi se meteorne vode ob nalivih stekale na tožnikovo nepremičnino, pa tožnik ni predložil. Glede na to organ z ogledom po 199. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne bi mogel preveriti, ali streha sega čez parcelno mejo in kje potekajo cevi za odpadno vodo z investitorjevega objekta. Kot neupoštevne zavrača tudi trditve, da naj bi ograja stala na tožnikovi parceli, saj ograja ni predmet zahteve za legalizacijo in organ o njej ne odloča. Predmet odločanja tudi ni uporaba nujne poti, ki poteka po robu parc. št. 2263/8 k.o. ..., ki je bila iz parcele, namenjene gradnji, izločena.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da se je treba po četrtem odstavku 41. člena GZ v ugotovitvenem postopku prepričati o dejanskem stanju, ki je na terenu, pri čemer pa je ogled na terenu le eden izmed (zanesljivih) dokazov) o dejanskem stanju. Če je mogoče stanje ugotoviti drugače, je dopusten tudi drugačen dokaz. V obravnavani zadevi je investitor DGD dopolnil s posnetkom obstoječega stanja z dne 4. 3. 2021, iz katerega je razvidno, da streha objekta ne sega na sosednje zemljišče parc. št. 2263/206 k.o. ..., ampak je od meje odmaknjena 0,09 m. Strinja se s prvostopenjskim organom, da bi uradna oseba težko preverila, ali streha sega čez parcelno mejo in potek cevi za odpadno vodo iz investitorjevega objekta. Zato je mogoče slediti temu, da je bilo stanje na terenu ugotovljeno na drugačen način, tj. s predložitvijo geodetskega načrta obstoječega stanja in fotografijami, ki jih je predložil investitor.

5.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Trdi, da iz četrtega odstavka 41. člena GZ izhaja, da se mora organ v primeru že obstoječega objekta, prepričati o dejanskem stanju na terenu, kar je prvostopenjskemu organu v odločbi z dne 25. 8. 2020 naložil tudi drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ pa v ponovljenem postopku temu neupravičeno ni sledil, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sklicuje se, da mora biti po 14. člen OPN MOL ID odmik od meje sosednjih parcel najmanj 4,00 m, v primeru manjšega odmika pa morajo s tem pisno soglašati lastniki sosednjih parcel. Tožnik soglasja za manjši odmik ni dal, poleg tega pa odmik 0,09 m od parcelne meje niti s soglasjem ni dovoljen. Res je, da PPIPP v EUP VI-400 določajo, da je legalizacija objektov dopustna kljub odstopanju od teh določil OPN MOL ID, vendar toženka ni upoštevala, da odtočni žleb objekta, ki je najbolj izpostavljen del objekta, sega čez parcelno mejo in tako meteorna voda odteka na tožnikovo zemljišče. To bi organ lahko ugotovil le z ogledom na kraju samem, ki ga kljub navodilom drugostopenjskega organa ni opravil. V zvezi odmiki in odvodom meteorne vode s strešine objekta, je investitor organu predložil le dokazila glede meje s parcelo 2264/221 k.o. ..., ni pa uredil odvoda meteorne vode iz strešine objekta na najbolj izpostavljenem delu objekta do parcelne meje s parc. št. 2263/206 k.o. ...

6.Trdi še, da bi organ na ogledu ugotovil tudi, da je mala komunalna čistilna naprava (v nadaljevanju: MKČN) v projektni dokumentaciji le vrisana, ni pa zgrajena in tako minimalni pogoji glede komunalne opremljenosti niso izpolnjeni. Ne držita niti trditvi organa, da ni odločal o ograji in da je nujna pot na zemljišču 2263/8 k.o. ..., ustanovljena za potrebe dostopa do parcele 2263/206 k.o. ... izločena iz gradnje. Odločba o legalizaciji se namreč nanaša na legalizacijo objekta s pripadajočo zunanjo ureditvijo, eden od ključnih elementov zunanje ureditve pa je ograjni sistem. Investitor je ograjo postavil na nujno pot in namestil ključavnico, tako da je tožniku onemogočil pot. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila.

8.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da MKČN ni mogoče postaviti, dokler izpodbijana odločba ni pravnomočna, saj pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja za to niso izpolnjeni pogoji. Sicer pa je objekt v celoti skladen z DGD. Opozarja na prekluzijo, saj tožnik šele v tožbi uveljavlja nezadostne odmike stavbe, žlebov in ograje. Nesporno je, da je del strehe, ki ji je tožnik v preteklosti oporekal, odstranjen. Iz previdnosti dodaja, da je lega objekta skladna z DGD, tudi žlebovi so na njeni nepremičnini. Ograja je skladno z določbami OPN MOL ID postavljena ob parcelni meji, vendar na zemljišču stranke z interesom. Drži, da je stranka z interesom postavila vrtna vrata, vendar je ključe izročila tožniku, tako da nujna pot ni ovirana. Predlaga zavrnitev tožbe.

