Jedro

Namen razrešitve upravitelja ni disciplinske narave v smislu, da se upravitelja razreši prav ob vsaki najmanjši kršitvi določb postopka oziroma dolžne skrbnosti. Kot je pravilno povedalo sodišče prve stopnje, se upravitelja razreši, če ravna tako, da bistveno vpliva na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja ali na poplačilo upnikov. Tudi ni vsaka (zmotna) odločitev, tudi če se kasneje izkaže za zmotno z morebitno sodno odločbo, razlog za razrešitev upravitelja.

Vztrajanje pritožnika, da bi moral upravitelj predložiti podpisan zapisnik, ne spremeni dejstva, da je primopredaja bila opravljena. Pritožnik ne zatrjuje, da upravitelj kakšnega premoženja ni prevzel. Konkretno ne navaja, da bi zaradi tega prišlo do oškodovanja stečajne mase ali kaj podobnega. Le-to bi tvorilo morebitno podlago za ugotovitev hujše kršitve dolžnosti upravitelja.

Upravitelju ni mogoče očitati zlonamernega pravdanja oziroma namernega oškodovanja upnikov. Zmotno materialnopravno stališče samo po sebi še ne kaže na pomanjkanje ustrezne profesionalne skrbnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za razrešitev upravitelja.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da upravitelja razreši funkcije v tem stečajnem postopku.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upravitelja se razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je imenovan (1. točka 118. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Upravitelj mora pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Namen razrešitve upravitelja ni disciplinske narave v smislu, da se upravitelja razreši prav ob vsaki najmanjši kršitvi določb postopka oziroma dolžne skrbnosti. Kot je pravilno povedalo sodišče prve stopnje, se upravitelja razreši, če ravna tako, da bistveno vpliva na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja ali na poplačilo upnikov. Tudi ni vsaka (zmotna) odločitev, tudi če se kasneje izkaže za zmotno z morebitno sodno odločbo, razlog za razrešitev upravitelja.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno odgovorilo na pritožnikovo (upnikovo) trditev, da upravitelj ni sestavil zapisnika z bivšim poslovodstvom ter ni sestavil primopredajnega zapisnika glede opreme in inventarja na Dvorcu ... (skladno s tretjim odstavkom 292. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na strani 3/5 in nato v nadaljevanju na strani 4/5 pojasnilo, da je z vpogledom v otvoritveno poročilo ugotovilo, da je primopredajni zapisnik bil sestavljen, da je upravitelj nemudoma po začetku stečajnega postopka posredoval poziv na primopredajo, poslovodstvo se je temu odzvalo, primopredaja se je končala 24. 6. 2016. Bivše poslovodstvo je tudi zagotovilo izdelavo zaključnih računovodskih izkazov, predalo premoženje in posle stečajnega dolžnika. Primopredaja je potekala dalj časa, zato je bila opravljena po zunanjem izpolnitvenem pomočniku (H. d. o. o.). Takšna obrazložitev je zadostna, zatrjevana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni podana.

7. Vztrajanje pritožnika, da bi moral upravitelj predložiti podpisan zapisnik, ne spremeni dejstva, da je primopredaja bila opravljena. Pritožnik ne zatrjuje, da upravitelj kakšnega premoženja ni prevzel. Konkretno ne navaja, da bi zaradi tega prišlo do oškodovanja stečajne mase ali kaj podobnega. Le-to bi tvorilo morebitno podlago za ugotovitev hujše kršitve dolžnosti upravitelja.

8. Ni naloga stečajnega sodišča, da razsoja, katere terjatve ima stečajni dolžnik do konkretnega upnika in obratno. Dejstvo je, da se je tudi po začetku stečajnega postopka pogodbeno razmerje med stečajnim dolžnikom in pritožnikom nadaljevalo in so pri tem nastajale nove terjatve oziroma obveznosti. Ali ima iz tega naslova pritožnik kakšne terjatve do stečajnega dolžnika in obratno, je lahko le predmet posebne pravde. Na pritožnikov argument neuspeha upravitelja z vloženo motenjsko tožbo zoper njega in posledično neutemeljeno nastalimi stroški, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Upravitelju ni mogoče očitati zlonamernega pravdanja oziroma namernega oškodovanja upnikov. Zmotno materialnopravno stališče samo po sebi še ne kaže na pomanjkanje ustrezne profesionalne skrbnosti. Kot je pojasnil upravitelj, je zoper pritožnika vložil motenjski spor, ki ga je izgubil, zato je pred okrožnim sodiščem vložil tožbo na izselitev in izpraznitev iz nepremičnine. Ali je tožba utemeljena, bo razsojeno v pravdnem postopku in ne v tem stečajnem postopku. Za preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, da pritožnik ni uspel niti zatrjevati niti dokazati zlonamernega pravdanja, namena oškodovanja upnikov oziroma pomanjkanja profesionalne skrbnosti. Višje sodišče poudarja, da razrešitev upravitelja ne more služiti posameznemu upniku kot orodje za dosego drugih ciljev, ki niso v zvezi s končnim ciljem stečajnega postopka, ki je poplačilo upnikov.

9. Sodišče prve stopnje je pritrdilo pritožniku, da je upravitelj kršil pravila postopka, ko je zadržal varščino za kupnino v postopku prodaje stečajne mase zaradi pobotanja z nasprotno terjatvijo do pritožnika iz naslova terjatve, ki jo ima stečajni dolžnik do pritožnika iz naslova nadaljnjega poslovanja. Vendar pa, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je do zadržanja varščine prišlo zaradi upraviteljeve pravne presoje. Ne gre za kršitev, ki bi se ponavljala. Tudi če je bila pravno zmotna (višje sodišče se do tega izrecno ne opredeljuje, ker ni potrebno), ob zelo zapletenem razmerju, ki očitno obstoji med pritožnikom in stečajnim dolžnikom, to ne more imeti za posledico razrešitev upravitelja. Če se pritožnik ni strinjal z zadržanjem varščine, je imel možnost v pravdnem postopku uveljavljati zahtevek na vračilo varščine.

10. Pritožnik navaja, da višje sodišče ni dalo soglasja k sporazumu, sklenjenem v mediacijskem postopku dne 20. 3. 2018. Drži, da upravitelj s sklenjenim sporazumom, za katerega je predlagal soglasje sodišča, ni uspel, vendar je treba vedeti, da je višje sodišče razveljavilo _sklep_ sodišča prve stopnje, ker ga ni bilo mogoče preizkusiti (višje sodišče ni videlo, zakaj konkretno upravitelj šteje poravnavo za bistven prispevek v luči temeljnih načel stečajnega postopka). Zaradi (enkrat) neobrazloženega upraviteljevega predloga, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, v konkretni zadevi, ki traja od leta 2015 dalje, upravitelja ne bi bilo utemeljeno razrešiti. Pritožnik tudi ni zatrjeval, kako je zatrjevana nepravilnost vplivala na trajanje stečajnega postopka oziroma poplačilo upnikov.

11. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.