Jedro

Kadar je sicer stavbno zemljišče darovano zakoncu, zaradi gradbe na zemljišču prešlo v novo stvar, določbe 84. čl. ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze ni mogoče uporabiti. Darovalka lahko ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR) vrednost zemljišča uveljavlja kot svoj vložek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan izstaviti listino, na katere podlagi bi bilo možno njemu lastno 1/2 nepremičnine, vpisane pri vl. št... k.o..., vpisati na ime tožnice, ki bi postala edina lastnica nepremičnine. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki tožencu nalaga vrnitev opisane polovice nepremičnine, ki jo je prejel v času trajanja zakonske zveze z darilno pogodbo z dne 29.8.1984 s tem, da je dolžan dopustiti, da se v celem obsegu upošteva kot izključna last tožnice v primeru delitve ali odtujitve skupnega premoženja pravdnih strank. Pritožbo tožnice proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Razlogi izpodbijane sodbe so v medsebojnem nasprotju. Ko je obrazložena zavrnitev tožbenega zahtevka, je istočasno navedeno, da tožnici ostaja možnost uveljavljati večji solastninski delež ob hkratnem uveljavljanju razdrtja darilne pogodbe v smislu vrnitve darila po določbi 84. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Najprej se torej trdi, da pravnega temelja za zahtevek po vrnitvi darila ni, nato pa, da takšna možnost obstoji. Sicer pa mora tisti zakonec, ki je prejel od drugega zakonca nesorazmerno veliko darilo, tega ob razvezi zakonske zveze vrniti. Zemljišče, ki je predmet darila, obstoji še danes. Darila pa se vračajo v tistem stanju, v katerem so bila tedaj, ko je nastal vzrok za razvezo. Če ni bilo mogoče ugoditi glavnemu tožbenemu zahtevku, ker na zemljišču stoji stanovanjska hiša, bi bilo mogoče ugoditi podrejenemu, ki je usklajen z materialnim pravom.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ob dejanskih ugotovitvah, katerih najpomembnejši del je v tem, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze na spornem zemljišču zgradili stanovanjsko hišo, je pravilna pravna razlaga v izpodbijani sodbi, da bi toženec postal (so)lastnik zemljišča zaradi skupne gradbe na njem celo brez darilne pogodbe po določbi prvega odstavka 24. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80). Sporno zemljišče je namreč - glede na svojo velikost - v celoti potrebno za rabo gradbenega objekta. Podarjena stvar se je spremenila: takšne, kakršna je bila ob daritvi, ni več. O njeni reintegraciji v tožničino korist bi bilo morda možno odločati ob zahtevku na ugotovitev deležev na skupnem premoženju zakoncev, pri čemer bi se vrednost podarjenega zemljišča upoštevala v njeno korist. Določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS, št. 14/89) v tem primeru ne omogočajo vrnitve darila. V reviziji interpretirano določilo 84. člena tega zakona o vrnitvi nesorazmernega darila ni uporabljivo ob dejanski ugotovitvi, da je podarjeno zemljišče zaradi gradnje hiše na njem prešlo v novo stvar. Možno je torej samo to, kar je zapisalo sodišče druge stopnje: tožnica lahko ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR) vrednost zemljišča kot svoj vložek uveljavlja pri izračunu svojega deleža na njem, torej ob "razdrtju darilne pogodbe". Zato revizijsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde v reviziji zatrjevanih notranjih protislovij in zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Po povedanem pa ob neutemeljenosti zahtevka na izstavitev listine o vknjižbi lastninske pravice na sporni zemljiški parceli na tožničino ime ni treba še posebej obrazlagati neutemeljenosti po vsebini enakega podrejenega zahtevka na vrnitev darila.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.