9.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu. Zavrnilo je dokaz z vpogledom v zapisnik N 639/2019 z dne 2. 3. 2021, prvo stran sklepa IV P 450/2019 z dne 9. 7. 2021, prve tri strani sodbe in sklepa IV P 828/2018 in prve dve strani sodbe I Cp 257/2020 z dne 17. 6. 2020, saj stranka z interesom izvedbe teh dokazov ni predlagala v upravnem postopku, poleg tega pa gre za dokaze, s katerimi stranka z interesom dokazuje pravno irelevantna dejstva. Za odločitev tudi ni bilo treba izvesti ogleda na kraju samem. Nadalje je zavrnilo dokazovanje z zaslišanjem strank in ogledom na kraju samem, saj izvedba teh dokazov za odločitev ni bila potrebna.

10.Tožba je utemeljena.

11.Po četrtem odstavku 116. člena GZ se zahtevi za legalizacijo ugodi, če: - je objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje, ki je predmet legalizacije;- je dokumentacijo za legalizacijo podpisal pooblaščeni arhitekt ali inženir, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter je njen sestavni del njegova podpisana izjava, da so izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; - so bila pridobljena mnenja mnenjedajalcev, da izvedena gradnja izpolnjuje pogoje po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; - je bil plačan komunalni prispevek oziroma so bile na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka; - je izkazana pravica graditi v skladu s 35. členom tega zakona; - je stavba, ki je predmet zahteve, evidentirana v katastru stavb in objekt gospodarske javne infrastrukture, evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture in - je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta v skladu z določbami tega zakona.

12.V obravnavani zadevi je sporno, ali je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, za katerega je izdano dovoljenje za legalizacijo, in ali je izkazana pravica graditi, saj naj bi deli tega objekta po trditvah tožnika segali na njegovo nepremičnino.

13.Tožnik trdi, da bi morala toženka glede na četrti odstavek 41. člena GZ v ugotovitvenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker gre za obstoječi objekt, dejansko stanje na terenu ugotavljati z ogledom na kraju samem. Sodišče sodi, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da je ogled obvezen, saj bi omejevanje možnosti dokazovanja na določene vrste dokazov pomenilo poseg v ustavne procesne pravice (22. člen Ustave). Določbo je torej treba razumeti tako, da se mora organ prepričati o dejanskem stanju na terenu, pri tem pa velja splošno pravilo drugega odstavka 164. člena ZUP, po katerem se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Tako je tudi v obrazložitvi predloga te določbe navedeno, da ne pomeni nujno obveznega ogleda na terenu, temveč je možno dejansko stanje ugotavljati tudi s pomočjo drugih dokaznih sredstev kot so ortofoto posnetki in druge možne oblike dokazovanja dejanskega stanja na terenu.

14.Po presoji sodišča navedena določba poudarja ugotavljanje dejanskega stanja na terenu predvsem zato, ker je po 6. alineji prvega odstavka 115. člena GZ sestavni del dokumentacije za legalizacijo tudi posnetek obstoječega stanja izvedenega objekta: pri stavbah v merilu 1:100, pri drugih vrstah objektov pa 1: 200 (priključki na komunalno opremo, tlorisi, prerezi in pogledi na vse fasade pri stavbah oziroma drugi posnetki, potrebni za prikaz objekta, če gre za gradbeni inženirski objekt), ki ustreza dejanskemu stanju na terenu. Po tožnikovih trditvah DGD, ki prikazuje, da so na nepremičnini stranskega udeleženca streha, ponikovalnica in MKČN, ni v skladu z dejanskim stanjem.

15.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 3/2021 je trditveno in dokazno breme že v izhodišču na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), saj dokazno breme (ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja) praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju. V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Stranski udeleženci v upravnih postopkih namreč niso stranke in nimajo enakega položaja kot stranke. Imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranke, vendar pa jih lahko izvajajo le obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Tako ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.

16.V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije [...] mora zato predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze, zgolj pavšalno nestrinjanje ni dovolj. Stranka mora namreč s svojimi navedbami vzbuditi dvom v rešitve, predstavljene v gradbeni dokumentaciji, če bi bilo to potrebno za ugotovitev ali presojo dejstva, pomembnega za rešitev zadeve, pa potem pride v poštev tudi postavitev izvedenca, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem.

17.Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je del DGD tudi geodetski posnetek, iz katerega je razvidno, da streha objekta (žleb pa je del strehe) ne sega na sosednje nepremičnine in da je odvod meteorne vode urejen na meji s parc. št. 2263/8 in 2264/222 k.o. ..., s čimer je lastnik te nepremičnine soglašal. Glede na to, da je geodetski posnetek dejanskega stanja, torej stanja na terenu, izdelal za to ustrezen strokovnjak, tj. geodet, se sodišče strinja s toženko, da tožnik zgolj s fotografijo mejnega prostora, ne more vzbuditi dvoma v ta del projektne dokumentacije. To še posebej velja, ker gre v obravnavanem primeru za zelo majhne odmike objektov od meje, ki pa jih, kot je pravilno ugotovila toženka, dovoljujejo urbanistični pogoji Odloka OPN MOL ID za enoto urejanja prostora VI-400. Niti organ in niti sodišče ne razpolagata s strokovnim znanjem, da bi lahko ugotavljala, ali je ta posnetek dejanskega stanja napačen.

