Jedro

Izvršilno sodišče je pri izterjavi denarne kazni po uradni dolžnosti na višino denarne kazni izrečene s sklepom, ki predstavlja izvršilni naslov, vezano in ne more presojati njene pravilnosti in zakonitosti.

Izdani sklep tudi neutemeljeno ne posega v dolžničino z Ustavo RS zagotovljeno pravico do stanovanja in lastninsko pravico. Podano je sorazmerje med izvršilnim sredstvom in zneskom, ki se izterjuje (10.000,00 EUR), dolžnica pa je bila v sklepu o izvršbi tudi poučena, da lahko predlaga naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali opravi izvršbo na drugo nepremičnino in se tega sredstva ni poslužila. Prav tako pa višje sodišče ocenjuje, da je izvršba na nepremičnino tudi sorazmerna z zasledovanim ciljem predmetnega izvršilnega postopka. Z izterjavo denarne kazni v predmetnem postopku se namreč želi doseči vplivanje na dolžničino voljo, da bo izpolnila svojo obveznost iz izvršilnega naslova, to je omogočila stike otroka z očetom. S tem se zagotavlja temeljna otrokova pravica in varujejo njegove koristi, ki jih je sodišče ugotovilo s tem, ko je dovolilo sodno poravnavo.

Vložena ustavna pritožba ne predstavlja izrednega pravnega sredstva v smislu 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka sklepa) ter predlog dolžnice za odlog izvršbe (2. točka izreka sklepa).

2. Dolžnica se je po pooblaščenki zoper sklep pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da se predmetna izvršba vodi na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa, s katerim je bila dolžnici izrečena denarna kazen, ker ni izvedla stikov mladoletnega otroka z njegovim očetom iz razloga, ker bi tak stik pri otroku povzročil nepopravljivo škodo. Otrok je rojen z malo znano boleznijo, neverbalno motnjo učenja in semantično pragmatično motnjo. Že 15. 4. 2015 je vložila predlog za spremembo stikov, o katerem še ni bilo odločeno. Dolžnica je tako v skrajni sili, kot biološka mati zaščitila svojega otroka pred čustvenimi posledicami in notranjo stisko. Takšno ravnanje je sodišče sankcioniralo z ekstremno kaznijo. Dolžnica ima dolžnost, da ščiti otroka pred spremembami okolja, ima za to zdravniško izkazano potrebo in dokazilo, sodišče pa ni zaščitilo najšibkejšega člana družbe, to je otroka, temveč izpostavilo družino dolžnice socialni stiski s prodajo stanovanja v katerem živi in poslovnega prostora, v katerem dela. Gre za ekstremno hudo situacijo, v kateri je žrtev najprej mladoletni otrok, sedaj po sklepu o izvršbi pa celotna družina dolžnice, tako njena šestnajstletna hči ter še nerojen otrok, ki se bo rodil očitno v času, ko bo sodišče prodajalo stanovanje, da bo izterjana kazen v dobro proračuna. Sodišče s tem krši Mednarodno konvencijo o otrokovih pravicah in z izdanim sklepom, kljub temu, da se vodi postopek spremembe odločbe o stikih, otroka izpostavlja hudi stiski z nepredstavljivimi posledicami, hkrati pa krši tudi Ustavo RS, saj posega v pravico do stanovanja in v lastninsko pravico dolžnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnica mora že v ugovoru in predlogu za odlog izvršbe navesti dejstva, s katerim ju utemeljuje in za ta dejstva predložiti dokaze. Višje sodišče lahko upošteva nova dejstva in dokaze le, če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že v ugovoru oziroma predlogu za odlog (prvi odstavek 337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Dolžnica je v skopem ugovoru in predlogu za odlog izvršbe navedla zgolj, da: - je oziroma bo zoper sklepa o izreku denarne kazni in sklep o izvršbi na nepremičnine, ki je izdan v predmetnem izvršilnem postopku, vložila pritožbo na Ustavno sodišče RS in kazensko ovadila odgovorne osebe; - bo s prodajo nepremičnine, v kateri živi kot samohranilka skupaj z dvema mladoletnima otrokoma, celotna družina ostala na cesti, s čimer bi ji bila kršena ustavna pravica do socialne varnosti po 50. členu Ustave RS, - odločitev sodišča z drakonsko kaznijo, ki skuša na silo vzpostaviti stanje na škodo otroka, hkrati pa finančno uničiti dolžnico in njeno družino, presega pravice, ki jih ima sodišče in bodo zato uporabljena vsa pravna sredstva, da se takšna odločitev izniči in nikoli več ne izreče v izvršilnih postopkih in - bo njej in otrokoma z izvršitvijo takega sklepa nastala nenadomestljiva škoda.

Za svoje trditve ni podala nobenega dokaza.

6. Na podlagi navedb v ugovoru zoper sklep o izvrši, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor kot neobrazložen.

7. Ugovor je obrazložen, če dolžnik v njem navede pravno pomembna dejstva, za katera mora predlagati dokaze. Dolžnik mora navesti in dokazati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.

8. Izvršilno sodišče zavezuje načelo stroge formalne legalitete, zato ne sme presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izvršbo. Dokler ni izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, je izvršilno sodišče nanj vezano.

9. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 269/2015 z dne 10. 3. 2016 o izterjavi denarne kazni izrečene s sklepom o izvršbi z dne 30. 3. 2015 v višini 10.000,00 EUR zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti dolžnice, to je omogočanja stikov upnika z mladoletnim sinom, kot so določeni s sodno poravnavo, sklenjeno med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani N 196/2011 z dne 5. 3. 2012. 10. Izvršilno sodišče je pri izterjavi denarne kazni po uradni dolžnosti na višino denarne kazni izrečene s sklepom, ki predstavlja izvršilni naslov, vezano in ne more presojati njene pravilnosti in zakonitosti. Tudi vložena ustavna pritožba zoper sklepa o izrečeni denarni kazni in sklep o izvršbi, ne predstavlja ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo. Lahko pa ustavno sodišče v primeru, če ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice (58. člen Zakona o ustavnem sodišču).

11. Pritožbene navedbe, s katerimi dolžnica pojasnjuje, zakaj ni izvršila svoje obveznosti omogočanja stikov, pomenijo nedopustne pritožbene novote. Ob tem se dolžnici pojasnjuje, da tudi v kolikor bi jih podala pravočasno, te ne bi pomenile utemeljenega ugovornega razloga. Gre za razloge, ki so obstajali že v času izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani In 269/2015 z dne 10. 3. 20161 in so zajeti v časovni pravnomočnosti tega sklepa.

12. V pritožbi dolžnica konkretno ne pojasni katere določbe Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah so kršene zaradi vodenja predmetne izvršbe. Zaradi sproženega postopka spremembe dogovora o stikih pa ima dolžnica možnost predlagati odlog izvršbe v izvršilnem postopku In 269/2015 (šesti odstavek 238.f člena ZIZ). Izdani sklep tudi neutemeljeno ne posega v dolžničino z Ustavo RS zagotovljeno pravico do stanovanja in lastninsko pravico. Podano je sorazmerje med izvršilnim sredstvom in zneskom, ki se izterjuje (10.000,00 EUR), dolžnica pa je bila v sklepu o izvršbi tudi poučena, da lahko predlaga naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali opravi izvršbo na drugo nepremičnino in se tega sredstva ni poslužila. Prav tako pa višje sodišče ocenjuje, da je izvršba na nepremičnino tudi sorazmerna z zasledovanim ciljem predmetnega izvršilnega postopka. Z izterjavo denarne kazni v predmetnem postopku se namreč želi doseči vplivanje na dolžničino voljo, da bo izpolnila svojo obveznost iz izvršilnega naslova, to je omogočila stike otroka z očetom. S tem se zagotavlja temeljna otrokova pravica in varujejo njegove koristi, ki jih je sodišče ugotovilo s tem, ko je dovolilo sodno poravnavo2. V koliko pa dolžnica meni, da tako dogovorjeni stiki niso v otrokovo korist, tega ne more uveljavljati v predmetnem izvršilnem postopku, ampak ima na voljo druge postopke in odločbe izdane v teh drugih postopkih lahko vplivajo tudi na potek predmetnega izvršilnega postopka (npr. postopek za spremembo dogovora o stikih in začasna odredba v tem postopku, predlog za odlog v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 269/2015).

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka pravilna in zakonita.

14. Sodišče odloži izvršbo na predlog dolžnika v dveh primerih: če verjetno izkaže, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih ki jih ZIZ taksativno našteva v točkah 1 do 10 prvega odstavka 71. člena (prvi odstavek 71. člena ZIZ) ali obstoj posebno upravičenega razloga (drugi odstavek 71. člena ZIZ).

15. Dolžnica je v vlogi z dne 9. 9. 2016 predlagala, da se izvršba odloži3 dokler ne izkoristi vseh pravnih sredstev zoper sramotno odločitev sodišča. 16. Iz vloge izhaja, da je dolžnica vložila dve pravni sredstva, in sicer ugovor in ustavno pritožbo zoper sklep o izvršbi v predmetnem postopku in ustavno pritožbo zoper sklepa Okrajnega sodišče v Ljubljani In 269/2015 z dne 30. 3. 2015 in 10. 3. 2016. _17._ Z zavrnitvijo pritožbe zoper 1. točko izreka sklepa z dne 14. 4. 2017 je ugovor dolžnice pravnomočno zavrnjen in je čas, za katerega je bil predlagan odlog v zvezi s tem pravnim sredstvom, potekel. Vložena ustavna pritožba pa ne predstavlja izrednega pravnega sredstva v smislu 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Tako niso podani objektivni pogoji za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ.

18. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da v predlogu za odlog izvršbe navedeni razlogi ne predstavljajo posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe. Kot posebno upravičen razlog je namreč mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki je glede na čas možne odložitve izvršbe (tri mesece), kratkotrajen. V predlogu za odlog pa dolžnica ne zatrjuje, da bi se njena situacija v tem kratkem času lahko kakorkoli spremenila. Temu je dodati, da za svoje trditve, ki jih je podala v predlogu za odlog, tudi ni predložila nobenih dokazov. V pritožbi zatrjevana nosečnost dolžnice, ki je ni izkazala, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj ni niti zatrjevala niti izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za odlog (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Pritožba je tako neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_20._ Dolžnica sam krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V pritožbi se dolžnica sklicuje na poročilo specialistke pediatrije z dne 14. 4. 2015. 2 Če bi namreč sodišče ocenilo, da stiki, kot so bili dogovorjeni, niso v otrokovo korist, sodne poravnave ne dovolilo - prim. drugi odstavek 412. člena ZPP 3 Dolžnica v predlogu izreka po očitni pomoti uporabi izraz prekine, pri čemer tako iz vsebine kot naslova vloge izhaja, da predlaga odlog izvršbe.