Jedro

Delovnega mesta vodje skladišča, na katerem je prej delal tožnik, po novi organizaciji ni bilo več. Za delovno mesto vodje logistične operative tožnik ni izpolnjeval predpisanih pogojev, razporejen pa je bil na delovno mesto, za katero pogoje izpolnjuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi je bil tožnik razporejen z delovnega mesta vodja skladišča na delovno mesto skladiščnika.

Ugotovilo je, da je tožena stranka reorganizirala poslovanje tako, da se je prejšnje skladišče preimenovalo in preoblikovalo v logistično dejavnost. Delovno mesto vodje skladišča je bilo ukinjeno, na novo pa so bila oblikovana tri delovna mesta: vodja logistične operative, skladiščnik in skladiščni delavec - viličarist. Tožnik za delovno mesto vodje logistične operative ne izpolnjuje pogojev, delovno mesto skladiščnika pa ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in zmožnostim.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je bil razporejen v skladu z določili 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR): nujne potrebe delovnega procesa zaradi nove organizacije dela.

Razporejen je bil na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da "ima sodba bistvene kršitve določb postopka". Kot neresno ugotavlja ugotovitev sodišč, da naj bi bil razporejen zaradi nujne potrebe delovnega procesa, saj naj bi tožena stranka le formalno spremenila isto delo in isti delovni proces. Tožniku naj bi bilo onemogočeno udeleževati se sojenja, saj naj bi obe sodišči ignorirali njegovo pravdanje in navedbe, s čimer mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja in pravica do pravnega sredstva. Sodišče je bilo pristransko, saj je toženi stranki dovolilo nova dejstva in dokaze, ko je bila že v prekluziji (organigram in carinska licenca). Poleg tega ta dokaz niti ni bil predlagan in gre za nedopustno samoiniciativnost sodišča v korist tožene stranke.

Sklicuje se na vse svoje navedbe, zlasti tudi na pritožbene. Na koncu pa še doda, da "je vsled navedenega sodišče zmotno uporabilo materialno pravo".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, se v reviziji ni mogoče sklicevati na pritožbene razloge in navedbe v pritožbi.

Tožnikove navedbe, da ima "sodba bistvene kršitve določb postopka", je smiselno mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar revident izrecno ne navede, za katere kršitve naj bi šlo. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni ne smelo ne moglo preizkusiti.

Navedba, da tožniku "ni bilo omogočeno udeleževati se sojenja" je neresnična. Sodišče prve stopnje je razpisalo štiri javne obravnave in na vseh je bil tožnik osebno prisoten. Prav tako je vložil tudi pritožbo, o kateri je meritorno odločilo sodišče druge stopnje.

Opustitev razlogov o tožbenih navedbah zakon ne navaja kot kršitev postopka. To je tudi razumljivo, saj je tožba le tožnikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine. S tožbo se začne pravdni postopek (179. člen ZPP). Na podlagi 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavnih stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 310. člena). Sodišče ne odloči na podlagi tožbenih (in kasnejših) navedb, temveč po izvedenem dokaznem postopku, v katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP).

Neresnične so tudi navedbe v reviziji, da je sodišče "toženi stranki dovolilo nova dejstva in dokaze" in da je izvedlo tudi dokaze, ki niso bili predlagani. Zaslišanje priče M.M. je predlagal tožnik sam (njegova pripravljalna vloga z dne 22. 3. 2001) in ob zaslišanju je priča predložila sodišču potrdilo o začasni licenci za opravljanje zastopanja v carinskih zadevah (priloga C1). Tudi dokaz s predložitvijo novega organigrama je predlagal pooblaščenec tožnika (zapisnik glavne obravnave z dne 21. 6. 2001).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ali da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju listinami ali zapisniki. Iz revizijskih navedb izhaja samo, da ne sprejema dokazne ocene, ki jo je za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V tem delu revizija nima nobenih razlogov oziroma nobene obrazložitve o tem, katero materialno pravo in kako naj bi bilo zmotno uporabljeno. Vendar je na podlagi 371. člena revizijsko sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča je, da je tožena stranka zakonito, po postopku in iz razlogov, ki so predvideni v 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), razporedila tožnika na drugo delovno mesto. Delovnega mesta vodje skladišča, na katerem je prej delal tožnik, po novi organizaciji ni bilo več. Za delovno mesto vodje logistične operative tožnik ni izpolnjeval predpisanih pogojev, razporejen pa je bil na delovno mesto, za katero pogoje izpolnjuje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bila tudi po presoji revizijskega sodišča razporeditev zakonita, zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).