Jedro

Ocena toženke, da ima sporna informacija, da edina zakonita zastopnica v spornem obdobju začasno ne opravlja svoje funkcije, vse lastnosti notranje informacije (373. člen ZTFI), ki bi jo tožnik moral objaviti, je pravilna.

Izrek

Tožba zoper odredbo predsednika senata Agencije za trg vrednostnih papirjev 0600-15/2014-102 z dne 4. 12. 2014 se zavrže. Tožba zoper odločbo senata Agencije za trg vrednostnih papirjev 0600-15/2014-129 z dne 9. 4. 2015 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Predsednik senata Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je na podlagi 1. točke prvega odstavka 499. člena in drugega odstavka 145. člena Zakona o trgu finančnih inštrumentov (v nadaljevanju : ZTFI) z odredbo tožniku naložil, da mora nemudoma odpraviti kršitev obveznosti objave notranje informacije iz prvega odstavka 386. člena ZTFI, t. j. informacije, da zakonita zastopnica tožnika A.A., od 27. 11. 2014 dalje začasno ne opravlja svoje funkcije. Kršitev obveznosti tožnik odpravi tako, da informacijo objavi na način, predpisan v 3. poglavju ZTFI (1. točka izreka odredbe). Tožnik mora v roku 3 delovnih dni od izvršitve nadzornega ukrepa iz 1. točke te odredbe predložiti Agenciji poročilo in dokazila, iz katerih bo izhajalo, kdaj in na kakšen način je izdajatelj izvršil nadzorni ukrep iz 1. točke (2. točka izreka odredbe). Kolikor tožnik v roku 3 delovnih dni od prejema odredbe ne bo izvršil nadzornega ukrepa, bo Agencija objavo notranje informacije zagotovila na stroške tožnika (3. točka izreka odredbe). Ugovor zoper točke 1, 2 in 3 izreka odredbe ne zadrži izvršitve (4. točka izreka odredbe). Tožnik je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti odredbe plačati pavšalno nadomestilo stroškov v znesku 800 EUR (5. točka izreka).

Senat Agencije za trg vrednostnih papirjev je z odločbo 0600-15/2014-129 z dne 9. 4. 2015 zavrnil ugovor tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ugovor tožnika ne konkretizira, kateri izmed zakonskih znakov notranje informacije po 373. členu ZTFI v konkretnem primeru ni (bil) podan in da tožnik nasprotuje zaključku, da gre za t. i. cenovno občutljivo informacijo ter da tožnik v ugovoru poudarja nepravilnost zaključka, da direktorica A.A. v obdobju od 27. 11. 2014 pa do 4. 12. 2014, t.j. do izdaje izpodbijane odredbe, ni opravljala svoje funkcije. Agencija tožniku ne očita, da svojega poslovanja ni organiziral tako, da bi zakonita zastopnica pošto prevzemala izven sedeža družbe, kakor tudi da tožnik ni ob prvem poskusu vročitve prevzel pisanj. Kršitev je bila v tem, da tožnik, kot notranjo informacijo, ni objavil dejstva, da A.A. od 27. 11. 2014 pa najmanj do dne 4. 12. 2014, to je do dneva izdaje odredbe, kot edina poslovodja javne delniške družbe, ni opravljala svoje funkcije. Dne 27. 11. 2014 je Agencijo B.B., član nadzornega sveta in mož A.A., obvestil ne le o dejstvu, da je slednja odsotna, ampak tudi, da je njegova žena hudo zbolela, zaradi česar je doma, kar je ponovil tudi v elektronskem sporočilu istega dne. Povsem logičen zaključek dejstva, ko je edina oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslov, hudo bolna, ko celo dostavljalec pošte moti njen potrebni mir, je, da takšna oseba ne more opravljati svoje poslovodne funkcije.

Takšnega dejstva ne spremenita niti javni objavi tožnika na spletnem portalu SEOnet 9. 12. in 17. 12. 2014, saj sta obe objavljeni po 4. 12. 2014 in zato ne moreta dokazovati dejanskega stanja v pravno relevantnem obdobju. Za odločitev je bistveno, da so najmanj od 27. 11. 2014 do 4. 12. 2014, to je 8 dni, obstajale okoliščine, ki so kazale na to, da A.A. svoje funkcije ne opravlja, na dan izdaje odločbe (verjetno odredbe - op. sodišča) pa tudi niso obstajala dejstva in dokazi, iz katerih bi bil mogoč zaključek, kdaj bo z opravljanjem svoje funkcije nadaljevala, kar je kazalo najmanj na negotovost, ali edina direktorica tožnika sploh opravlja svojo funkcijo oz. kdaj jo bo zoper pričela opravljati.

Nesprejemljiv je po mnenju Agencije argument „narave finančnega holdinga“ tožnika oziroma „statičnost sestave sredstev“, saj je ta odvisna od ravnanj in aktivnosti poslovodstva družbe in ne obratno. Da ne gre za cenovno občutljivo informacijo tožnik „ex post facto“ prikazuje z navedbo, da je šlo (le) za nekajdnevno odsotnost in bolezen zakonite zastopnice. Trajanje odsotnosti, zatrjevano šele „ex post facto“, po mnenju Agencije ne vpliva na zaključek, ali gre za notranjo informacijo ali ne. V konkretnem primeru, ko vlagateljem v kritičnem trenutku ni bila dostopna vsebina notranje informacije, niso mogli vedeti, ali gre za začasno ali trajno odsotnost. Dejstva, ki so postala znana šele po trenutku, ko bi notranja informacija bodisi morala biti objavljena bodisi biti Agencija obveščena o odložitvi objave, ne vplivajo na zaključek, ali informacija izpolnjuje zakonske znake notranje informacije. Zakonski znak cenovne občutljivosti se ugotavlja s pomočjo testa razumnega vlagatelja. Da je razumni vlagatelj svojo naložbeno odločitev osnoval (tudi) na informaciji ali ima družba delujoče poslovodstvo, je bilo pojasnjeno tudi v odredbi. V zadevi gre za cenovno občutljivo informacijo, ki bi, če bi postala javna, verjetno pomembno vplivala na ceno finančnega inštrumenta. Trditve, da se cena delnice v letu 2014 ni spreminjala, ne morejo same po sebi izkazati, da obravnavana informacija ne izpolnjuje zakonskih znakov notranje informacije (to je cenovno občutljive informacije).

Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na določbo 373. člena ZTFI, ki jo citira. Tožnik je ugovarjal, da je ugotovitev toženke, da je zakonita zastopnica začasno nezmožna opravljati svojo funkcijo, zmotna in neutemeljena. Dejstvo, da je A.A. zbolela in da je bila 27. 11. 2014 oz. nekaj dni zaradi bolezni odsotna iz sedeža tožnika, ni take narave, da bi informacija o tem imela značilnosti notranje informacije po 373. členu ZTFI. Zakonita zastopnica A.A. je tudi tiste dni, ko je bila zaradi bolezni doma, bila zmožna sprejemati nujne poslovne odločitve, voditi tožnika in ga zastopati. Stalno in nepretrgoma je izvrševala mandat in vodila posle družbe, ki je ves čas delovala nemoteno. Informacija, da zakonita zastopnica tožnika A.A., od 27. 11. 2014 dalje začasno ne opravlja svoje funkcije, ne ustreza dejanskemu stanju in ni verodostojna ter s tem tudi ni natančna. Tožnik je ugovarjal, da ni nobenega razloga, da bi to vplivalo na cene finančnih inštrumentov ali na cene delnic, če bi informacija postala javna.

