Jedro

Pogodbeno določilo v sporazumu o razveljavitivi PZ, ki določa, da delodajalec delavcu izplača 4 bruto plače, ni jasno, saj iz te določbe ni razvidno, ali delavcu pripada znesek odpravnine v višini 4-ih bruto plač, ali pa le neto znesek po odvodu ustreznih dejatev. Zato je potrebno pri razlagi takega pogodbenega določila poleg jezikovne razlage upoštevati tudi namen pogodbenikov ob sklenitvi sporazma in okoliščine, v katerih je bil sporazum sklenjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.006.432,00 SIT neto odpravnine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi višji zahtevek, ki se je nanašal na plačilo prispevkov ter davkov od priznanega zneska ter plačilo zneska 28.288,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 128.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri.

Zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in v stroškovnem delu se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da iz 1. odstavka 3. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožniku poleg redne plače za marec 2003 plačati še 4-mesečne bruto plače v skupnem znesku 1.831.819,00 SIT. Ugotovilo je tudi, da je bila od tega zneska dolžna odvesti vse z zakonom določene davke in prispevke, kar je tudi storila. Zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je v nasprotju z določilom 1. odstavka

3. člena sporazuma davke in prispevke odštela od zneska

1.831.819,00 SIT. Navaja, da je plačilo davkov in prispevkov zakonska obveznost. Med strankama je sporno, ali je bila tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke poleg zneska

1.831.819,00 SIT, ali od navedenega zneska. Sodišče bi moralo določbo sporazuma uporabiti kot se glasi. Če je štelo, da je vsebina pogodbenega določila sporna, bi moralo uporabiti pravila razlage pogodb po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar ni storilo. Ugotoviti bi moralo pravo voljo strank, ki se je iz listinskih dokazov ni dalo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič in strank kot nepotreben. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi v izpodbijani sodbi so med seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP.

Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in na katere opozarja pritožba, ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni možno presoditi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval izplačilo dogovorjeno s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.048.804,00 SIT.

Tožnik je s toženo stranko dne 22.1.2003 sklenil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 3. člena navedenega sporazuma se je delodajalec - tožena stranka zavezal, da delavcu - tožniku plača poleg redne plače za marec 2003, še 4-mesečne bruto plače, katerih izplačilo v skupnem znesku

1.831.819,00 SIT bo prejel ob izplačilu zadnje plače dne

15.4.2003. Tožena stranka je tožniku plačala 811.303,00 SIT oziroma po izračunu sodišča prve stopnje 825.387,00 SIT, ker je od zneska dogovorjenega v sporazumu odvedla davke in prispevke.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je iz 1. odstavka 3. člena sporazuma jasno razvidno, da se je tožena stranka zavezala izplačati odpravnino v znesku

1.831.819,00 SIT.

Sporazum, sklenjen med strankama, je sicer veljaven, ker ga nobena stranka ni izpodbijala, vendar to ne pomeni, da taka določba sporazuma ne zahteva razlage. Tožnik namreč trdi, da je bilo v 3. členu sporazuma dogovorjeno, da se mu izplača

1.831.819,00 SIT neto, kar naj bi izhajalo tudi iz zapisa v sporazumu, da bo dne 15.4.2003 prejel izplačilo navedenega zneska, tožena stranka pa nasprotno zatrjuje, da tožniku nikoli ni bilo zatrjevano ali obljubljeno, da bo prejel dogovorjeno izplačilo v neto znesku, ter da je bil dogovor takšen kot je zapisan v sporazumu - znesek štirih bruto plač.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je določba 1. odstavka 3. člena sporazuma jasna, in da se je tožena stranka zavezala izplačati znesek 1.831.819,00 SIT, ob tem ko ni izvajalo nobenih dokazov, razen z vpogledom v sporazum, je vsaj preuranjen, če ne napačen. Sporazum namreč ni tako preciziran, da je mogoča razlaga, da je tožniku tožena stranka dolžna plačati neto znesek.

Temeljno izhodišče pri razlagi pogodb je njihova jezikovna razlaga (1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakona - OZ, Ur. l. RS št. 83/2001), ostala pravila in metode razloge pa pridejo v poštev, kadar so zapisana določila nejasna. Po oceni pritožbenega sodišča je vsebina pogodbenega določila sporna. Pri razlagi spornih pogodbenih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot to glede na okoliščine sklenjenega sporazuma, ustreza njeni kavzi. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni presojalo v smislu ugotavljanja vsebine v dogovoru skupno izražene volje strank.

Ker sodišče prve stopnje ni celovito presodilo določbe 3. člena sporazuma, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovoljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z izvedbo že predlaganih dokazov in nato v skladu z napotili pritožbenega sodišča o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določba, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločitev.