Jedro

Ob upoštevanju določbe 22. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 86. člena ZPP, na katere se pravilno sklicuje že organ za BPP v izpodbijani odločbi, ter nespornega dejstva, da tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek organa za BPP, da ni podan verjeten izgled za tožnikov uspeh s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) odločil, da se tožnikova prošnja za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021 zavrne. V obrazložitvi ugotavlja, da iz sklepa, v zvezi s katerim vlaga tožnik prošnjo za dodelitev BPP, izhaja, da je Upravno sodišče s sklepom I U 616/2021-13 s 24. 8. 2021 njegovo tožbo zavrglo kot prepozno. Dalje ugotavlja, da se je tožnik zoper navedeni sklep pritožil, Upravno sodišče pa je njegovo pritožbo s sklepom I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021 kot nedovoljeno zavrglo, saj je ugotovilo, da je pritožbo tožnik vložil sam, pri tem pa ni zadostil zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki lahko vloži pritožbo po 22. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in četrtem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na navedeno je organ za BPP zaključil, da sklep I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021 temelji na pravilni pravni podlagi in da na podlagi podatkov, ki so navedeni v obrazložitvi tega sklepa, postopek s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP po prvem in tretjem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni prani pomoči (ZBPP).

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je 2. 12. 2021 zaprosil za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva (pritožbe) zoper sklep Upravnega sodišča I U 616/2021-19 ter da je organ za BPP njegovo prošnjo „glede materialnega in postopkovnega pogoja“ z izpodbijano odločbo neutemeljeno zavrnil. Prepričan je, da njegov uspeh v postopku ni vprašljiv. Dodaja, da je bil upravičen do BPP tudi glede materialnega pogoja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

4. Sodni senat je 17. 2. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K odločitvi sodišča**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je organ za BPP v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je glede preizkusa dejanskega stanja vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021, s katerim je to zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep I U 616/2021-13 s 24. 8. 2021 o zavrženju tožbe kot prepozne, kot nedovoljeno, saj je ugotovilo, da je pritožbo tožnik vložil sam, pri tem pa ni zadostil zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki lahko vloži pritožbo po 22. členu ZUS-1. Tožnik v pritožbi namreč ni niti zatrjeval in tudi ne dokazoval, da ima opravljen pravniški državni izpit, kar pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.

8. Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Skladno s četrtim odstavkom 86. člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pa sme dejanja v postopku s pritožbo opravljati tudi stranka sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. 9. Da bi imel tožnik opravljen pravniški državni izpit, tožnik ni zatrjeval v postopku, v zvezi s katerim želi dodelitev BPP, niti v postopku dodelitve BPP in prav tako ne zatrjuje in tudi ne dokazuje niti v obravnavani tožbi. To pomeni, da dejansko stanje, relevantno za odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ni sporno.

10. Ob upoštevanju prej citiranih določb 22. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 86. člena ZPP, na katere se pravilno sklicuje že organ za BPP v izpodbijani odločbi, ter navedenega nespornega dejstva, da tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek organa za BPP, da ni podan verjeten izgled za tožnikov uspeh s pritožbo zoper sklep I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021. Zato je odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za BPP pravilna in utemeljena na določbi 24. člena ZBPP.

11. Po 24. členu ZBPP, na katerega se opira izpodbijana odločba, namreč organ prošnjo zavrne, če je ta očitno nerazumna oziroma prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in če zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino ni življenjskega pomena.

12. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi razen pavšalnega zatrjevanja, da je „sodba I U 616/2021-19 očitno (ekstremno) neutemeljena, tako da uspeh v postopku ni vprašljiv“, ki ga ne pojasni s konkretnimi navedbami, ne navaja ničesar. Samo dejstvo, da je prejemnik denarne socialne pomoči, kar pomeni, da izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, pa na odločitev ne more vplivati, saj je za dodelitev BPP treba poleg finančnega pogoja izpolnjevati tudi tako imenovani objektivni pogoj po prej citirani določbi 24. člena ZBPP, ki pa ga tožnik, kot že pojasnjeno, ne izpolnjuje.

13. Po povedanem je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Tožnik namreč, kot že rečeno, ni ugovarjal ugotovitvam organa za BPP, da je bila njegova pritožba zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 616/2021-19 z 2. 11. 2021 kot nedovoljena zavržena, ker jo je vložil tožnik sam, pri tem pa ni zadostil zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki lahko vloži pritožbo – torej da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Ker je po povedanem za odločitev relevantno dejansko stanje nesporno in izhaja iz izpodbijane odločbe, sodišče ni imelo podlage za izvedbo dokaza z vpogledom v upravni spis obravnavane BPP zadeve.