Jedro

Odplačno odtujevanje (predhodno zgrajenih objektov oz. etažnih delov objekta) je namreč del dejavnosti tožene stranke, zato njeno oglaševanje nepremičnin z namenom prodaje objektivno pomeni le, da gre za spreminjanje oblike premoženja. Zaradi tega takšna odtujitev premoženja, pri kateri tudi ni razloga za dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta, ne opravičuje izdaje predlagane začasne odredbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranka se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje glede zahtevka po tožbi odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. In 1 z dne 5.5.2006 delno v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 44.211,84 EUR (prej: 10.594.925,04 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2006 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 442,12 EUR (prej: 105.950,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2006 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 20.1.2006 do 24.1.2006 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo in v tem delu razveljavilo tudi omenjeni sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke: 1. da ji preda izvedena dela, ki jih je opravila na objektu V. v P. na podlagi pogodbe 1 in eventualnih nadaljnjih dogovorov, skupaj z ustrezno atestno in garancijsko dokumentacijo, in 2. da ji plača pogodbeno kazen v višini 6.213,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, vse v petnajstih dneh. Glede pravdnih stroškov pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v petnajstih dneh, in sicer v višini 4.818,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja iztoževane denarne terjatve v smeri prepovedi odtujitve ali obremenitve določenega nepremičnega premoženja tožene stranke.

Zoper omenjeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da jo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevkoma po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na izpovedbe zaslišanih prič B. P., S. P. in M. L., upoštevaje ob tem, da je priča L. povedal, da ne ve, ali so bila dela dokončana, direktor B. P. pa je izpovedal, da so bila dela dokončana pred tehničnim pregledom. Vse tri omenjene priče so tudi solastniki tožeče stranke, zato imajo v predmetni pravdi interes za zmago. Tožeča stranka tožene stranke ni obvestila, da so dela dokončana, pri čemer je tožena stranka že z golim očesom videla, da dela niso bila dokončana. Vendar pa tožena stranka ni strokovnjak, da bi dela konkretno grajala. To je bila naloga nadzornega organa. Do primopredaje skratka ni prišlo, saj tožena stranka ni podpisala spornih situacij. Zahtevek je preuranjen, pri čemer je tožeča stranka odgovorna, da do primopredaje ni prišlo. Celo P. je v postopku na prvi stopnjo povedal, da do primopredaje ni prišlo, ker ni bil opravljen tehnični pregled. Če so določeni elementi vgrajeni v objekt, še ne pomeni, da tožena stranka objekt uporablja, oz. da je tožena stranka s tem na konkludenten način prevzela dela. Dela niso bila zaključena niti prevzeta. V skladu z 8. členom Posebnih gradbenih uzanc (PGU) bi moralo biti o zaključku del dano pisno obvestilo, saj obvestila, ki niso dana pisno ali niso vpisana v gradbeni dnevnik, nimajo pravnega učinka. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na račun št. 1 z dne 20.1.2006, ki pa sploh ne obstaja. Račun in druga začasna situacija nista verodostojni listini, saj račun ne vsebuje opisa storitve, druga začasna situacija pa ni podpisana s strani tožene stranke oz. pooblaščenega nadzornika. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevka po nasprotni tožbi. Do primopredaje ni prišlo, kar zadeva končni rok za izvedbo del (31.1.2005), pa gre za nepodaljšljiv rok, in sicer ne glede na povečan obseg del (6. člen pogodbe). Iz 7. člena pogodbe tudi izhaja višina pogodbe kazni za zamudo, pri čemer se pogodbeni stranki nista dogovorili, da mora naročnik izvajalcu sporočiti, da si pridružuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni.

Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagani začasni odredbi ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje neupravičeno sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 93/2007, saj strokovna literatura (komentar Zakona o izvršbi in zavarovanju) navaja drugačna stališča, zlasti v smeri, da ni potrebno izkazovati dodatne nevarnosti, da bi tožena stranka tudi kupnino na kakršenkoli način prikrila. Tožeča stranka se ne more poplačati iz odtujenih nepremičnin, zato bo po izvedeni prodaji uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Toženi stranki zaradi predlagane začasne odredbe tudi ne bo nastala nobena škoda, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka odgovorna za zavlačevanje postopka. Tožeča stranka bi se bila pripravljena zadovoljiti tudi z varščino po 274. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba tudi opozarja, da je bonitetna ocena tožene stranke (AJPES S. BON) slaba, saj kaže, da podjetje v prihodnjih 12 mesecih ne bo sposobno poravnati ene ali več izmed svojih obveznosti.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo in pritožba tožeče stranke zoper sklep nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na zbrano procesno gradivo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolnoma ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno izhajalo iz tega, da tožena stranka napak na delu tožeče stranke sploh ni jasno in konkretno grajala, poleg tega pa je tudi v predmetni pravdi zgolj posplošeno zatrjevala, da tožeča stranka kot izvajalka del teh del ni opravila v roku in ne v dogovorjeni količini. Po drugi strani pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka na prepričljiv način dokazala svoje trditve, da je vsa prevzeta dodatna dela, kot izhajajo iz druge začasne situacije, dokončala in o tem obvestila toženo stranko z namenom, da jih prevzame. V tej zvezi pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov še ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji prepozno in brez krivdne razbremenitve (po izteku prvega naroka za glavno obravnavo – druga pripravljalna vloga z dne 2.7.2008) oporekala podatkom iz druge začasne situacije v smeri, da iz te situacije niso razvidni podatki o količinah in cenah izvedenih del (prvi odstavek 286. člena ZPP). Prepričljivi – tako v dejanskem kot v pravnem pogledu – so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (podjemnik posla) omogočila toženi stranki (naročnik posla), da delo, izvršeno po drugi začasni situaciji, pregleda in prevzame ter o morebitnih napakah nemudoma obvesti tožečo stranko. Ker tožena stranka tega brez utemeljenega razloga ni storila, se že zaradi tega šteje, da je bilo delo prevzeto (prvi in drugi odstavek 633. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 62. člen PGU). Če tožena stranka sama ni bila strokovno usposobljena za pregled in prevzem teh del, bi morala v tej zvezi angažirati strokovno osebo, ki je zanjo opravljala nadzor nad deli izvajalca, zlasti v smeri preverbe vrste, količine in kakovosti del (99. člen PGU). Ravno tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na to, da je začel naročnik celoten objekt uporabljati pred formalnim sprejemom in izročitvijo, se šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe (112. člen PGU). Tožena stranka tudi ni zanikala dejstva, da ima celoten objekt V. v posesti in da ga uporablja, zato se šteje to dejstvo za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbena navedba, da je šlo pri spornih delih za izvedbo elementov, ki so vgrajeni v objekt, je po oceni pritožbenega sodišča nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP, poleg tega pa je vse, kar je z nepremičnino po svojem namenu trajno povezano, sestavni del same nepremičnine (8. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni obvestila tožene stranke, da je vsa sporna dela po drugi začasni situaciji dokončala, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka prejela v potrditev in podpis to situacijo, pri čemer je ni niti konkretno izpodbijala, niti ni pravočasno plačala nespornega zneska (drugi odstavek 63. člena PGU). Zaradi tega bi morala v osmih dneh od prejema te situacije izvršiti plačilo po tej situaciji (iztoževani denarni znesek glavnice), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 63. člena PGU). Docela neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka odgovorna, da ni prišlo do formalne primopredaje izvedenih del, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe, ki jo je v postopku na prvi stopnji podal direktor tožeče stranke B. P.. Iz te izpovedbe je namreč jasno razvidno, da tehnični pregled objekta ni bil uspešno opravljen zaradi razlogov, ki so bremenili pravno sfero tožene stranke (gradnja samega objekta – pri kateri tožeča stranka ni sodelovala, saj je bila kot podizvajalka omejena na t.i. aluminijasta dela – ni bila izvedena v skladu z gradbeno dokumentacijo). Prav tako ne drži pritožbena kritika v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izvedene dokaze, zlasti izpovedbo direktorja tožeče stranke B. P. in izpovedbo zaslišane priče M. L.. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno ugotovilo, da iz teh dveh izpovedb povsem jasno izhaja, da je tožeča stranka vsa dela, zaračunana po drugi začasni situaciji, opravila oz. dokončala do takrat, ko je izdala to situacijo, pri čemer predmet tega postopka niso bila dodatno izvedena dela, ki so bila vključena šele v kasneje izdano končno situacijo. Kar se tiče pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpovedbe pristranskih prič (češ da so B. P., S. P. in M. L. tudi družbeniki pri tožeči stranki), pa pritožbeno sodišče opozarja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Če se na kakšno kršitev sklicuje šele v pritožbi, se to ne upošteva, razen če stranka kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Tega opravičila pa obravnavana pritožba niti ne skuša ponuditi.

Prepozne in zato pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka pisno obvestiti toženo stranko, da je dela zaključila, ter da račun in druga začasna situacija ne izpolnjujeta pogojev za uvrstitev med verodostojne listine, upoštevaje ob tem, da se v pravdi ta dva dokumenta tretirata zgolj kot navadni pisni dokazili (ne glede na to, ali se štejeta tudi kot verodostojni listini). V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje v povezavi z iztoževano denarno terjatvijo sklicevalo na neobstoječ račun z dne 20.1.2006, marveč se je pri ugotavljanju relevantnih dejstev povsem pravilno oprlo na račun št. 1 z dne 28.12.2005, ki pa je zapadel v plačilo 20.1.2006 in katerega priloga je bila tudi sporna druga začasna situacija.

Iz teh razlogov, upoštevajoč, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v celoti sledilo odločitvi sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po tožbi. Enako velja tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izročitev spornih del po nasprotni tožbi, saj se (kot je bilo spredaj obrazloženo, štejejo ta dela po drugi začasni situaciji za že izročena oz. prevzeta s strani tožene stranke kot naročnika del. Tudi glede zahtevka na plačilo pogodbene kazni po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in zakonito odločitev, ki jo pritožbena izvajanja v ničemer ne morejo omajati. Ob tem obravnavana pritožba niti ne posega v vse vsebinske razloge, ki jih je sodišče prve stopnje podalo glede svoje odločitve v tem delu (zastaranje zahtevka, tožena stranka ni uspela dokazati, da je za eventualno zamudo odgovorna tožeča stranka), marveč se (zopet prvič šele v pritožbi) sklicuje zgolj na dejstvo, da se pogodbeni stranki s pogodbo nista dogovorili, da mora naročnik izvajalcu ob prevzemu del takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do uveljavljanja pogodbene kazni. Takšen vnaprejšnji in izrecen dogovor ni potreben, saj pravna podlaga v tej zvezi izhaja že iz določbe petega odstavka 251. člena OZ, po kateri pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer zamude, preneha, če pogodbi zvesta stranka sprejme izpolnitve in če hkrati ne izjavi, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. V tej zakonski določbi je določena domneva, da se je pogodbi zvesta stranka odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti, pri čemer lahko to domnevo ovrže s tem, da ob prevzemu izpolnitve nemudoma izjavi, da vztraja tudi pri zahtevku za plačilo pogodbene kazni.

Glede na povedano, je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna in zakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje glede predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe proti toženi stranki (prepoved odtujitve in obremenitve določenih nepremičnin) zaradi zavarovanja iztoževane denarne terjatve. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala za verjetno nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli razpolaganja z določenim nepremičnim premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), poleg tega pa tožeča stranka tudi ni uspela izkazati, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). V konkretnem primeru je treba namreč upoštevati, da je tožena stranka gospodarski subjekt, katerega dejavnost predstavlja ravno promet z nepremičninami. Odplačno odtujevanje (predhodno zgrajenih objektov oz. etažnih delov objekta) je namreč del dejavnosti tožene stranke, zato njeno oglaševanje nepremičnin z namenom prodaje objektivno pomeni le, da gre za spreminjanje oblike premoženja. Zaradi tega takšna odtujitev premoženja, pri kateri tudi ni razloga za dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta, ne opravičuje izdaje predlagane začasne odredbe, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi pa tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi tožena stranka prejeto kupnino skrila ali na kakršenkoli drugačen način razpolagala z njo, vse z namenom onemogočiti ali precej otežiti uveljavitev iztoževane denarne terjatve. Okoliščina, da se tožena stranka ukvarja s prometom z nepremičninami v okviru svoje dejavnosti, je po oceni pritožbenega sodišča relevantna tudi zaradi tega, ker že sama po sebi govori proti temu, da bi toženi stranki s predlagano začasno odredbo nastala le neznatna škoda. Pavšalne trditve tožeče stranke v tej zvezi zato še zdaleč niso dovolj, upoštevaje ob tem, da že sam poseg v tujo lastnino, predstavlja za lastnika relevantno škodo. Prepoved razpolaganja s svojo lastnino zato že v načelu ne more pomeniti neznatne oz. zanemarljive škode. Kolikor se tožeča stranka v obravnavani pritožbi sklicuje na okoliščino, da je v postopku na prvi stopnji predlagala varščino namesto začasne odredbe, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da dovoli sodišče na predlog upnika položitev varščine namesto začasne odredbe le, če dolžnik s tem soglaša (prvi odstavek 274. člena ZIZ). Glede na spisovne podatke pa ni nobenega dvoma o tem, da dolžnik v postopku na prvi stopnji takšne pripravljenosti z ničemer ni izkazal. Pritožbena navedba in dokazni predlog v smeri slabe bonitetne ocene tožene stranke po podatkih AJPES-a z dne 14.8.2009 pa je treba šteti kot prepozne pritožbene novote, upoštevaje ob tem, da tožeča stranka ni izkazal, da teh dejstev in dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti že v fazi postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.