18.Enako velja za trditev tožnika, da bi morala biti predmet legalizacije tudi ograja, ki naj bi se nahajala na njegovi nepremičnini, zaradi česar legalizacija ni dopustna. Ograja namreč, sodeč po priloženem DGD, ni predmet legalizacije, kar v primeru, da je to samostojen objekt, tudi ni potrebno. Na tožniku pa je trditveno in dokazno breme glede tega, da ograja ni samostojen objekt, ampak del objekta, ki je predmet legalizacije oziroma, da je takšna ograja, kot je postavljena, nezahteven ali zahteven objekt, ki je sploh lahko predmet legalizacije. Za enostavne objekte namreč velja, da gradbeno dovoljenje ni pogoj za njihovo gradnjo (1. alineja prvega odstavka 5. člena GZ). Ker tožnik ni izpolnil niti trditvenega bremena, je presoja toženke, da ograja ni predmet legalizacije, pravilna.

19.Drugače je z zagotavljanjem minimalne komunalne oskrbe objekta. Kot izhaja iz že citirane določbe 6. alineje prvega odstavka 115. člena GZ mora dokumentacija za legalizacijo vsebovati posnetek obstoječega stanja izvedenega objekta, ki ustreza dejanskemu stanju na terenu. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval, da ne drži, da je MKČN na investitorjevi parceli in da je DGD, ki jo prikazuje kot obstoječo, nepravilen. Odpadne vode naj bi se stekale v ponikovalnico na njegovi parceli. Predlagal je, naj si organ stanje ogleda na kraju samem. Toženka v zvezi s tem le posplošeno navede, da "iz grafičnih prikazov dokumentacije za legalizacijo izhaja, da je komunalna infrastruktura v celoti urejena na investitorjevi parceli" in tudi v tem delu pojasnjuje zgolj to, da uradna oseba z ogledom na terenu stanja ne bi mogla preveriti.

20.Pri tem sodišče ugotavlja, da med strankama sploh ni sporno, da MKČN ni postavljena. Ker DGD prikazuje MKČN kot obstoječo, pa posnetek obstoječega stanja izvedenega objekta očitno ne ustreza dejanskemu stanju na terenu, kar je v nasprotju s citirano določbo 6. alineje prvega odstavka 115. člena GZ in četrtega odstavka 41. člena GZ. Glede na sklicevanje stranke z interesom, da bo lahko MKČN postavila šele, ko bo pridobila gradbeno dovoljenje, pa sodišče zgolj pripominja, da so se po Uredbi o razvrščanju objektov, ki je veljala v času veljavnosti GZ-1, čistilne naprave z zmogljivostjo do 50 PE ne glede na globino vkopa in globino podzemnih delov štele za enostavne objekte, za katerih postavitev torej gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Iz 7. točke mnenja VO-KA št. VOK-351-984/2019-004 z dne 18. 3. 2019 izhaja, da MKČN z zmogljivostjo pod 50 PE zadostuje. Ali so sosednji objekti opremljeni z MKČN ali ne, na kar se je tožnik skliceval na obravnavi, ni pomembno. Prav tako se sodišče v tej sodbi ne opredeljuje do tega, ali je MKČN po OPN MOL ID obvezna, saj to za odločitev v tem upravnem sporu ni potrebno.

21.Ker je med strankama sporno tudi to, ali ima stranka z interesom na svoji nepremičnini urejeno ponikovalnico, sodišče sodi, da je bil že s tem, ko je MKČN v DGD vrisana, čeprav je na kraju samem ni, vzpostavljen dvom v to, ali DGD v tem delu pravilno prikazuje dejansko stanje ali pa je tudi glede ponikovalnice nepravilen. Po presoji sodišča je tako preveritev mogoče opraviti z ogledom na kraju samem oziroma tega pred izvedbo ogleda ni mogoče z gotovostjo izključiti, kot je to storila toženka.

22.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

23.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

24.Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da je imela stranka z interesom v predmetnem upravnem sporu interes, da se izpodbijana odločba ne odpravi, zaradi česar je njena pravica do povrnitve stroškov odvisna od uspeha toženke v tem upravnem sporu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je sodišče ugotovilo, da toženka v upravnem sporu ni uspela, je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom.

-------------------------------

1Glej E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Software, Ljubljana 2017, stran 272.

2Glej predlog Gradbenega zakona, EVA 2015-2250-0004, stran 134-135.

3Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 115, 116 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 164, 164/2

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.