Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP in jo je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom in dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Na tej podlagi je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (več kot 50 %) ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedensko mnenje, zgolj zaradi tega, ker je izvedenka sodne medicine verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku ocenila na 50 %, ni neuporabno in nepopolno. Izvedensko mnenje je treba dokazno ocenjevati celovito, v celotni vsebini in njegovi prepričljivosti, popolnosti in jasnosti. Toženka pa ni podala nikakršnih konkretiziranih pripomb k dognanjem izvedenke, ampak se je njena kritika nanašala predvsem na vprašanje dokazne vrednosti/ocene izvedenkine ene ugotovitve.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,63 EUR.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici naložilo, da mora plačati tožniku 1.939,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.405,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

**Navedbe toženke v pritožbi**

2. Toženka vlaga zoper prisodilni del sodbe in odločitev o stroških sodišča prve stopnje (odločitev pod I. in III. točko izreka) pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje. Podredno predlaga še, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne za znesek 600 EUR in glede na navedeno izračuna pravdne stroške, ki jih je toženka dolžna poravnati tožniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnik ni uspel dokazati z veliko verjetnostjo (torej gotovostjo), da je v škodnem dogodku utrpel poškodbe oziroma da so zatrjevane poškodbe v vzročni zvezi s predmetnim škodnim dogodkom. Uveljavlja kršitev postopka, ker sodišče ni sledilo njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca sodne medicine zaradi pomanjkljivosti izvedenskega mnenja (5. in 254. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma je bilo ugotovljeno napačno. V postopku niso bila v celoti razrešena vsa pravno relevantna vprašanja in je odločitev sodišče (glede na izvedene dokaze in ugotovitve v mnenjih) napačna. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenke sodne medicine, da je verjetnost, da je tožnik v škodnem dogodku lahko utrpel zatrjevane poškodbe, zgolj 50 %, kar pa ne zadošča za dokazni standard, ki se uporablja v pravni praksi. Tožnik bi namreč moral z več kot 50 % stopnjo verjetnosti dokazati,vzročno zvezo med zatrjevanim poškodbami in prometno nesrečo. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnosti v cestnem prometu ugotovilo, da je tožnikovo vozilo doživelo spremembo hitrosti okrog 12 km/h (3,3 m/2) in srednji pospešek a1 = 3,3 g. Izvedenec je ugotovil, da je glede na kriterij spremembe hitrosti in ugotovljeno spremembo hitrosti tožnikovega vozila verjetnost inicialnih simptomov nihajnih poškodb vratu 0,5, verjetnost simptomov, ki pa bi trajali več kot 1 mesec, pa je 0,0. Glede na kriterij srednjega pospeška in ugotovljen srednji pospešek tožnikovega vozila pa je verjetnost inicialnih simptomov nihajnih poškodb vratu 0,39, verjetnost simptomov, ki bi trajali več kot 1 mesec, pa je 0,08. Te ugotovitve izvedenca ne pomenijo verjetnosti, ki bi zadoščala za ugotovitev dejstev. Izvedenka sodne medicine je v dopolnilnem mnenju navedla, da je pri tej razliki hitrosti in pri tem srednjem pospešku tožnik lahko utrpel nihajno poškodbo vratnega dela hrbtenice in udarnino leve polovice prsnega koša, ni pa odgovorila (tudi