Jedro

V primerih določitve plače na podlagi uspešnosti poslovanja oziroma uspešnosti posameznega delavca je treba upoštevati določbo četrtega odstavka 43. člena SKPgd oziroma četrtega odstavka 44. člena KPDT. Pri tem je pomembna zlasti ugotovitev, da določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja po podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke po vsebini niti po načinu izplačila iz tega naslova ni uspešnost poslovanja, ki jo določata 49. člen SKPgd in 50. člen KPDT. Pri uspešnosti poslovanja kot podlagi za oblikovanje plače gre namreč le za eno od oblik skupinskega izkazovanja delovne uspešnosti. Na to kaže tudi določba 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe, po kateri ob negativni oceni uspešnosti poslovanja in delovne uspešnosti dovoljuje znižanje plače za 15 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnicama obračuna razliko v plači za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v določenih bruto zneskih, od katerih odvede davke in prispevke in tožnicama izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter jima povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, s posebnim sklepom pa tudi, da dopusti revizijo. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v spornem obdobju pri toženi stranki veljala kolektivna pogodba, po kateri delavcem pripada izhodiščna plača po Kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine Slovenije (KPDT, Uradni list Republike Slovenije, št. 10/98 in nadalj.) za prvi tarifni razred, pomnoženo s količnikom plačilnega razreda, vendar le v primeru, da so delavci delali poln delavni čas, v normalnih pogojih in da so dosegali načrtovane delovne rezultate. V spornem obdobju je pri toženi stranki povprečna dejanska realizacija zaostajala za planirano za cca. 5 %, zaradi česar je uprava tožene stranke dne 12. 4. 2002 sprejela sklep o obračunavanju negativne poslovne uspešnosti vsem delavcem v tej višini. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe, 137. člen te pogodbe in v nadaljevanju opisuje način izračunavanja plač po 136. do 139. členu te pogodbe in Organizacijskem predpisu o stimulativnem plačevanju delavcev na podlagi uspešnosti poslovanja. Glede na sistem obračunavanja uspešnosti nasprotuje zaključkom sodišč druge in prve stopnje o tem, da za toženo stranko velja določba četrtega odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list Republike Slovenije, št. 40/97 in nadalj.). Nadalje revizija navaja, da M. G. za mesec november 2002 ni bila prikrajšana pri osnovni plači, saj je prejela določen stimulativni del plače. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožnicama, ki pa nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je v spornem obdobju tožena stranka delavcem na podlagi uspešnosti poslovanja vsak mesec obračunavala za 5 % manjšo plačo, pri čemer meril, ki so bila osnova za izračun uspešnosti poslovanja, nikoli ni doseglo 90 % delavcev tožene stranke.

9. Toženo stranko sta poleg podjetniške kolektivne pogodbe glede opredelitve plače in oblikovanja plač (predvsem plač na podlagi uspešnosti poslovanja in na podlagi delovne uspešnosti) zavezovali tudi SKPgd in KPDT. Po prvem odstavku 43. člena SKPgd oziroma prvem odstavku 44. člena KPDT sestavljajo plačo delavcev osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delavne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Iz četrtega odstavka 43. člena SKPgd oziroma iz istega odstavka 44. člena KPDT izhaja, da se za vnaprej določene (predvidene 100 %) delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih merilih, individualno ali skupinsko, pri tem pa je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Če delavec ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani, je upravičen do 100 % osnovne plače (peti odstavek 43. člena SKPgd oziroma peti odstavek 44. člena KPDT). Pri določanju meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti se mora upoštevati načelo, da delavec z ustrezno delovno usposobljenostjo in normalnim delovnim naprezanjem dosega osnovno plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 45. člena SKPgd oziroma drugi odstavek 46. člena KPDT).

10. Iz 131. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke izhaja, da plačo sestavljajo osnovna plača, dodatki, plača na podlagi uspešnosti poslovanja in plača na podlagi delovne uspešnosti. Ta kolektivna pogodba v členih od 136 do 145 določa, kako se oblikuje plača na podlagi uspešnosti poslovanja, v členih od 146 do 151 pa plača na podlagi delovne uspešnosti posameznega delavca. Iz drugega odstavka 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe izhaja tudi, da se delavcu lahko osnovna plača zmanjša za največ 15 %, vendar ne pod minimalno plačo, v primeru če prejme iz naslova uspešnosti poslovanja in delovne uspešnosti negativno oceno. Možnost znižanja za enak procent določa tudi tretji odstavek 146. člena, ki pa se nanaša le delovno uspešnost posameznega delavca. Za obe obliki plače na podlagi uspešnosti je tožena stranka določila merila, ki jih morajo izpolnjevati delavci. V zvezi s plačo na podlagi uspešnosti poslovanja se sklicuje tudi na Organizacijski predpis o stimulativnem plačevanju delavcev na podlagi uspešnosti poslovanja.

11. Gre za sicer toženi stranki prilagojen sistem, ki vnaprej določa merila delovnih rezultatov, vendar je v obeh primerih določitve plače na podlagi uspešnosti poslovanja oziroma uspešnosti posameznega delavca treba upoštevati določbo četrtega odstavka 43. člena SKPgd oziroma četrtega odstavka 44. člena KPDT. Pri tem je pomembna zlasti ugotovitev, da določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja po podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke po vsebini niti po načinu izplačila iz tega naslova ni uspešnost poslovanja, ki jo določata 49. člen SKPgd in 50. člen KPDT. Pri uspešnosti poslovanja kot podlagi za oblikovanje plače gre namreč le za eno od oblik skupinskega izkazovanja delovne uspešnosti. Na to kaže tudi določba 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe, po kateri ob negativni oceni uspešnosti poslovanja in delovne uspešnosti dovoljuje znižanje plače za 15 %. Določbi 49. člena SKPgd oziroma 50. člena KPDT, ki določata način ureditve plač na podlagi uspešnosti poslovanja, pa nasprotno kažeta na to, da gre pri tej uspešnosti za del plače, ki se pod določenimi pogoji izplačuje samo v primerih dobrih poslovnih rezultatov in da to merilo ne vpliva na zmanjšanje plač pod pogodbeno dogovorjenimi osnovnimi plačami. Zato je pri uspešnosti poslovanja iz podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, kot zgolj eni od oblik ocene delovne uspešnosti, treba ustreznost norm in meril presojati tudi po določbi četrtega odstavka 43. člena SKPgd oziroma četrtega odstavka 44. člena KPDT. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da meril ni nikoli dosegalo 90 % delavcev, ki so delali po teh kriterijih, je utemeljen zaključek, da ta merila niso bila ustrezna in jih tožena stranka v spornem obdobju ni mogla uporabiti za izračun plač. To nadalje pomeni, da ni obstajala podlaga za negativno stimulacijo in znižanje tožničinih osnovnih plač v višini 5 % mesečno. Drugačna razlaga bi pomenila tudi, da tožnici nosita poslovni rizik tožene stranke (njunega delodajalca), kar ni sprejemljivo.

12. Tudi pri plači tožnice M. G. za november 2002, ki zaradi pozitivne individualne uspešnosti (7 %) takrat sicer ni bila nižja od osnovne plače, ni bilo podlage za istočasno 5 % znižanje osnovne plače zaradi negativne uspešnosti poslovanja. Razlogi za takšno odločitev so enaki kot zgoraj.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.