Za informacijo, kakršne objavo je zahtevala toženka, nista bila podana zakonska znaka notranje informacije iz 1. in 4. točke prvega odstavka 373. člena ZTFI. Gre za kršitev pravil postopka s strani toženke. Toženka se v odredbi sklicuje na poročilo pooblaščenega vročevalca detektiva C.C., ki pa ni pojasnil, kje in od koga je dobil informacijo, da je direktorica tožnika odsotna že 14 dni in da se ne ve, kdaj bo prišla. Obvestila vročevalca, da naj A.A. pokliče zaradi prevzema pošte, ni bilo. Dejstvo, da 26. 11. 2014 vročevalec na sedežu tožnika in 27. 11. 2014 na domu ni mogel vročiti pošte toženke, ne utemeljuje zaključka, da je verjetno, da zakonita zastopnica tožnika začasno ne opravlja svoje funkcije. Pravnim osebam se praviloma vroča na naslovu, navedenem v registru (tretji odstavek 85. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 496. člena ZTFI). Toženka ni na noben način poizvedela, ali zakonita zastopnica A.A. opravlja svojo funkcijo ali ne, in koliko časa naj bi tako stanje trajalo, ali je bilo v vmesnem obdobju zagotovljeno vodenje poslov in zastopanje družbe itd. Izpodbijana odločba nima razlogov o ključnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede (ne)opravljanja funkcije zakonite zastopnice A.A. in časovnega obdobja, v katerem naj bi tako stanje trajalo, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Ker je cilj objave notranje informacije obveščanje vlagateljev na trgu vrednostnih papirjev o pomembnih dejstvih, ki se tičejo izdajatelja oziroma njegovih delnic, to pomeni, da mora biti informacija, da pridobi naravo notranje informacije, ki jo je treba objaviti, verodostojna in resnična. Če nadzorni organ odredi objavo notranje informacije, se mora prepričati, da je natančna, resnična in pravilna, tega pa toženka ni storila. Za opravljanje funkcije zakonitega zastopnika ni nujna stalna prisotnost na sedežu družbe. Informacija, katere objavo je zahtevala toženka, nima narave cenovno občutljive informacije. To bi bilo lahko šele, ko bi bolezen in odsotnost bila takšne narave, da bi vplivala na stanje in poslovodenje družbe tožnika. Stališče toženke, da če ima javna družba nedelujoče poslovodstvo, lahko pomeni cenovno občutljivo informacijo, na kateri bi vlagatelj osnoval svojo naložbeno odločitev. Vendar to, da zakoniti zastopnik zboli za nekaj dni, še ne pomeni, da družba nima delujočega vodstva. Nezmožnost za vodenje poslov družbe ali začasno neopravljanje funkcije bi bila podana šele, če bi bila bolezen take narave, da bi zakoniti zastopnik zaradi tega izgubil poslovno sposobnost. Toženka je napravila napačen sklep o dejanskem stanju glede nedelujočega poslovodstva ter nepravilno uporabila 4. točko prvega odstavka 373. člena ZTFI. Podatki o stanju, sestavi naložb in poslovanja tožnika, prometu in gibanju cene delnic in naravi dejavnosti tožnika, kot jih navaja, so bili toženki znani, vendar jih ni upoštevala. Izpodbijana odredba je nezakonita, posledično je nezakonita tudi odločitev o plačilu nadomestila stroškov za njeno izdajo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odredbo odpravi oz. podredno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, ki naj ji sodišče naloži plačilo stroškov postopka. Tožnik prilaga stroškovnik.

V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe. Uvodoma navaja, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo (šesta točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj je naloženo dejanje že opravil 19. 12. 2014, ko je na spletnem portalu Ljubljanske borze vrednostnih papirjev SEOnet objavil zahtevano informacijo in s tem obvestil z dopisom 19. 12. 2014 tudi Agencijo. Sklicuje se na sodno prakso (sklepa Vrhovnega sodišča RS G 4/2010-13 z dne 19. 4. 2011, G 15/2008-21 z dne 25. 5. 2010). Tudi ne gre za kršitev določb postopka. Iz okoliščin, ki jih je ugotovila Agencija izhaja, da A.A. najmanj v obdobju od 27. 11. 2014 do 4. 12. 2014 ni opravljala funkcije direktorice tožnice. Ta zaključek ne izhaja zgolj iz dejstva, da ji ni bilo mogoče vročiti pisanja niti na sedežu niti na domačem naslovu. Iz okoliščin, kot so navedene izhaja, da A.A. resnično začasno ni opravljala svoje funkcije, niti v tem obdobju ni bilo zagotovljeno vodenje poslov in zastopanje družbe. Agencija je upravičeno sklepala, da gre za bolezen oziroma odsotnost takšne narave, da bi, če bi informacija postala javna, pomembno vplivala na ceno delnice tožnice. Kaj predstavlja notranjo informacijo, je predmet vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Zato na abstraktni ravni (odhod zakonitega zastopnika na letni dopust, seminar, prazniki, potovanje itd.) vnaprejšnjih stališč, ali gre za notranjo informacijo, ni mogoče zavzemati. Primeri, ki jih tožnik navaja, se nanašajo na odsotnosti, ki za razliko od odsotnosti zaradi bolezni, ne predstavljajo začasne nezmožnosti za delo. Četudi je zakoniti zastopnik npr. na dopustu, je še vedno zmožen za delo, česar pa v primeru bolezni ni mogoče zaključiti. Nadaljnja okoliščina, ki bi verjetno bila pomembna pri presoji primerov, ki jih tožnik navaja, je dolžina odsotnosti, kakor tudi, ali gre za enega zakonitega zastopnika, ali je zakonitih zastopnikov več in obstaja možnost nadomeščanja. Tožnik ima prav, ko navaja, da naj bi nekritična objava informacij lahko na trgu ustvarila zmedo. Prav v izogib temu je namenjen institut naložitve objave notranje informacije po (386. členu ZTFI). Pred izdajo odredbe bi tožnik Agencijo lahko obvestil, da bi objavo notranje informacije odložil. Agencija posledično ne bi izdala odredbe (drugi odstavek 386. člena ZTFI). Toženka je odgovorila tudi v zvezi z dejstvom, da je tožnik finančni holding, kot tudi glede navedb, da naj bi cenovno neobčutljivost dokazovalo siceršnje trgovanje z delnico tožnika. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne.