v drugi dopolnitvi mnenja ne), kakšna je verjetnost (več ali manj kot 50 %), da je tožnik te poškodbe utrpel. Navedla je le, da se ne more opredeliti tako natančno, da bi verjetnost ocenila z več kot 50 % ali z manj kot 50 % in da so možnosti, da so poškodbe nastale, enake, kot da poškodbe niso nastale. To ne zadošča za zaključek sodišča, da je tožnik dokazal vzročno zvezo med zatrjevanimi poškodbami in prometno nesrečo. Sodišče je prezrlo ugotovitve sodne izvedenke, da na podlagi tožnikove medicinske dokumentacije, objektivno ni mogoče pritrditi, da je tožnik utrpel zatrjevane poškodbe in tega dejstva, ker je verjelo tožnikovi izpovedbi, ni upoštevalo. Sodišče je navedlo, da je tožnik sam potrdil obstoj modrice (izvedenka sodne medicine je zapisala, da se modrice lahko pojavijo 24 do 48 ur po poškodbi), vendar to ni objektivni dokaz, ampak zgolj selektivna navedba tožnika, ki nima podlage v njegovi medicinski dokumentaciji. Zato ni mogoče šteti, da je tožnik dejansko imel modrico. Če bi jo imel, bi jo zdravnik ob pregledu 12. 6. 20171 zagotovo opazil oziroma bi tožnik o njej zdravniku povedal in bi zdravnik to zapisal v tožnikov osebni karton. Tožnikova osebna izpoved ne more nadomestiti objektivnega dokaza iz njegove medicinske dokumentacije. Sodišče je tudi napačno presodilo, da sta mnenji izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in izvedenke sodne medicine skladni in zato ni mogoče mnenja izvedenke sodne medicine oceniti kot pomanjkljivega ali nestrokovnega. Ugotovljena vrednost pospeška zgornjega telesa namreč ne presega meje 6 g, ki je potrebna, da lahko pride do poškodb udeležencev. Sodišče bi moralo ugoditi toženkinem predlogu za postavitev novega izvedenca, saj je bilo vprašanje verjetnosti nastanka zatrjevanih poškodb bistveno za odločitev. Toženka je pripombo glede izvedenkinih ugotovitev (predvsem glede verjetnosti nastanka poškodb) podala že v vlogi z dne 11. 4. 2022, čemur je sodišče sledilo in izvedenko pozvalo k dopolnitvi mnenja. Vendar izvedenka tudi v drugi dopolnitvi mnenja ni mogla oziroma znala odgovoriti na to vprašanje. Zato je neutemeljen očitek sodišča toženki, da ni predlagala izvedenkinega dodatnega zaslišanja, saj obe dopolnilni mnenji izvedenke kažeta na to, da tudi če bi bila zaslišana, mnenja ne bi spremenila in bi bilo njeno zaslišanje v nasprotju z ekonomičnostjo postopka. Ker se izvedenka do pravno relevantnega vprašanja ni mogla ustrezno opredeliti, svojega dela ni opravila v celoti, mnenje je zato neuporabno in nepopolno. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 982/2018 z dne 14. 6. 2018. Sodišče je nepravilno potrebno stopnjo verjetnosti nadomestilo z obrazložitvijo in upoštevanjem drugih dokazov, saj je merilo mejnega praga zadostne verjetnosti nastanka poškodb več kot 50 %. Izvedenka pa tega ni potrdila, čeprav je pri mnenju upoštevala, da je ena izmed okoliščin, ki vplivajo na verjetnost nastanka poškodbe tudi ta, ali je oseba pripravljena na trk in da tožnik na trk ni bil pripravljen. To kaže na to, da je verjetnost možnosti nastanka poškodb še manjša kot 50 %. Preostali dokazi (tožnikova izpoved, medicinska dokumentacija, itd.) ne morejo nadomestiti verjetnosti (več kot 50 %), ki mora biti podana za ugotovitev nastanka zatrjevanih poškodb. Tudi sicer ostali dokazi nastanka poškodb po toženkinem mnenju niso potrdili. Ugovarja še višini dosojene odškodnine, saj je po njenem glede na utrpele poškodbe dosojeni znesek pretiran in v nasprotju s sodno prakso.

**Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo**

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženki naložil plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov. Navaja, da so neutemeljene toženkine navedbe, da subjektivni dokazi (in tudi zdravstvena dokumentacija) v zadevi nimajo nobene teže in da je mogoče dokazni sklep opraviti izključno na podlagi objektivnih dokazov. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca sodne medicine in dokazne ocene vseh dokazov. Odveč so toženkini ugovori glede vprašanja, s kakšno verjetnostjo je možnost nastanka poškodb opredelil izvedenec s področja raziskav prometnih nezgod, saj to ne predstavlja njegovega strokovnega področja in je bila z namenom ugotavljanja te možnosti imenovana izvedenka sodne medicine. Toženka ni izkazala, da v mnenju izvedenke sodne medicine obstaja realno znanstveno tveganje za napako (sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 982/2018 z dne 14. 6. 2018). Pravilna je tudi odločitev glede višine tožbenega zahtevka, ki je enak znesku 1,4 x povprečne slovenske neto plače v trenutku izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kar je glede na resnost poškodb dejansko nižja odškodnina.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot voznik osebnega vozila utrpel 9. 6. 2017 v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Za pretrpljeno nematerialno in materialno škodo je od toženke terjal 2.436,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 dalje.2

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik 9. 6. 2017 kot voznik osebnega vozila Renault Megane udeležen v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen tudi toženkin zavarovanec kot voznik osebnega vozila Volkswagen Passat3, ki je povzročil prometno nesrečo. Toženkin zavarovanec je s svojim vozilom namreč napačno peljal po enosmerni Ipavčevi ulici in v križišču z Jenkovo ulico čelno trčil v tožnikovo vozilo. Sporno pa je bilo, ali je tožnik v prometni nesreči utrpel nateg vratne hrbtenice, nateg prsne hrbtenice in udarec v levi del prsnega koša. Toženka je ugovarjala obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami, saj je bilo trčenje po njenih navedbah minimalno in tožnik v posledici takega trčenja ni mogel utrpeti zatrjevanih poškodb.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno prepričljivega in jasnega (toženka ga pritožbeno niti ne izpodbija), ugotovilo, da sta bili v trenutku trčenja tožnikovo vozilo in vozilo toženkinega zavarovanca v gibanju. Ob trčenju je bila najverjetnejša sprememba hitrosti tožnikovega vozila 12 km/h oziroma je bil srednji pojemek okoli 3,3 g. Pri spremembi hitrosti v konkretnem primeru je verjetnost inicialnih simptomov nihajnih poškodb vratu 50 %.4 Verjetnost nastanka zatrjevanih poškodb pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke sodne medicine. Na podlagi njenega celovitega, temeljitega, strokovnega in jasnega mnenja je ugotovilo, da lahko tožbeno zatrjevane poškodbe (nateg vratnih mišic, nateg mišic ob prsnem delu hrbtenice in udarnina leve polovice prsnega koša) nastanejo pri mejnih hitrostih med 10 km/h in 20 km/h in mejnem pospešku okoli 2,6 g. To pomeni, da je 50 % voznikov v prometnih nesrečah pri takih hitrostih telesno poškodovanih. Zunanje sile, ki so v trenutku trčenja delovale na tožnika, se torej nahajajo v prehodnem območju, v katerem zatrjevanih poškodb ni mogoče potrditi niti izključiti. Na obremenitev potnikov pa vplivajo tudi druge okoliščine, ki pri izračunih niso bile upoštevane. Ena od okoliščin, ki vpliva na verjetnost nastanka poškodb, je tudi ta, ali je voznik lahko pričakoval in se pripravil na trk. Mejne vrednosti za nastanek poškodb pri čelnem trčenju (kot je bilo v obravnavanem primeru) so namreč običajno višje kot pri trčenju od zadaj, saj lahko oškodovanci pri čelnem trčenju nekoliko ublažijo poškodbe, če so pripravljeni na trčenje in če lahko pred tem napnejo mišice ter s tem preprečijo zanihanje trupa in glave naprej in nazaj do skrajnih leg. Pri naletu od zadaj pa so lahko oškodovanci poškodovani že pri nižjih hitrostih, saj ponavadi ne pričakujejo trčenja in so presenečeni. Glede na ugotovljene okoliščine konkretne prometne nesreče se po mnenju izvedenke tožnik pred samim trčenjem z vozilom toženkinega zavarovanca nanj ni mogel pripraviti in je vanj trčil brez zaviranja, saj trk ni mogel biti pričakovan. Da je tožnik v konkretnem primeru v vozilo toženkinega zavarovanca trčil brez zaviranja in se na trčenje zaradi nepreglednosti križišča ni mogel pripraviti, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi prepričljivih izpovedb tožnika in toženkinega zavarovanca, ki jima je verjelo. Na podlagi zapisa v tožnikovem zdravstvenem kartonu in njegove izpovedbe, ki jo je ocenilo kot življenjsko logično, prepričljivo in iskreno, je sodišče ugotovilo, da je tožnik je po prometni nezgodi šel sprva v službo, po uri, dveh, ko so bile bolečine vedno bolj izrazite, pa je odšel v bolnišnico. V tožnikovem osebnem kartonu je podatek o omejeni gibljivosti vratu in zavrti gibljivosti vratu. Sodišče prve stopnje je tudi verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedbi o obstoju modrice na levem delu prsnega koša. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne dokazne ocene navedenih dokazov zaključilo, da je tožnik dokazal, da je v prometni nezgodi, ki ga je povzročil toženkin zavarovanec, utrpel nateg vratnih mišic, nateg mišic ob prsnem delu hrbtenice in udarnino leve polovice prsnega koša. Zato je tožniku dosodilo 1.939,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 0. 2017 dalje do plačila, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

_Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje in očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju_

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ustreza zahtevam 8. člena ZPP in jo je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom in dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Na tej podlagi je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (več kot 50 %) ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami, kar je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v sodbi II Ips 287/2014, in na katerega se toženka neutemeljeno sklicuje.5 Dokazna ocena v izpodbijani sodbi, da je tožnik zaradi prometne nesreče utrpel nateg vratnih mišic, nateg mišic ob prsnem delu hrbtenice in udarnino leve polovice prsnega koša, ki je podlaga odškodninskemu zahtevku tožnice (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), je utemeljena z jasnimi in preglednimi razlogi in na podlagi celotnega procesnega gradiva.

10. Toženka v pritožbi vztraja, da v postopku niso bila v celoti razrešena vsa pravno relevantna vprašanja, ker je sodišče prve stopnje svoje mnenje oprlo na mnenje izvedenke sodne medicine, da je verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku 50 %, in da to ne zadošča za zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze med zatrjevanimi tožnikovimi poškodbami in prometno nesrečo. Vztraja, da ostali dokazi nastanka poškodb niso potrdili in uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč dokazni zaključek, da je tožnik zatrjevane poškodbe utrpel v škodnem dogodku, sprejelo tako na podlagi izvedenskega mnenje izvedenke sodne medicine kot tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov – izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nesreč,6 izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke,7 tožnikove medicinske dokumentacije8 ter izpovedb tožnika9 in priče (toženkinega zavarovanca).10

12. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je izvedensko mnenje zgolj eden izmed dokazov, na katerega sodišče opre svojo odločitev in ne predstavlja edinega „kronskega“ dokaza, ki bi mu moralo sodišče izključno slediti. V nasprotnem primeru bi bili ostali dokazi z zaslišanjem prič in strank nepotrebni. Tudi sicer je sodišče poleg tožnikovih navedb upoštevalo tudi objektivno okoliščino, na katero sta opozarjala izvedenca, da je treba upoštevati, da lahko oškodovanci nekoliko ublažijo poškodbe, če so pripravljeni na trčenje in lahko pred trčenjem napnejo mišice, s čimer preprečijo zanihanje trupa. Ker pa tožnik v konkretnem primeru na trk ni bil pripravljen, trka ni mogel pričakovati in se nanj tudi ni mogel pripraviti.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo tožnikovo življenjsko logično in iskreno izpoved glede modrice na levem delu prsnega koša (natančneje glede ocene tožnikovega izpovedbe glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje) in ustrezno pojasnilo, da dejstvo, da ta modrica v izvidu Splošne bolnišnice ni bila evidentirana, samo po sebi ni nenavadno, saj je izvedenka sodne medicine pojasnila, da se modrica lahko razvije šele 24 do 48 ur po poškodbi. Iz kopije izseka tožnikovega osebnega kartona pa tudi ni razbrati, da bi osebna zdravnica kasneje pregledala tožnikov prsni koš. Je pa pa v tožnikovem osebnem kartonu podatek o omejeni gibljivosti vratu in zavrti gibljivosti vratu. Tožnik je znal že ob prvem pregledu (na dan prometne nezgode) v enoti za hitre preglede bolnišnice jasno opredeliti boleča področja telesa. Toženkino lastna dokazna ocena, da sodišče prve stopnje te njegove izpovedbe ne bi smelo upoštevati, ker ni objektivni dokaz in nima podlage v tožnikovi medicinski dokumentaciji, glede na navedeno dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

_Glede zavrnitve toženkinega dokaznega predloga o postavitvi novega izvedenca sodne medicine_

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi 5. in 254. člena ZPP ter v zvezi s tem očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni sledilo toženkinemu predlogu za postavitev novega izvedenca sodne medicine.

