Jedro

Ker pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca nepotrebna (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.130,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 37.120,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2010 dalje ter ji v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.871,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov in navedla, da odškodnina v višini 37.120,05 EUR nikakor ni utemeljena, saj jo je sodišče napačno odmerilo. Tožeča stranka je vozilo posedovala od 19.9.2008, ko je bilo s strani tožene stranke vrnjeno, do februarja 2011 leta, ko ga je prodala; sodišče bi moralo priti do zaključka, da bi v tem 30 mesecev trajajočem obdobju vozilo tožeče stranke lahko prodala in bi bila škoda nižja, obveznost tožene stranke pa manjša. Pasivnost tožeče stranke pri prodaji vozila ne more obremenjevati tožene stranke. Sodišče bi zato moralo najmanj sorazmerno znižati znesek povračila škode, saj največji del odpade na tožečo stranko, ki je dokazano škodo povzročila sama. Nadalje je sodišču očitalo, da sploh ni sledilo predlogom tožene stranke po zaslišanju predlaganih prič, zlasti direktorja tožene stranke H.I., po postavitvi izvedenca avtomobilske stroke, ki bi ugotovil vrednost vozila ob sklepanju leasing pogodbe, kot tudi ob vrnitvi, ne pa ob prodaji, ko je riziko za to prevzela tožeča stranka, ki je nedvomno od tožene stranke prevzela vozilo v drugačnem stanju in ga šele po 30-ih mesecih prodala.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi glede s pritožbo grajanega postopka prodaje vozila, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo ne očitanih postopkovnih kršitev, ne tistih kršitev, na katere je ob obravnavi pritožbe dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako je prvostopno sodišče svojo odločitev temeljilo na ugotovljenih določilih leasing pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki zanju v prvostopnem postopku niso bile sporne, nadalje na ugotovljenem dogovoru, da v primeru odstopa leasingodajalca od pogodbe, slednji obračuna vse svoje terjatve do leasingojemalca in od njih odšteje vrednost kupnine za prodan predmet leasinga (avtomobila), kar za stranki prav tako ni bilo sporno, in na ugotovitvah, da ni mogoče tožeči stranki očitati, da je predolgo prodajala vozilo, in da ga je zato prodala za prenizko ceno. Tako je prvostopno sodišče iz listinskih dokazov ugotovilo, da se je tožena stranka še po vrnitvi vozila (dne 19. 9. 2008) s tožečo stranko dogovarjala za odlog plačil in za ponoven prevzem vozila, kar je trajalo vse do meseca septembra 2009, čemur tožena stranka ni oporekala in česar tudi s pritožbo ne izpodbija. Za čas od meseca oktobra 2009 dalje, ko s strani tožene stranke ni bilo ne plačila in ne ponovnega prevzema vozila, in se je zato tožeča stranka odločila, da vozilo proda, pa je tožeča stranka z listinami izkazala, da je bila aktivna glede prodaje vozila, da je oglaševala njegovo prodajo in zbirala ponudbe, in da je celo toženo stranko pozvala, da tudi sama sodeluje pri prodaji vozila (dopis, z dne 2. 4. 2010). Pritožbeno sodišče se ugotovitvam prvostopnega sodišča, da tožeči stranki ni mogoče očitati nedejavnosti pri prodaji vozila zato v celoti pridružuje. Tožena stranka samo s pavšalnim zatrjevanjem, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je bila tožeča stranka pasivna pri prodaji vozila, in da ji je s tem povzročila višjo škodo, ne more uspeti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo dokaznima predlogoma tožene stranke, in da ni zaslišalo direktorja tožene stranke I.H. in postavilo izvedenca avtomobilske stroke, ki naj bi ugotovil vrednost vozila ob sklepanju leasing pogodbe in njegovo vrednost ob vrnitvi. V zvezi z zastopnikom tožene stranke pritožba ni navedla, kako je lahko opustitev izvedbe tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca pa bi tudi po presoji pritožbenega sodišča (ob ugotovljenem dogovoru, da se od obveznosti tožene stranke zaradi prenehanja pogodbe odšteje vrednost kupnine, torej vrednost, ki je dosežena ob prodaji vozila, in ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni mogoče očitati pasivnosti pri prodajanju vozila) bila za odločitev nepotrebna (213. člen ZPP).

Na podlagi zgoraj navedenega je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, predstavljajo pa ti stroški v višini 942,40 EUR izdatke tožeče stranke za zastopanje, odmerjene po tar. štev. 3210 ZOdvT, povečano za DDV (tar. štev. 6007). Če bo tožena stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov tožeči stranki, ji bo po poteku 15 dni dolgovala še zakonske zamudne obresti.