Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala biti BPP tožnici dodeljena že iz razloga, ker prejema denarno socialno pomoč. Po določbah ZBPP se namreč BPP dodeli le za tiste zadeve, za katere se lahko upravičeno pričakuje ugodno rešitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ pristojen za BPP (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnica) za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, št. III U 179/2012-12 z dne 10. 9. 2013. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prošnja vložena dne 23. 9. 2013 v zadevi dodelitve BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, št. III U 179/2012-12 z dne 10. 9. 2013 v zadevi uvedbe disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Ker morajo biti ob dodelitvi BPP po prvem in drugem odstavku 24. člena ZBPP izpolnjeni poleg finančnih pogojev tudi objektivni (procesni) pogoji, je tožena stranka, v skladu z ustaljeno sodno prakso, na podlagi razpoložljivih podatkov, upoštevala tudi ali je zadeva, na katero se prošnja nanaša glede na določbo tretjega odstavka 24. člena očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh.

Po povzemanju obrazložitve sklepa III U 179/2012-12, s katerim je bila tožničina tožba zoper sklep Ministrstva za pravosodje in javno upravo št. 705-236/2012 z dne 28. 5. 2012 v zadevi uvedbe disciplinskega postopka zoper izvršitelja, zavržena po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožena stranka tožnici pojasnjuje, da ima po navedeni zakonski določbi pravico do meritorne odločitve le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča potrebna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi, ki jih brez sodbe ne bi mogel doseči. Ker iz ugotovitev v sklepu III U 179/2012-12 izhaja, da za izpodbijanje sklepa izdanega v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja uvedenem na tožničino pobudo, tožnica ni izkazala pravnega interesa, ki je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po 36. členu ZUS-1 ves čas postopka, tožena stranka meni, da je bila tožničina tožba utemeljeno zavržena. Po oceni tožene stranke je zato pričakovanje tožnice, da bi s pritožbo zoper navedeni sklep uspela, v nasprotju z odločitvami v zadevah s podobnim dejanskim stanjem. Zato je tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrnila po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da je odločitev sprejeta v nasprotju z veljavno zakonodajo (drugi odstavek 12. člena v zvezi s 26. členom ZBPP). Navaja, da ji je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do pritožbe zagotovljena v 25. členu Ustave RS in pravica do dostopa do sodišča po Evropski konvenciji. S tem v zvezi toženi stranki očita, da je zaradi napačne razlage 24. člena ZBPP nepravilno ugotovila tudi dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev. V nadaljevanju izpodbija dejstva, na podlagi katerih sta sodišče v sklepu o zavrženju njene tožbe in tožena stranka v izpodbijani odločbi, ugotovila, da si tožnica v zadevi, ki se nanaša na uvedbo disciplinskega postopka, svojega položaja ne more izboljšati. Zatrjuje, da Upravno sodišče ni bilo pristojno za ugotavljanje dejstva ali je izvršitelj ravnal v skladu z 298.a členom ZIZ in da tudi ni imel spisov na podlagi katerih bi morala temeljiti ugotovitev. Upravno sodišče, bi po mnenju tožnice moralo ugotoviti ali je ministrstvo, ki je odločbo izdalo pravilno uporabilo zakon. Ker tega ni storilo je kršilo zakon (27. in 33. člen ZUS-1) in napačno uporabilo 36. člen ZUS-1. Tožnica meni, da je sklep, ki ga je izpodbijala s tožbo upravni akt v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in akt iz 4. člena ZUS-1. Po zatrjevanju tožnice, v izpodbijani odločbi niso navedeni argumenti, s katerimi bi morala tožena stranka utemeljiti zaključek, da s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, ne bi uspela, saj izpodbijana odločitev ne sme temeljiti na domnevi (pri tem se sklicuje na sodbo ESČP št. 14411/11 z dne 28. 2. 2013). Ker pa je brezplačna pravna pomoč namenjena tistim, ki nimajo sredstev, zato da se jim zagotovi dostop do sodišča, izpodbija tudi utemeljitev, da samo slabo finančno stanje še ne pomeni upravičenosti do brezplačne pravne pomoči (navaja v sodbi ESČP št. 30358/04 z dne 13. 9. 2011 in št. 3494/05 z dne 15. 2. 2011).

Na podlagi navedenega sodišču predlaga: da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek; da ji prisodi odškodnino zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic v višini 3.000 EUR; in naloži toženi stranki povrnitev stroškov, ki so ji nastali v tem upravnem sporu.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila spis št. Bpp 216/2013. K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejstvo, da tožnica v upravnem sporu, v katerem je bila njena tožba zavržena, ni izkazala, da izpodbijani sklep posega v njen pravni položaj, po presoji sodišča nimajo podlage v podatkih spisa Bpp 216/2013. S pavšalnimi tožbenimi navedbami pa tožnica ne navaja dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da sklep o zavrženju posega v njen pravni položaj.

Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pa izhaja, da predstavlja prav poseg v pravni položaj tožnice, eno od procesnih predpostavk na katero mora sodišče paziti ves čas postopka.

Ugotovitev tožene stranke, da je tožničino pričakovanje glede rešitve pritožbe očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (1. alinea prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ZUS-1), ki temelji na dejstvu, da je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, je tudi po presoji sodišča pravilna.

Tožničina trditev, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb ZBPP ni utemeljena. Tako je brez dejanske podlage, njena trditev, da je prosila dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Čeprav iz podatkov v prošnji za dodelitev to ne izhaja, je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe sama ugotovila kdaj poteče rok za vložitev pritožbe zoper sklep. O tožničini prošnji pa je odločila pred iztekom roka za pritožbo, tako da bi tožnica pritožbo zoper sklep lahko še pravočasno vložila. Zato v obravnavani zadevi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč tožnica ni zamudila roka za vložitev pritožbe. To pa pomeni, da pogoji za uporabo 36. člena ZBPP, po katerem ugotavljanje predpisanih pogojev ni potrebno, niso izpolnjeni in da ni utemeljen niti tožbeni razlog nepravilne uporabe navedenega določila. Iz določb 12. in 24. člena in niti iz drugih določb ZBPP pa ne izhaja, da se brezplačna pravna pomoč, ne glede na druge predpisane pogoje, v vsakem primeru odobri prosilcu, ki prejema socialno pomoč. Trditev tožnice, da ji je bila z izpodbijano odločbo kršena temeljna človekova pravica do pritožbe, pa je glede na navedeno tudi neutemeljena. Po določbah ZBPP na katerih temelji izpodbijana odločba so namreč do brezplačne pravne pomoči upravičeni le prosilci za tiste zadeve, za katere se lahko upravičeno pričakuje ugodno rešitev.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. Izreka.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.