15. Toženka je po pregledu druge dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenske sodne medicine z dne 3. 5. 2022 v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2022 (list. št. spisa 274) dala svojo dokazno oceno obstoja vzročne zveze na podlagi izvedenkinih ugotovitev. Po njenem 50 % verjetnost v izvedenskem mnenju ni potrebna verjetnost, izvedenka pa je navedla tudi, da na podlagi tožnikove medicinske dokumentacije objektivno ni mogoče pritrditi, da je tožnik utrpel zatrjevane poškodbe. Zato je treba ugotoviti, da tožnik ni uspel dokazati tožbeno zatrjevanih trditev. Podredno, če se sodišče prve stopnje ne bi strinjalo z njeno oceno, pa je toženka v vlogi navedla, da je takšno mnenje izvedenke, ko se ne more z verjetnostjo več kot 50 % opredeliti do dejstva, ali je tožnik zatrjevane poškodbe lahko utrpel na zatrjevani način, neuporabno. Zato je predlagala, da sodišče angažira drugega izvedenca sodne medicine, ki se bo do tega vprašanja lahko opredelil in podal svojo objektivno in strokovno oceno.

16. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca sodne medicine. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj šteje izdelano mnenje sodne izvedenke s področja sodne medicine za jasno, obrazloženo, strokovno in popolno (natančneje glej točko 5, četrti odstavek, str. 8, in točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), zaradi česar ni bilo potrebno njeno zaslišanje11 in tudi ne postavitev drugega izvedenca sodne medicine. Ni res, da se izvedenka sodne medicine do pravno relevantnega vprašanja ni ustrezno opredelila in da svojega dela ni opravila v celoti. Izvedenka je glede na izračunano spremembo hitrosti (12 km/h) s srednjim pospeškom (3,3 g) verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku določno opredelila in ocenila na 50 %. Dodatno je pojasnila, da na obremenitev potnikov vplivajo tudi druge okoliščine (med njimi tudi ta, ali je bila oseba pripravljena na trk), ki pri izračunih niso bile upoštevane, ter podala mnenje, da tožnik ni mogel pričakovati in predvideti nevarnosti, ker je zavijal v enosmerno ulico in ni mogel pričakovati, da bo nasproti nepravilno pripeljalo drugo osebno vozilo, poleg tega pa je bilo križišče nepregledno, zato se tožnik na trčenje ni mogel pripraviti. Obrazložila je še, da zatrjevane poškodbe spadajo med takšne poškodbe, pri katerih so pomembno znižane možnosti njihove objektivizacije. Glede na naravo poškodb so tako oškodovanci, ki utrpijo udarnino in nateg mišic vratnega ali prsnega dela nemalokrat v dokazni stiski, ker je navzven poškodbe težko objektivizirati. Sodna izvedenka je tudi po tem, ko je bila pozvana, da se natančneje opredeli do stopnje verjetnosti nastanka zatrjevanih poškodb, v dopolnitvi mnenja z dne 3. 5. 2022 navedla, da meni, da so vse po tožniku zatrjevane poškodbe lahko nastale v prometni nesreči, in vztrajala pri oceni 50 % verjetnosti nastanka poškodb. Navedla je, da gre za oceno (ne)možnosti načina nastanka poškodb ter da je v danem primeru, ko so bile izračunane razlike hitrosti mejne, mogoče tako dopustiti kot ovreči možnost načina nastanka poškodb v enakem razmerju. Možnosti, da so poškodbe nastale ali da niso nastale, so enake in se ne more opredeliti tako natančno, da bi verjetnost ocenila z več kot 50 % ali manj kot 50 % (natančneje glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

18. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izvedensko mnenje, zgolj zaradi tega, ker je izvedenka sodne medicine verjetnost nastanka tožnikovih zatrjevanih poškodb v škodnem dogodku ocenila na 50 %, ni neuporabno in nepopolno. Izvedensko mnenje je treba dokazno ocenjevati celovito, v celotni vsebini in njegovi prepričljivosti, popolnosti in jasnosti. Toženka pa ni podala nikakršnih konkretiziranih pripomb k dognanjem izvedenke, ampak se je njena kritika nanašala predvsem na vprašanje dokazne vrednosti/ocene izvedenkine ene ugotovitve. Tudi ni podala nobenih pripomb v smeri obstoja realnega znanstvenega tveganja za napako v izvedenkinem mnenju in je njeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 982/201812 že zaradi tega zgrešeno.

_Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo_

19. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka. Toženka v pritožbi glede višine dosojene odškodnine izpodbija le prisojeno odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V tem delu ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, uveljavlja pa, da je dosojeni znesek pretiran in v nasprotju s sodno prakso, saj bi po njenem sodišče prve stopnje moralo tožniku iz tega naslova prisoditi znesek 1.000 EUR (namesto 1.500 EUR). Pri tem pa toženka niti ne navede drugih odškodninskih primerov, ki bi potrjevali njene trditve o previsoko odmerjeni odškodnini.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel nateg vratnih mišic, nateg mišic ob prsnem delu hrbtenice in udarnino leve polovice prsnega koša. Od prometne nezgode (9. 6. 2017) dalje je najprej trpel srednje hude bolečine (stalne tri tedne, občasne pa dva do največ pet tednov), nato pa je do zaključka zdravljenja 10. 8. 2017 trpel lažje bolečine, ki so se občasno, ob hujših obremenitvah ali spremembi vremena, intenzivirale v srednje hude. Po zaključku zdravljenja pa je še nekaj tednov imel občasne lahke bolečine. Zaradi poškodb je tožnik opravil en pregled v bolnišnici, dva pregleda pri osebni zdravnici, osemkrat fizioterapije in RTG slikanje, jemal je sredstva proti bolečinam in miroval. Obseg strahu, ki ga je utrpel tožnik, pa je sodišče ugotovilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Glede na navedene ugotovitve je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500 EUR in za prestani strah v višini 300 EUR, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Pavšalni pritožbeni očitek o previsoko odmerjeni odškodnini je nekonkretiziran, toženka niti ne navede primerov, ki bi potrjevali njene trditve o previsoko odmerjeni odškodnini, in neutemeljen. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.13 Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih14 pokaže, da sta bili ti načeli pri odmeri konkretne odškodnine kot celote pravilno upoštevani. Tožniku prisojena odškodnina (skupni odmerjeni znesek 1.800 EUR upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje,15 predstavlja 1,4 takratne povprečne neto plače, odmerjeni znesek za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500 EUR pa predstavlja 1,2 takratne povprečne neto plače) je na spodnji meji odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, zato ne drži očitek o zmotni uporabi materialnega prav in je pritožbena zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

**Odločitev o pritožbi**

22. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

23. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP) v skupnem znesku 279,63 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT), in sicer: strošek sestave odgovora na revizijo v znesku 225 EUR (375 točk po tar. št. 21/1 posebnega dela OT), pavšalni znesek za materialne stroške v znesku 4,20 EUR (7 priglašenih točk po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 50,43 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je prometna nesreča zgodila 9. 6. 2017 – opomba pritožbenega sodišča. 2 Tožnik je za pretrpljene sedanje in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja zahteval 1.600 EUR, za prestani primarni in sekundarni strah 700 EUR in za nastalo premoženjsko škodo v zvezi s prevozi na fizioterapije 136,16 EUR. 3 V času škodnega dogodka je bilo njegovo vozilo obvezno zavarovano pri toženki, obstoj zavarovalnega razmerja med njim in toženko med pravdnima strankama ni bil sporen. Toženka je tožniku tudi že poravnala premoženjsko škodo na njegovem vozilu. 4 Izvedenec je pojasnil tudi, da s stališča biomehanike ni mogoče izključiti možnosti, da bi v posledici takšnih obremenitev prsnega koša nastopilo poškodbeno stanje, kot je udarnina, lokalna stisnitev tkiv v področju zgornjega levega dela in področju prsnice. 5 V citirani zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da, kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri odločitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 %. 6 Glej obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tč. 11-13. 7 Glej obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tč. 16 (str. 21), 21, 22 in 25. 8 Glej obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tč. 17 (str. 21), tč. 25 (str. 25). 9 Glej obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tč. 16 (str. 20-21), 20 in 24. 10 Glej obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tč. 17 (str. 19-20). 11 Toženka se v pritožbi strinja, da dodatno zaslišanje izvedenke ni bilo potrebno. 12 V citirani sodbi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako. 13 Natančneje glede teh načel glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 253/2018 (13. točka obrazložitve). 14 Primerjaj npr. zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 476/2004, II Ips 130/2008, II DoR 422/2018. 15 Na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (torej 24. 5. 2022) je znesek povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS znašal 1.297,39 EUR.