Jedro

Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana s tem, ker je sodišče obsojenca obravnavalo kot povratnika. To stališče ni utemeljeno. Čeprav obsojenec v Sloveniji ni bil obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pa je bil za tako dejanje pravnomočno obsojen v Bolgariji.

Izrek

Zahteva obs. M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.4.1999 je bil obs. M.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na kazen 7 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 15.7.1998 dalje. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je sodišče odločilo, da se obsojencu vzame 12.089,75 grama heroina, po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je obsodilo na plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23.6.1999 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Obs. M.B. je dne 8.8.1999 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, izraža pa tudi mnenje, da mu je bila izrečena previsoka kazen, kar tudi ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva obs. M.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Iz njegove zahteve je mogoče ugotoviti, da naj bi bila kršitev kazenskega zakona podana s tem, ker ga je sodišče obravnavalo kot povratnika. Tako stališče obsojenca ni utemeljeno, saj je bil obsojenec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen v Bolgariji, je torej povratnik, čeprav zaradi istovrstnega kaznivega dejanja ni bil obsojen v Republiki Sloveniji. Tudi zato, ker je bila obsojencu izrečena kazen 7 let zapora, ni bil kršen kazenski zakon. Kršitev po 5. točki 372. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, je predpisana kazen zapora od 1 leta do 10 let. Obsojencu je bila izrečena kazen 7 let zapora, torej kazen v okviru predpisane kazni. Razen tega obsojenec v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar te zatrjevane kršitve v razlogih zahteve ni obrazložil, Vrhovno sodišče pa je tudi sicer ugotovilo, da ta kršitev ni podana. Z navedbami, da so bila zaman vsa njegova pričevanja in dokazovanja, da za mamilo ni vedel, da mu je bilo mamilo podtaknjeno, da sodišče ni sledilo navedbam, da je bil dejansko namenjen v Italijo po sestro, da bi jo peljal domov k bolni materi, ter da ni bilo upoštevano, da je dobro situiran slovenski državljan, zaradi česar ni imel nobene potrebe za opravljanje "kurirskega posla" oziroma za organiziranje mreže tihotapcev z mamili, pa obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Ker niso podane kršitve zakona, na katere se obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje, in ker v zahtevi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 4. odstavka 92. člena ZKP.