Jedro

Ker je sodišče druge stopnje tudi na podlagi podatkov, pribavljenih v pritožbenem postopku zanesljivo ugotovilo, da drugostopenjska odločba, s katero je bila obdolžencu kot vojaškemu obvezniku zavrnjena (nezakonito) pritožba zoper negativno odločbo Komisije za ugovor vesti vojaške dolžnosti Ministrstva za pravosodje ter je zato obdolženec upravičeno štel, da vse njegove obveznosti nabornika v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo, ni mogoče šteti, da je ravnal protipravno, ko se ni odzval dvema pozivoma za služenje vojaškega roka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi njegovih zagovornikov ugodilo in izpodbijano obsodilno obsodbo spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi M. G. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da se ni odzival pozivu na služenje vojaškega roka s tem, da se: - dne 6.1.1997 ni odzval pozivu za služenje vojaškega roka v SV 1230 Ljubljana, vojašnica Š..., čeprav je bil z vsebino poziva, da se mora tega dne zglasiti v vojašnici Š... seznanjen dne 2.12.1996 na Upravi za obrambo Ljubljana, Izpostava Ljubljana, na Linhartovi cesti 13, Ljubljana, - dne 20.5.1997 ni odzval pozivu za služenje vojaškega roka v vojašnici SV - 6770 v C... ob Krki, čeprav je bil z vsebino poziva seznanjen dne 11.4.1997 na Upravi za obrambo Ljubljana, Izpostava Ljubljana, na Linhartovi cesti 13 v Ljubljani; s čimer naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje skrivanja pred obrambnimi obveznostmi po členu 363/II in I KZ. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani kot sodišče prve stopnje obdolženega M. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja skrivanja pred obrambnimi obveznostmi po 2. in 1. odstavku 363. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ). Izreklo mu je 65 dnevnih zneskov denarne kazni (195.000,00 SIT), ki naj bi jo obdolženec plačal v roku treh mesecev, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper takšno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazni ter predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj mu izreče nižjo kazen. Višji državni tožilec A. P. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pritožba je utemeljena. Ustava Republike Slovenije v 46. členu določa, da je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. V skladu z Zakonom o vojaški dolžnosti (Ur. l. RS št. 18/91 in 74/95) mora posebna komisija o prošnji nabornika odločiti v šestih mesecih od dneva, ko je bila prošnja oddana, zoper odločitev komisije pa lahko nabornik vloži pritožbo v 15-tih dneh od dneva, ko je prejel odločitev komisije. V času obravnave prošnje pa vse obveznosti nabornika v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo. Glede na takšno določbo tedaj ravnanje vojaškega obveznika, ki se ne odzove pozivu na služenje vojaškega roka, pa pred tem vloži prošnjo, s katero uveljavlja ugovor vesti, ni protipravno. V obravnavani kazenski zadevi ni dvoma, da je obdolženec nabor opravil dne 12.5.1988, ko po veljavni zakonodaji tedanje SFRJ ugovora vesti sploh ni bilo mogoče uveljavljati. Ker pa sta bili obdolžencu ugodeni njegovi prošnji za odložitev služenja vojaškega roka zaradi študija in zaradi družinske situacije, je vložil po uveljavitvi novega zakona prošnjo za ugovor vesti ob vročenem pozivu za služenje vojaškega roka, ki bi ga moral nastopiti dne 8.7.1992. Takšna prošnja je bila nato z odločbo Ministrstva za pravosodje in upravo Republike Slovenije z dne 18.1.1993 zavržena, obdolženčevo pritožbo zoper to odločbo pa je nato s svojo odločbo zavrnila Komisija za ugovor vesti vojaške dolžnosti Vlade Republike Slovenije dne 20.12.1993. Ta odločba, zoper katero bi obdolženec v roku 30-tih dni po prejemu lahko sprožil pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije upravni spor, naj bi postala pravnomočna dne 24.10.1994, saj tako izhaja iz odtisnjene klavzule na sami odločbi. Glede na zagovor obdolženca ter njegova številna pritožbena izvajanja v postopkih zaradi prekrškov in glede na pritožbene navedbe njegovih zagovornikov v tem kazenskem postopku, je sodišče druge stopnje pribavilo ustrezen upravni spis obdolženca kot vojaškega obveznika pri Ministrstvu za notranje zadeve ter ugotovilo, da odtisnjena klavzula o pravnomočnosti nima podlage v priloženih poštnih povratnicah, ki v nobenem od sedmih primerov ne izkazujejo vročitve drugostopenjske odločbe obdolžencu. Glede na takšen podatek sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je bila drugostopenjska odločba obtožencu vročena ter zato velja domneva, da je upravičeno štel, da njegove obveznosti nabornika v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo. Zakon o vojaški obveznosti (Ur. l. RS št. 18/91), ki je veljal v času, ko naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje ter je bil sprejet še pred novo slovensko ustavo, je predpisoval možnost in postopek uveljavljanja pravice do ugovora vesti, vendar pa je to pravico po določbah 3. odstavka 42. člena tega zakona imel le nabornik, ki jo je vložil najkasneje v 15-tih dneh po prejemu poziva na nabor, kar pomeni, da takšne pravice ob kasnejših pozivih na služenje vojaškega roka ni mogel več uveljaviti. Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo opr. št. U-I-48/94 z dne 25.5.1995 odločilo, da je določba 42. člena Zakona o vojaški dolžnosti v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, kolikor ne omogoča uveljavljanja ugovora vesti tudi po opravljenem naboru ter je bil na podlagi te odločbe dne 7.1.1996 uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti (Ur. l. RS št. 74/95), ki omogoča vojaškemu obvezniku, da vloži ugovor vesti tudi potem, ko je opravil nabor, bi bile po oceni sodišča druge stopnje tudi v primeru resnične pravnomočnosti drugostopenjske odločbe obdolžencu kršene njegove z ustavo zagotovljene pravice v zvezi z ugovorom vesti. V takšnem primeru bi bil namreč napoten na služenje vojaškega roka na podlagi odločbe, temelječe na protiustavnem predpisu. Ker je bil ta predpis (določilo 42. člena Zakona o vojaški dolžnosti) razveljavljen šele po izdaji odločbe, s katero je Mestni sekretariat za obrambo obdolžencu naborno dolžnost podaljšal do 30 leta starosti (št. 825/395 z dne 6.12.1994), je bilo tudi to podaljšanje nezakonito in tedaj tudi po tej plati ravnanje obdolženca ni bilo protipravno, ko se dne 6.1. in dne 20.5.1997 ni odzval pozivoma za služenje vojaškega roka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilih prvega odstavka 96. člena ZKP.