Jedro

Tožnik v koledarskem letu skladno z določbo 161. člena ZDR ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, zato je za to leto upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta in do plačila sorazmernega dela regresa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvih o stroških (v II. točki izreka) delno spremeni tako, da se prisojeni stroški iz zneska 81,50 EUR zvišajo na 123,71 EUR.

V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 367,50 EUR bruto, mu po plačilu davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo; da je dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 735,00 EUR bruto, mu po plačilu davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2010 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 81,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je pri toženi stranki opravljal delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2009, ki je bila sklenjena za določen čas od 1. 7. 2009 dalje do 31. 12. 2009 in nato podaljšana še za eno leto do 31. 12. 2010. Meni, da je bil glede na datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki še pred 1. 7. 2009, zaradi česar mu za to leto pripada v celoti regres za letni dopust. V tožbi je zahteval plačilo regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010 na podlagi Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti, čemur tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma med postopkom ni ugovarjala. Zato je upravičen do regresa za vsakokratno leto dela pri toženi stranki v višini 800,00 EUR bruto. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj sodišče ni pravilno ugotovilo odstotka uspeha v sporu. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), saj se je njen pooblaščenec udeležil le naroka glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari, to je o prisojenem regresu za letni dopust tožniku, pravilne dejanske in pravne razloge. Takšna ugotovitev pa ne velja za odločitev o stroških postopka, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Pravna podlaga za priznanje regresa za letni dopust je v določbi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri je dolžan delodajalec izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V primeru, da ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR). Vendar pridobi delavec skladno z določbo 161. člena ZDR pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šest mesecev. Po določbi drugega odstavka 163. člena ZDR pa je delodajalec dolžan zagotoviti delavcu izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta, pri čemer je dolžan delavec do konca koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, letnega dopusta, preostanek pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnik v letu 2009 skladno z določbo 161. člena ZDR ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, kar pomeni, da je bil za to leto upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta in v posledici do plačila sorazmernega dela regresa. Tožena stranka je v sporu dokazala, da je tožnik nastopil pri njej z delovnim razmerjem 1. 7. 2009 na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena 29. 6. 2009. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZDR se sklene delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi. Če datum nastopa dela v pogodbi ni določen, se kot datum nastopa dela šteje datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnik glede na datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju že pred 1. 7. 2009, saj je v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeno (priloga A2), da začne z delom pri toženi stranki 1. 7. 2009. Iz teh razlogov je upravičen za to leto le do izplačila sorazmernega dela (šest dvanajstin) pripadajočega regresa za letni dopust, za leto 2010 pa v celotni višini, saj je bil v tem letu do njegovega izteka neprekinjeno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik za čas zaposlitve pri toženi stranki upravičen do regresa za letni dopust po Kolektivni pogodbi za obrt in podjetništvo (KPOP, Ur. l. RS, št. 73/2008), ki velja in zavezuje toženo stranko. Po določbi 45. člena KPOP znaša regres za letni dopust za leti 2009 in 2010, za vsako leto bruto 735,00 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 1/2005 in spremembe), za katero se zavzema tožnik, da je veljala za toženo stranko, skladno z določbo 12. člena ne velja za vse delodajalce v (gradbeni) dejavnosti oziroma dejavnostih. V tej zvezi je ugotovilo, da KPGD ne zavezuje tožene stranke, ki ima status samostojnega podjetnika. Tožena stranka je kot samostojni podjetnik skladno z določbami Obrtnega zakona (ObrZ, Ur. l. RS, št. 50/1994 in spremembe) članica Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, ki pa ni podpisnik KPGD. Obrtno podjetniška zbornica Slovenije je podpisnik KPOP, in ker je tožena stranka članica Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, velja zanjo KPOP.

Zato je sodišče prve stopnje v tožnikovem primeru pri priznanju regresa za letni dopust v spornem času pravilno izhajalo iz določbe 45. člena KPOP, ki določa regres v bruto višini 735,00 EUR za leto 2010 oziroma za leto 2009 ter tožniku glede na krajši čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki prisodilo regres, v ustreznem sorazmernem delu v bruto višini 367,50 EUR. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do regresa v višjem znesku in sicer bruto višini 800,00 EUR iz KPGD, na katero se je skliceval v tožbi in jo uveljavlja tudi v pritožbi, ne more biti sprejemljivo.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (v II. točki izreka). Meni, da tožena stranka ne more biti upravičena zaradi zastopanja po pooblaščencu tudi do nagrade za postopek, saj se je njen pooblaščenec udeležil le naroka glavne obravnave, na katerem je bilo razsojeno o tožbenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je to preizkusilo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v skladu z navedenimi razlogi ni imelo podlage, da je priznalo toženi stranki stroške za zastopanje po pooblaščencu tudi iz naslova nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT. Zato je pritožbeno sodišče znesek 309,52 EUR stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje iz tega naslova priznalo toženi stranki, zmanjšalo za 135,72 EUR in dobilo znesek 173,80 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka glede na 31,10 % uspeh v sporu upravičena do stroškov v višini 54,05 EUR. Na drugi strani je tožnik, glede na priznane stroške v znesku 285,00 EUR in 68,90 % uspeh v sporu, upravičen do stroškov v višini 177,76 EUR. Po pobotu tako ugotovljenih stroškov obeh strank, je ostal znesek 123,71 EUR, v korist tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena delno ugodilo pritožbi in odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v II. točki izreka) delno spremenilo tako, da jih je z zneska 81,50 EUR zvišalo na 123,71 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške, saj v pritožbenem postopku ni bil uspešen. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer delno uspel v odločitvi o stroških, vendar to glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe predstavlja zgolj 8 % pritožbeni uspeh, kar pa je zanemarljivo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).