Tožnik in Agencija sta v nadaljevanju s pripravljalnimi vlogami dopolnila svoja pravna naziranja.

K točki I izreka: V skladu s prvim odstavkom 506. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s prvim odstavkom 528. člena ZTFI pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odredbo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrglo.

K točki II izreka: Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za primerljivo zadevo kot v sklepih VS RS G 4/2010-13 z dne 19. 4. 2011 in G 15/2008 -21 z dne 25. 5. 2010, ki se nanje sklicuje toženka. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi podan pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo senata Agencije za trg vrednostnih papirjev, zato je sodišče tožbo vzelo v obravnavo. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba senata Agencije za trg vrednostnih papirjev pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno ali je toženka kot nadzorni organ, ki opravlja nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti, določenih v 3. poglavju ZTFI, utemeljeno tožniku zavrnila ugovor zoper odredbo o odpravi kršitev obveznosti objave notranje informacije iz prvega odstavka 386. člena ZTFI. Sporno je predvsem ali je pravilna odločitev toženke, da je informacija, da zakonita zastopnica tožnika A.A., od 27. 11. 2014 dalje začasno ne opravlja svoje funkcije, notranja informacija po 373. členu ZTFI, ki jo je bil tožnik dolžan objaviti po prvem odstavku 386. člena ZTFI. Po navedeni določbi namreč mora izdajatelj takoj, ko je to mogoče, objaviti notranjo informacijo, ki se neposredno nanaša nanj ali na finančni instrument, katerega izdajatelj je, in zagotoviti, da ta notranja informacija ustrezno obdobje ostane dostopna na njegovih javnih spletnih straneh. Gre za t. i. nadzorovano informacijo po 2. točki 106. člena ZTFI, po kateri je nadzorovana informacija vsaka informacija, ki jo mora razkriti javna družba ali druga oseba, ki je zahtevala uvrstitev vrednostnih papirjev v trgovanje na organiziranem trgu, brez soglasja javne družbe kot notranjo informacijo v skladu s 386. členom ZTFI. V zadevi ni sporno, da gre za družbo tožnika kot javno družbo po 99. člen ZTFI, kot izdajatelja, katerega vrednostni papirji (delnice z oznako MR1R) so uvrščeni v trgovanje na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici. Zato ima kot javna družba obveznost razkrivanja nadzorovanih informacij (3. poglavje ZTFI).

Po prvem odstavke 373. člena ZTFI je notranja informacija vsaka informacija, ki ima naslednje značilnosti,: 1. je natančna, 2. ni bila objavljena, 3. se neposredno ali posredno nanaša: - na enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov ali - na enega ali več finančnih instrumentov in 4. bi, če bi postala javna, verjetno pomembno vplivala na cene teh finančnih instrumentov ali na cene z njimi povezanih izvedenih finančnih instrumentov. Tožnik je v postopku med drugim smiselno ugovarjal, da ne gre za notranjo informacijo in navajal, da informacija ni točna in ni cenovno občutljiva informacija, ter je šele v tožbi natančno opredelil, da predmetna informacija nima zakonskih znakov po 1. in 4. točki prvega odstavka 373. člena ZTFI. To poudarja tudi toženka, ki pa je, glede na vsebino ugovora toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, obrazložila svoje stališče tudi glede teh očitkov in ne gre za tožbene novote. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila razloge, iz katerih tudi po presoji sodišča izhaja, da zakonita zastopnica tožnika zaradi bolezni začasno ni mogla opravljati funkcije direktorice družbe tožnika in osnovnih nalog, ki izhajajo iz poslovodenja, zastopanja in predstavljanja po 265. členu in 266. členu ZGD-1. Ta dokazna ocena toženke je po presoji sodišča pravilna, saj izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, ki ga toženka navaja, ki je po presoji sodišča glede relevantnih okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno. Zato sodišče očitke tožnika glede napačnega sklepa o dejanskem stanju zavrača. Tudi ne gre za nova dejstva v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot meni tožnik, kar je toženka pojasnila in se sodišče z njo strinja. Tudi po presoji sodišča na podlagi dokazov, ki jih je pridobila toženka v nadzornem postopku, nedvomno izhaja, da direktorica A.A. od 27. 11. 2014 (poskus vročitve pisanja in komunikacija toženke s B.B.) do 4. 12. 2014, ko je bila izdana odredba, ni opravljala funkcije direktorice tožnika. Dokazi, ki se nanje sklicuje toženka, tudi po presoji sodišča nudijo zadostno podlago za takšen zaključek. Glede dokaznih listin, ki se nanje toženka sklicuje, pa bi jih tožnik lahko v postopku vpogledal oz. pridobil njihove kopije, kot pravilno navaja tudi toženka v pripravljalni vlogi, zato sodišče zavrača tudi očitke o kršitvi pravil postopka. Toženka zato utemeljeno navaja, da je povzemala dejstva iz teh dokumentov, kot jih navaja (poročilo pooblaščenega vročevalca z dne 1.12. 2014, uradni zaznamek telefonskega razgovora z dne 27. 11. 2014 in elektronsko sporočilo B.B. z istega dne). Tudi po presoji sodišča so navedeni dokazi, kamor sodi tudi poročilo pooblaščenega vročevalca, pravilno ocenjeni in so utemeljeno del podlage za pravilen zaključek toženke, da zakonita zastopnica nekaj časa ni opravljala svoje funkcije, kar bi moralo biti predmet javne objave.

Na podlagi okoliščin, ki jih je toženka pojasnila, tudi po presoji sodišča izhaja, da edina direktorica družbe tožnika v spornem obdobju ni opravljala svoje funkcije, ker je bila zaradi bolezni odsotna iz pisarne in je ugotovljena nezmožnost opravljanja tudi rutinskih opravil, kot je prevzemanje poštnih pošiljk. Dokazna ocena toženke, da edina direktorica družbe tožnika v spornem obdobju začasno ni opravljala funkcije direktorice tožnika, po povedanem ne sloni le na nemožnosti vročitve pisanja tožniku na sedežu družbe oz. na domačem naslovu direktorice tožnika, kot meni tožnik. Pravilno je toženka določila tudi sporno obdobje, od kdaj je direktorica tožnika začasno nezmožna opravljati svojo funkcijo, to je najmanj od 27. 11. 2014, ko je B.B. telefonsko in po elektronski pošti sporočil, da je njegova žena hudo zbolela, zaradi česar je doma, in bi tožnik to informacijo tega dne najkasneje moral tudi objaviti.

Pravilna je tudi ocena toženke, da ima sporna informacija, da edina zakonita zastopnica v spornem obdobju začasno ne opravlja svoje funkcije, tudi vse lastnosti notranje informacije (373. člen ZTFI), ki bi jo tožnik moral objaviti. Sodišče se z razlogi toženke strinja in tožnikove očitke, da gre za odsotnost znakov notranje informacije po 1. in 4. točki prvega odstavka 373. člena ZTFI, zavrača. Toženka je pojasnila razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre za natančno informacijo, ki bi, če bi postala javna, verjetno pomembno vplivala na ceno delnic MR1R. Po presoji sodišča je toženka tudi pravilno opravila t.i. test razumnega vlagatelja oz. je pojasnila razloge, iz katerih izhaja, da gre za takšno informacijo, ki ima takšne značilnosti, ki bi jo razumen vlagatelj uporabil kot del podlage za svojo naložbeno odločitev (peti odstavek 373. člena ZTFI). Glede argumentov tožnika, da gre za finančni holding, katerega narava dejavnosti ne terja stalne prisotnosti zakonitega zastopnika, statičnosti sestave sredstev, relativno majhen promet z delnicami, je pravilno odgovorila že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Tožnik nima prav, ko meni, da se o tem v izpodbijani odločbi sploh ni izrekla. Tudi po presoji sodišča ne gre za pomembne dejavnike, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, kot želi prikazati tožnik. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Materialno pravo, ki se nanj sklicuje toženka, je tudi pravilno uporabljeno.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo zoper odločbo senata Agencije za trg vrednostnih papirjev v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (512. člen ZTFI).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (513. člen ZTFI v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1).

K točki III izreka: Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zoper odredbo predsednika senata Agencije za za trg vrednostnih papirjev o odpravi kršitev zavrglo (točka I. izreka), tožbo zoper odločbo senata Agencije za trg vrednostnih papirjev (točka II. izreka) pa zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.